Jedro

Pri obrazloženem ugovoru stranke mora sodišče na ugovore odgovoriti, če tega zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja ne more, mora zahtevati dopolnitev mnenja oziroma izvedenca dodatno zaslišati, ob zakonsko izpolnjenih pogojih pa poiskati odgovor s pomočjo novega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 24. 11. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbama zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 11. 2015 zavrnilo zahtevo za izločitev izvedenske institucije ..., mag. M. Š. in prof. dr. J. K. S sodbo in sklepom z dne 24. 11. 2015 je sodišče dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka, ki ni izpodbijana). Poleg tega je razsodilo (v zvezi s popravnim sklepom), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 11.127.416,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2009 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (6.287.974,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 123.153,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 7. 1. 2016 je sodišče popravilo očitno pisno pomoto pri zapisu zneskov v II. in III. točki izreka sodbe.

2. Zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper III. in IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v sodbi napačno in prenizko ugotovilo višino vtoževanega nadomestila in napačno štelo, da je del tožbenega zahtevka tožeče stranke v višini 6.287.974,00 EUR zastaral. Nadomestilo oziroma odškodnina po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je namreč nečista denarna terjatev. Izvedenec je nadomestilo izračunal tako, da je izračunal čisti donos (dobiček), ki ga tožeča stranka dosega na enoto lesa (na m3) in neto količino posekanega lesa od 7. 12. 1991 do pravnomočnosti vsake posamezne delne odločbe. Tožeča stranka je višino nadomestila v času vložitve tožbe lahko zgolj ocenila, ni mogla vedeti, kakšne cene oziroma čisti dobiček bo v času sodne odločitve dosegala s prodanim lesom. Ocenila je lahko zgolj neto posek, hkrati je lahko zgolj ocenila čisti donos. Pridržala si je pravico, da svoj zahtevek ustrezno korigira bodisi glede velikosti poseka bodisi glede višine odškodnine. Ugotovitev sodišča glede tega, kaj je tožeči stranki uspelo dokazati, je napačna in neskladna s podatki v spisu, saj je izvedenec ocenil, da je bil posek večji tako na področju M. (G. N.), kot tudi na področju R. (G. B.). V nadaljevanju povzema podatke izvedenca o večjem bruto poseku na področju M. (G. N.). V času vložitve tožbe podatki očitno niso bili usklajeni, kar je ugotovil šele izvedenec in tožeča stranka za dodaten posek ni mogla vedeti in ni bila dolžna vedeti. Svoj zahtevek je lahko uskladila šele, ko je prejela izvedensko mnenje, zato zastaralni rok ni mogel poteči. Potek zastaralnega roka (in količino) za dodatni posek sodišče napačno ugotavlja tudi na področju R. (G. B.). Opozarja, da je tožeča stranka v tožbi izrecno zatrjevala in uveljavljala minimalen posek v UE Radovljica in izrecno zapisala, da je zaradi treh kasneje izdanih odločb posek ocenila za najmanj 55,2 % večjega. Že v tožbi je pravočasno zatrjevala in uveljavljala tudi v UE Radovljica (G. B.) posek po vseh odločbah. Materialnopravni in dejanski zaključek sodišča v sodbi, da naj bi tožeča stranka v tožbi uveljavljala in dokazala posek za območje UE Radovljica (G. B.) zgolj v količini neto 138.461 m3 je tako povsem napačen in v neskladju z navedbami tožeče stranke. Zaključek sodišča, da naj bi bil zahtevek za odškodnino za navedeni dodatni posek na obeh območjih zastaran, je tako materialnopravno in dejansko nepravilen. Nejasno je, zakaj sodišče ni v celoti priznalo zneska 11.421.760,00 EUR, glede na to, da je navedlo, da je pretrgano zastaranje glede tega zneska. Sodišče je napačno in protispisno ugotovilo denarno vrednost