Jedro

V točkah označena vrednost spornega predmeta pa - ne glede na to, da je do nje prišlo izven okoliščin, ki jih predvideva določba tretjega odstavka 40. člena ZPP - ne pomeni opredelitve vrednosti spora v skladu z določbo drugega odstavka 186. člena ZPP. Točkovna označba vrednosti spora se namreč lahko nanaša na uporabo določb odvetniške in taksne tarife.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe (točka II. sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji služnostna pravica hoje, vožnje in obračanja s kmetijsko mehanizacijo vzdolž severne meje parcele št. 349 vpisane v vložku št... k.o... v širini 2,5 m v kmetijske namene parcele št. 347 in 348 iste k.o. Tožencu je naložilo, da mora izstaviti tožniku J. P. za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo sposobno listino. Obenem mu je naložilo, da mora skrajni severni del služečega zemljišča v širi 2,5 m nasuti tako, da bo po njem mogoča vožnja s kmetijsko mehanizacijo v korist omenjenih tožnikovih gospodujočih zemljišč ter odstraniti na tem svetu stoječo leseno ograjo. Zahtevku iz nasprotne tožbe je delno ugodilo tako, da je ukinilo služnostno pravico hoje, vožnje in obračanja s kmetijsko mehanizacijo vzdolž severne meje parcele št. 349, vpisane v vl. št... k.o... v širini 2,5 m v korist parcele št. 328/1 k.o..., kar je tožnica I. U. dolžna priznati. Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi - torej proti tožniku J. P. je kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožeče in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje z zavrnitvijo obeh pritožb potrdilo. Ugodilo je le pritožbi tožeče stranke proti stroškovni odločitvi in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo in v izreku o stroških zadevo vrnilo v novo odločanje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka v obsegu odločitve, s katero ji je naloženo, da mora priznati služnostno pravico v korist tožnika J. P. ter v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, kolikor se ta na navedenega tožnika nanaša. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki ni treba dokazovati dejstev, ki jih je tožeča stranka pred sodiščem priznala med pravdo (221. člen ZPP). Tožnik je namreč sam potrdil, da ima gospodujoče zemljišče alternativno potno zvezo, ki nudi možnost za ukinitev vtoževane služnosti. Stališče v izpodbijani sodbi, da bi tožena stranka morala dokazati, da je navedena alternativna pot s severne strani priposestvovana, je napačno. Tudi ugotovitev, da je bilo na kraju samem ugotovljeno, da druge potne zveze ni, je protispisna. Sicer pa je zmotno uporabljena določba prvega odstavka 50. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in drugega odstavka 58. člena tega zakona. Dejansko stanje je v posledici te zmotne uporabe ostalo nepopolno ugotovljeno. Odprto ostaja lahko le vprašanje, ali gospodujoče zemljišče potrebuje oba dostopa za vse oblike vtoževane služnostne pravice. Glede na obstoj dveh potnih povezav, ki obe potekata preko služečih zemljišč, bi bilo treba ugotavljati, do katere mere vsaka od njih lahko zadovoljuje potrebe gospodujočega zemljišča. Toženca bi bilo nato mogoče razbremeniti v celoti ali deloma.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena, kolikor izpodbija odločitev v zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe, v ostalem pa ni utemeljena.

Spor zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti in spor zaradi njene ukinitve sta premoženjskopravna spora. Pravica do revizije je v tem primeru po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP omejena, saj je odvisna od vrednosti spornega predmeta. Po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP mora v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta navedba je potrebna tudi zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in v okviru zagotovitve strankine pravice do revizije predstavlja obvezno sestavino tožbe. V tej pravdni zadevi je sicer vrednost spornega predmeta po tožbi na ugotovitev obstoja služnostne pravice opredeljena in glede na začetek pravdnega postopka tudi dopušča revizijski preizkus. To pa ne velja glede nasprotne tožbe na ukinitev služnostne pravice. Tožena stranka ob vložitvi nasprotne tožbe vrednosti spornega predmeta ni navedla. Tudi na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari do opredelitve vrednosti spornega predmeta zaradi zagotovitve pravice do revizije ni prišlo (tretji odstavek 40. člena ZPP). V točkah označena vrednost spornega predmeta pa - ne glede na to, da je do nje prišlo izven okoliščin, ki jih predvideva določba tretjega odstavka 40. člena ZPP - ne pomeni opredelitve vrednosti spora v skladu z določbo drugega odstavka 186. člena ZPP. Točkovna označba vrednosti spora se namreč lahko nanaša na uporabo določb odvetniške in taksne tarife.

Tožena stranka si torej pravice do revizije v zvezi z vloženo nasprotno tožbo ni zagotovila, zaradi česar je bilo treba revizijo v tem obsegu po določbi 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. V ostalem delu pa je glede na vsebino revizijskih navedb preizkus izpodbijane sodbe omejen. Revizija je sicer vložena tudi proti odločitvi o ugotovitvi, da zemljiška služnost v breme toženčevega zemljišča in v korist sosednjih zemljišč tožnika J. P. obstoji.

Vendar pa se razlogi revizije v tej smeri ukvarjajo le s problemom obsega priposestvovane služnosti ter zavračajo ugotovitev o pravici tožeče stranke kot lastnika gospodujočih zemljišč, da tudi pri oranju zaradi obračanja posega v 2,5 metrski pas na severni strani služečega zemljišča. Po stališču revizije "tožeča stranka namreč ni zatrjevala kakršnegakoli razloga, ki bi ji opravičeval oranje prav do posestne meje". Dejanske ugotovitve pa so v tem obsegu take, da sta nižji sodišči očitno tudi obračanje ob oranju na gospodujočem zemljišču šteli v obsegu 2,5 metrskega pasu na severni strani služečega zemljišča za priposestvovano obliko služnosti (prvi odstavek 54. člena ZTLR, zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Podlaga za tako pravno sklepanje je ocena izpovedi prič in pravdnih strank, ki pa ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izpodbijani sodbi tudi v preostalem delu, kolikor je odločila o tožbenem zahtevku tožnika J. P., ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovljeno je namreč bilo, da se je služnost, ki je v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko I. določno opredeljena, izvrševala v dobri veri in brez nasprotovanja v časovnem obdobju 20 let iz prvega odstavka 54. člena ZTLR. Ostale revizijske navedbe o alternativni potni povezavi pa se nanašajo na odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Ker odločitvi v obsegu dovoljenega revizijskega preizkusa tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).