Jedro

Pritožbeni ugovor, da urbanistični dokumenti niso usklajeni z dejanskim stanjem, zaradi česar je tožnik občini predlagal vključitev zadevne parcele v prostorske sestavine plana kot stavbno zemljišče, na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč pravno pomembno le, kako je bilo zadevno zemljišče v prostorskih planih opredeljeno v času odločanja upravnega organa prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 25.1.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote R. z dne 19.4.2000, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnika in N.D. za izdajo lokacijskega dovoljenja za zgrajeno zidano garažo z mansardo in drvarnico na zemljišču parc. št. 723/4 k.o. H. v H. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavani zadevi med strankam sporno zlasti vprašanje, ali je po prostorskih aktih na zemljišču s parc. št. 723/4 k.o. H. dovoljena gradnja garaže z mansardo in drvarnico ali ne. Iz podatkov in listin v upravnih spisih, upoštevajoč določbo 28. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote R. (PUP, Uradni vestnik G., št. 17/87, 30/99 in 39/99), izhaja, da na obravnavanih zemljiščih ni dopustna gradnja nikakršnih objektov, in tudi ne objekta, ki ga je nameraval legalizirati tožnik, in sicer ne iz razloga, ker parcela leži v območju, ki je trajno namenjeno kmetijski proizvodnji. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je za gradnjo garaže že pridobil upravno dovoljenje, ki je pravnomočno in torej pravno veljavno, zato bi bilo treba obstoječo gradnjo le uskladiti z izdanim dovoljenjem. Dejstvo namreč je, da po določbah PUP, ker gre za prvo območje kmetijskih zemljišč, na predmetni parceli ni dopustna nobena gradnja, torej tudi ne legalizacija zgrajene mansarde, pa tudi sicer objekt tako po gabaritih kot po namembnosti ni več tak, kot je bil prvotno dovoljen z odločbo o dovolitvi priglašenih del. Za gradnjo takšnega objekta oziroma njegovo legalizacijo pa je treba pridobiti lokacijsko dovoljenje, torej ne zadostuje odločba o dovolitvi priglašenih del, če jo tožnik ima, saj jo sodišče prve stopnje ni našlo med posredovanimi upravnimi spisi in je tožnik tudi ni priložil tožbi. Na odločitev tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki zadevajo spremembo vrste rabe v katastru, in tudi ne ugovor, da tožnik ni vedel, da je gradil na kmetijskem zemljišču prve kategorije.

Tožnik vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je dne 30.1.1989 pridobil upravno dovoljenje za gradnjo garaže za eno osebno vozilo. Glede na to, da je tožnik pridobil upravno dovoljenje za gradnjo in da je pri gradnji garaže izkoristil še podstrešje, ki ga želi sedaj legalizirati, je nedopustno, da bi šlo sedaj v predmetni zadevi za kmetijska zemljišča prve kategorije, saj gre za zemljišče, ki je tudi po kulturi delno dvorišče. Ker urbanistični dokumenti niso usklajeni z dejanskim stanjem, je tožnik Občini R. sam predlagal, da se njegova parcela vključi v prostorske sestavine plana kot stavbno zemljišče. Navaja še, da ima pravno veljavno dovoljenje za gradnjo garaže, na podlagi PUP pa je zadevno zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče prve kategorije, torej je šlo za poseg v pridobljene pravice pritožnika, kar pa ni skladno z načeli pravne države in zaupanja v pravo; v letu 1989 je bila gradnja dovoljena, leta 2003 pa gre za kmetijsko zemljišče. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN).

V skladu s 9. točko 6.a člena PUP so na kmetijskih površinah-prvo območje (1) dopustni posegi za naslednje namene in dejavnosti: kmetijstvo (1. alinea) in šport in rekreacija, če omogočata ohranjanje kmetijske funkcije zemljišča (2. alinea). Po določbi 7. točke 6.b člena so na kmetijskih zemljiščih (1 in 2) in gozdnih zemljiščih (G) dopustne naslednje vrste posegov: postavitve pomožnih objektov za potrebe kmetijstva in gozdarstva (1. alinea) in postavitve začasnih objektov (2. alinea). Po določbi 28. člena PUP na površinah, ki so z družbenim planom opredeljene kot kmetijske površine, namenjene trajni rabi za kmetijsko proizvodnjo, ni dovoljena sprememba namembnosti rabe in uporaba za ljubiteljsko dejavnost (1. odstavek), na površinah se lahko izvajajo melioracijski posegi, ki morajo ohranjati osnovne krajinske značilnosti (2. odstavek), pod pogoji, opredeljenimi v 8. členu, se na teh površinah lahko gradijo objekti za kmetijstvo. Na navedenih površinah se lahko gradijo enojni kozolci (3. odstavek).

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je v obravnavani zadevi tožnik z vlogo z dne 29.3.2000 zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za zgrajeno zidano garažo z mansardo in drvarnico na zemljišču parc. št. 723/4 k.o. H. Iz predloženih upravnih spisov izhaja tudi, da je zadevna parcela po prostorskih planih opredeljena kot kmetijsko zemljišče - 1. območje ter da zadevno zemljišče leži v območju, ki se ureja s PUP, in sicer sodi v plansko celoto R., ureditveno območje III, morfološka enota kmetijsko zemljišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da v obravnavani zadevi glede na citirane določbe PUP niso izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja za zadevni poseg v prostor. Pritožbeni ugovor, da urbanistični dokumenti niso usklajeni z dejanskim stanjem, zaradi česar je tožnik Občini R. predlagal vključitev zadevne parcele v prostorske sestavine plana kot stavbno zemljišče, na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč pravno pomembno le, kako je bilo zadevno zemljišče v prostorskih planih opredeljeno v času odločanja upravnega organa prve stopnje. Iz listin v predloženih upravnih spisih (urbanistična informacija z dne 17.4.2000, izrez iz grafičnega dela PUP) pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je bila v času odločanja upravnega organa prve stopnje zadevna parcela opredeljena kot prvo območje kmetijskih zemljišč.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati niti pritožbeni ugovor, da je nedopustno, da bi šlo v predmetni zadevi za kmetijska zemljišča prve kategorije, ker gre za zemljišče, ki je tudi po kulturi delno dvorišče. Opredelitev zemljišča v katastru se namreč razlikuje od opredelitve zemljišča v planskih aktih, za odločitev v obravnavani zadevi pa je pravno pomembna zgolj opredelitev zemljišča v slednjih.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori tožnika v zvezi s pridobljenim upravnim dovoljenjem za gradnjo garaže za eno osebno vozilo na zadevni parceli leta 1989 za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembni, saj je predmet presoje tega upravnega spora zakonitost odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja za zgrajene zidano garažo z mansardo in drvarnico, navedeni pritožbeni ugovori pa se ne nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Iz istih razlogov pa pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da se tožniku posega že v pridobljene pravice.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.