nadomestila in odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi zato, ker je pri izračunu čistega donosa uporabilo vrednosti, ki jih je izvedenec izračunal v svojem prvem izvedenskem mnenju iz aprila 2013, medtem ko je v svojem izvedenskem mnenju iz oktobra 2014 izvedenec to denarno vrednost popravil, povečal in izračunal po tem kasnejšem datumu (torej aktualiziral). Sodišče tega vprašanja ni obrazložilo, po mnenju tožeče stranke tega ni niti opazilo. Sodba je v tem delu neobrazložena in krši ne samo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), temveč tudi ustavne pravice tožeče stranke. Izvedenec je v oktobru 2014 popravil izračune iz aprila 2013 v skladu s pripombami strank, predvsem pa je to nadomestilo oziroma odškodnino izračunal po kasnejšem datumu, se pravi po bolj točnih razmerah v času sojenja, ugotovil je višjo višino nadomestila. V nadaljevanju povzema ugotovitve izvedenca ter navaja, da je sodišče, ker je uporabilo mnenje iz aprila 2013, namesto dopolnjene različice iz oktobra 2014, napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbe se v tem delu ne more preizkusiti. Podano je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, zato je napačno odločilo tudi o stroških. Ni pojasnjeno, zakaj je zavrnilo stroške s poizvedbami na Zavodu RS za gozdove, ki izhajajo iz računov in so bili nujno potrebni. Nepravilno je zavrnilo tudi prijavljeno nagrado za preizkus možnosti uspeha z izdelavo stroškovnega pisno obrazloženega pravnega mnenja po tarifni številki 2101. 3. Tožena stranka se pritožuje zoper II. in IV. točko izreka sodbe in zoper popravni sklep iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zoper končno odločbo se pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca (izvedencev). Predlaga, da višje sodišče razveljavi sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca razveljavi II. in IV. točko izreka sodbe ter popravni sklep v delu, ki se nanaša na popravo II. točke sodbe in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedencev navaja, da je večino mnenja napisal izvedenec mag. Š., del naloge, ki jo je opravil prof. K. je bil sorazmerno majhen. Podane so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca mag. Š. Gre za komunikacijo med izvedencem in tožečo stranko, iz katere je bila tožena stranka izključena: izvedenec je prosil tožečo stranko za primere najemnin, ki jih dosega z oddajo neplodnih zemljišč, pri izračunih je upošteval zakupne pogodbe, ki se ne nanašajo na neplodna zemljišča, podatke je uporabil, čeprav so bili nerelevantni; podatke o poseku je v dogovoru z izvedencema pridobila tožeča stranka, namesto da bi jih izvedenca pridobila neposredno od Zavoda za gozdove Slovenije; na sestanku s predstavniki družbe M., d.o.o. dne 28. 8. 2014 je izvedenec mag. Š. pridobil informacije in opis tehnološkega procesa, tožena stranka je za ta sestanek izvedela šele naknadno, podatke opisa tehnološkega procesa je izvedenec mag. Š. uporabil v dopolnjenem izvedenskem poročilu; izvedenca sta z elektronsko pošto prosila odvetniško pisarno, ki zastopa tožečo stranko, za določene podatke, ki jih nista prejela, izvedenec se je nekritično zanesel na tožečo stranko; izvedenca sta se obrnila na družbo G. B., da bi dobila cenik te družbe, ta cenika ni poslala, naknadno ga je poslala tožena stranka, izvedenca pa cenika nista upoštevala. Opozarja, da je treba izločitveni razlog obstoja dvoma nepristranskosti obravnavati široko in da je takrat, ko ima izvedensko mnenje odločilen pomen za odločitev sodišča in ko delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, pravica strank do izjave v postopku učinkovita le, če je strankam omogočeno, da sodelujejo pri izvedenčevih aktivnostih. V zvezi s sodbo opozarja na nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih (absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP) v 68. točki sodbe, ko sodišče navaja, da je po temelju uspela tako tožeča kot tožena stranka, in v 12. točki sodbe glede navedb o snegolomu in žledu, ki naj bi bile prepozne. Ugotovitev je napačna, saj so bile podane pravočasno in je sodišče izvedencu dala navodila, da pri izračunu upošteva snegolom in žled. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije za štiri odločbe, in sicer tri delne odločbe UE Mozirje, vse z opr. št. 32100-19/92 z dne 29. 12. 1999, 2. 3. 2001 in 23. 6. 2005 ter delno odločbo UE Radovljica, D-321-41/92 z dne 5. 5. 2004. V praksi je ustaljeno stališče, da je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti upravljanja s premoženjem tisti, ki je imel materialne koristi od premoženja, ki pripada drugemu, oziroma tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji. Tožena stranka v izrekih navedenih odločb ni navedena kot zavezanka za vrnitev nepremičnin v naravi. Vrhovno sodišče je zavzelo jasno stališče, da je sodišče vezano na izrek denacionalizacijske odločbe. V delni odločbi UE Radovljica tožena stranka v izreku ni omenjena, zavezanka za vrnitev je Republika Slovenija. Napačna je tudi ugotovitev, do katere naj bi sodišče prišlo po pregledu omenjenih odločb, in sicer, da naj bi tožena stranka z zemljišči gospodarila, jih dajala v zakup in prejemala materialne koristi, saj zemljišča, vrnjena na podlagi odločbe UE Radovljica niso bila v upravljanju in gospodarjenju tožene stranke, ampak v upravljanju in gospodarjenju javnega zavoda Triglavski narodni park, kar je pojasnjeno v obrazložitvi citirane odločbe. Sodišče je navedlo, da ima navedena odločba vsebino, ki je v resnici nima. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločitev oprlo na navedene štiri odločbe, ki tožene stranke ne navajajo kot zavezanke za vračilo nepremičnin v naravi, v izreku odločbe UE Radovljica pa tožena stranka sploh ni navedena, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka glede navedenih odločb pasivno legitimirana za plačilo odškodnine. Glede vsebine izvedenskega mnenja navaja, da je bilo veliko nejasnosti, katere denacionalizacijske odločbe je izvedenec upošteval, tožena stranka je podala številne pripombe. Izvedenec je upošteval delno odločbo MOP, 321-19/92-826-112 z dne 9. 6. 2006, te pa ni med odločbami, na podlagi katerih tožeča stranka terja odškodnino. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je pri izračunu odškodnine upošteval navedeno delno odločbo, ki v tožbi ni navedena, hkrati se do ugovora tožene stranke glede te odločbe ni opredelilo in je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka opozarja na napačno obdobje, ki ga je izvedenec upošteval v svojem izračunu. Upošteval je količine poseka v obdobju od leta 1991 do 2007, kar je daljše obdobje kot od 7. 12. 1991 do pravnomočnosti posamezne denacionalizacijske odločbe. Izračunal je previsoko odškodnino, sodišče se do tega ugovora tožene stranke ni opredelilo, storilo je absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka zatrjuje, da je napačno izračunan čisti donos gozda. Izvedenec je napačno ocenil tako prihodke kot stroške, kar pomeni previsoko izračunano odškodnino. Na nepravilnosti je tožena stranka opozorila v 4., 5. in 6. pripravljalni vlogi, a jih sodišče ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, tudi s tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju opozarja na napake v mnenju, ki jih izvedenec ni popravil, in sicer glede vprašanja o količinah posekanega lesa in s temi povezanimi izračuni čistega donosa, glede uporabe avstrijskega cenika in avstrijskih standardov, glede neustreznosti rabe avstrijskih standardov, glede izračuna strukture gozdno lesnih asortimentov (GLS), glede neustreznosti uporabe računov družbe M., d.o.o. glede stroškov dela, glede transfernih cen, kalkulacij za traktor, stroškov gozdne proizvodnje, stroškov prodaje, stroškov manipulacije na kamionski cesti in glede obsega gojitvenih del in s tem povezanih stroškov. Glede odškodnine za neplodna zemljišča opozarja, da je sprememba izvedenčevega stališča, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine za neplodna zemljišča, napačna. Prvotno se je izvedenec postavil na stališče, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine za neplodna zemljišča, to stališče pa je potem spremenil. Izhajal je iz zakupnih pogodb, ki mu jih je posredovala tožeča stranka, pri čemer ni šlo za zakupne pogodbe za neplodna zemljišča, ki jih je tožeča stranka dobila vrnjena z odločbami, ki so predmet tega postopka. Tožeča stranka od neplodnih zemljišč nima koristi in jih ne more oddati v zakup. Izvedenec je napačno uporabil strokovni vir, saj tržna cena v tem primeru ne more biti podlaga za opredelitev, da imajo neplodna zemljišča donos. Zemljišče, četudi ne daje donosov, ima tržno ceno, ki pa se realizira le pri prodaji, ne pa pri rabi. Gre za napačno rabo vira. Izvedenec je navedel, da obstoja najemnin za pašo drobnice na neplodnih zemljiščih ni mogel potrditi, in da je realizacija donosov iz neplodnih zemljišč manj verjetna, kljub temu pa je izračunal odškodnino za neplodna zemljišča v višini 35.309,00 EUR, kar je v nasprotju s tem, kar je ugotovil sam, to je, da od neplodnih zemljišč ni mogoče pridobivati zakupnine. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko se je oprlo na mnenje izvedenca, še posebej, ker je sam ugotovil, da je realizacija donosov iz neplodnih zemljišč manj verjetna. Storilo je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se do tega ugovora tožene stranke v sodbi ni opredelilo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka navaja, da se pritožuje tudi zoper popravni sklep, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da se dejansko ne pritožuje zoper samo popravo oziroma odločitev o popravi sodbe, temveč na vsebino sodbe, zato o posebni pritožbi zoper popravni sklep sodišče druge stopnje ni odločalo.

4. Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedencev je neutemeljena. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom pa sta utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 24. 11. 2015. 5. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca ni posebne pritožbe, sklep se lahko izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo, zato so drugačne navedbe tožeče stranke, da je o tem že pravnomočno odločeno, neutemeljene. Tožena stranka je kot razlog za izločitev navedla, da obstoji dvom v nepristranskost izvedencev, ker naj bi določene podatke samostojno pridobivala pri tožeči stranki. V skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP so izločitveni razlog zgolj tiste okoliščine, iz katerih izhaja izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali če njegovo ravnanje kaže na pristranski odnos do stranke. Sodišče druge stopnje soglaša z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanje izvedencev v konkretni zadevi ne kaže na njuno pristranskost. Izvedenca oziroma zlasti izvedenec mag. Š. sta res določene podatke pridobivala tudi pri tožeči stranki neposredno, vendar je takšno nalogo izvedencema določilo sodišče, saj je v sklepu o določitvi izvedenca temu naložilo, da naj po potrebi pridobi še preostale relevantne podatke oziroma opravi poizvedbe, ki so potrebne za izdelavo izvedeniškega mnenja. Izvedenca sta v dopolnitvi izvedeniškega mnenja iz oktobra 2014 natančno pojasnila in opisala, katere podatke sta dodatno pridobila. Natančno je bilo pojasnjeno tudi, zakaj je prišlo do sestanka s predstavniki družbe M., d.o.o. (na katerem pa ni bil navzoč noben odvetnik, niti tožeče niti tožene stranke).

6. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je, kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, pravica strank do izjave v postopku učinkovita le, če je strankam omogočeno, da sodelujejo pri izvedenčevih aktivnostih, ki so nujne za njegov izvid, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšen primer (kot na primer v zadevi II Ips 772/2005). V konkretnem primeru so se stranke, torej tudi tožena stranka, lahko seznanile s postopki in ugotovitvami izvedencev, imele so možnost dajanja pripomb, zato pravica strank do izjave ni bila kršena in sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca (izvedencev) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožb zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom:

8. Utemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju denarne vrednosti nadomestila oziroma odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen (glede gozdnih zemljišč) uporabilo napačne podatke iz osnovnega izvedeniškega mnenja iz aprila 2013, saj je izvedenec v dopolnjenem mnenju iz oktobra 2014 denarno vrednost popravil in povečal. Opozarja, da gre za nečisto denarno terjatev, zato je treba upoštevati vrednosti iz dopolnjenega izvedeniškega mnenja. Te navedbe so utemeljene, saj (kot izhaja iz dopolnjenega izvedeniškega mnenja iz oktobra 2014) višje izračunane vrednosti nadomestila oziroma odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja s podržavljenimi gozdovi ne izhajajo le iz višje količine posekanega lesa. Primerjava dopolnjenega izvedeniškega mnenja iz oktobra 2016 z osnovnim izvedeniškim mnenjem namreč pokaže, da je bruto prihodek v nadškofijskih gozdovih v G. B. in G. N. izvedenec izračunal na 66,1 EUR/m3 (stran 52 dopolnitve iz oktobra 2014), v osnovnem izvedeniškem mnenju pa na 59,2 EUR/m3, čisti donos je izračunal v dopolnitvi na 31,3 EUR/m3, v osnovnem mnenju pa na 27,4 EUR/m3 (stran 9 osnovnega izvedeniškega mnenja). Drugačne so tudi cene bruto prihodka in čistega donosa na m3 za posamezno območje, to je G. B. in G. N., kot je razvidno iz 53. in 54. strani dopolnitve iz oktobra 2014 v primerjavi z 10. in 11. stranjo osnovnega izvedeniškega mnenja. V dopolnitvi iz oktobra 2014 za G. B. bruto prihodek znaša 63,7 EUR/m3 in čisti donos 25,10 EUR/m3 (v osnovnem mnenju 63,7 EUR/m3 in 28,7 EUR/m3). Za G. N. pa v dopolnitvi iz oktobra 2014 bruto prihodek znaša 67,4 EUR/m3 in čisti donos 34,6 EUR/m3 (v osnovnem mnenju 56,8 EUR bruto prihodek na m3 in 26,7 EUR čistega donosa na m3). Sodišče prve stopnje tako pri odločitvi ni uporabilo relevantnih podatkov. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da sodišče razlogov o tem, zakaj ni uporabilo dopolnjenega izvedeniškega mnenja, ni navedlo. Ker je sodišče uporabilo napačne podatke glede gozdnih zemljišč, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je bilo treba že iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Razveljaviti pa je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje tudi glede odločitve o neplodnih zemljiščih, glede česar se utemeljeno pritožuje tožena stranka. Utemeljeno opozarja, da je glede neplodnih zemljišč v končnem zaključku izvedenec navedel, da je realizacija donosov iz neplodnih zemljišč manj verjetna, kljub temu pa je odškodnino za neplodna zemljišča izračunal v višini 35.309,00 EUR. Sodišče tega nasprotja v sodbi ni pojasnilo in se do ugovora tožene stranke ni opredelilo, s čemer je storilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede na razveljavitev sodbe iz navedenih razlogov se sodišče druge stopnje v nadaljevanju ne opredeljuje do vseh pritožbenih navedb pravdnih strank, ampak le do tistih, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zahtevek nad zneskom 11.421.760,00 EUR zastaral, se tožeča stranka delno utemeljeno pritožuje. V kolikor je tožeča stranka svoj zahtevek zvišala (sodišče je spremembo tožbe dopustilo in ta sklep ni izpodbijan) na račun razmer v času sojenja (cen) glede na izvedeniško mnenje, o zastaranju ni mogoče govoriti. Kadar se višina tožbenega zahtevka uskladi (ponavadi z vrednostjo v času sojenja) gre za spremembo tožbe v nepravem pomenu in na ta način povečan tožbeni zahtevek ni zastaran, saj se zastaranje s pravočasno vložitvijo tožbe pretrga tudi zanj (365. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče bo moralo zato v nadaljevanju pri odločanju o ugovoru zastaranja upoštevati navedeno materialnopravno izhodišče. Upoštevati pa bo moralo tudi, da glede na naravo zahtevka v tej zadevi, ki jo je pravilno navedlo (ne gre za odškodninske zahtevke v klasičnem pomenu) določba 352. člena ni uporabljiva. Glede časa, ki je potreben za zastaranje, je treba uporabiti splošno določbo iz 346. člena OZ.

12. Tožena stranka glede ugovora pasivne legitimacije utemeljeno navaja, da iz delne odločbe Upravne enota Radovljica, opr. št. D-321-41/92 z dne 5. 5. 2014 ne izhaja vsebina, kakršno v sodbi ugotavlja sodišče prve stopnje in utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka sicer v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je bil izrek navedene odločbe naknadno spremenjen in navaja, da se odločba s to odločitvijo (odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-172/00 z dne 11. 10. 2004) nahaja v spisu kot priloga št. 80, vendar te priloge v spisu ni, tako da bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju moralo odpraviti tudi to kršitev določb postopka.

13. Neutemeljene pa so navedbe tožene stranke glede delnih odločb UE Mozirje, vse z opr. št. 32100-19/92 – odločbe z dne 29. 12. 1999, 2. 3. 2001 in 23. 6. 2005. Gre za zmotno materialnopravno stališče tožene stranke, stališče sodišča prve stopnje je pravilno. V navedenih odločbah je namreč tožena stranka navedena kot zavezanka za vrnitev nepremičnin. Položaj Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov ureja (noveliran) prvi odstavek 27. člena ZDen, ki tega izrecno opredeljuje kot zavezanca za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč in so vse drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Neutemeljena je tudi navedba, da delne odločbe MOP opr. št. 321-19/92-826-122 z dne 9. 6. 2006 ni v seznamu odločb, na podlagi katerih tožeča stranka terja odškodnino, saj gre za očitno pisno napako v izvedenskem mnenju, gre za odločbo št. 321-19/92-1220 z dne 9. 6. 2006. 15. Poleg navedbe, obravnavane v prejšnji točki obrazložitve, je glede vsebine izvedenskega mnenja tožena stranka že v postopku podala številne pripombe, na nekatere ponovno opozarja in jih ponavlja v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do ugovorov tožene stranke v sodbi ni opredelilo. Tudi glede vseh teh ugovorov sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba na pomanjkljivosti delno utemeljeno opozarja. Glede določenih postavk je sodišče prve stopnje na obrazložene ugovore tožene stranke samo odgovorilo, ne pa glede vseh. Takšno ravnanje je nepravilno. Pri obrazloženem ugovoru mora namreč sodišče na ugovore odgovoriti, če tega zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja ne more, mora zahtevati dopolnitev mnenja oziroma izvedenca dodatno zaslišati, ob zakonsko izpolnjenih pogojih pa poiskati odgovor s pomočjo novega izvedenca.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sodbo (II., III. in IV. točka izreka odločbe) sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedenih kršitev določb postopka sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da gre za nečisto denarno terjatev in pri ugotavljanju višine odškodnine upošteva razmere v času sojenja, kar naj ustrezno upošteva tudi pri odločanju o ugovoru zastaranja (glede spremenjenega tožbenega zahtevka). Odpravi naj ugotovljene pomanjkljivosti in ugotovljene absolutno bistvene kršitve določb postopka in v sodbi navede razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ustrezno naj tudi odgovori na vse obrazložene ugovore proti izvedeniškemu mnenju, po potrebni izvedenca dodatno zasliši oziroma poišče odgovore s pomočjo novega izvedenca. Nadaljnji napotki, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

17. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).