Jedro

Tožeča stranka ni uspela dokazati, kakšen je bil v pogodbi o upravljanju dogovorjen ključ delitve stroškov, zato je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za čas od februar 2004 do junij 2005, ker tožeča stranka ni specificirala, kaj predstavlja tožbeni zahtevek, koliko znašajo obratovalni stroški in koliko stroški upravljanja, predložene listine pa dejanskih tožbenih navedb ne morejo nadomestiti.

2. Zoper sodbo se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da je kot upravnik objekta na I. 8 v L. založila denarna sredstva za toženo stranko kot lastnico stanovanja. Prva pripravljalna vloga skupaj s predlogom za izvršbo predstavlja zadostno trditveno podlago, kjer je za vsak posamezen mesece specificirano po vrsti in višini kaj se vtožuje. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo kljub temu, da je toženi priznal, da stroškov za čas od julij 2004 do junij 2005 sploh ni plačal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000.000,00 EUR, sodi obravnavani spor med spore majhne vrednosti v smislu določila prvega odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V teh sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Določbe v sporu majhne vrednosti tako ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. V tem postopku ni sporno, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu I. 8 v L. in da je toženi etažni lastnik. Iz določila Stanovanjskega zakona – 1, ki je v času do 24. 6. 2008 v 30. členu določal, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. V prvem odstavku 182. člena SZ-1 je določeno, da se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini.

6. Drugi člen pogodbe o upravljanju določa, da upravnik obračunava in razdeljuje stroške obratovanja stanovanjske hiše skladno z dogovorjenim načinom delitve stroškov, ki pa iz pogodbe ni razviden. Kje je tako določen ključ delitve in kakšen je, tako ni jasno. Ključ delitve pa je bil tudi po navedbah tožeče stranke različen. Enkrat na podlagi solastniških deležev, drugič na podlagi števila enot ali številom oseb, ki so bivale v stanovanju ali pa v razmerju med neto površino posameznih delov. Tožeča stranka ni uspela dokazati kakšen je bil v pogodbi o upravljanju dogovorjen ključ delitve stroškov, zato je že iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pavšalen je pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sporu majhne vrednosti tudi v primerih, ko se postopek začne kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožeča stranka po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je ta dovoljena, lahko vloži le dve pripravljalni vlogi in sicer drugo v osmih dneh po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke, v kateri lahko odgovori na navedbe v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke. Zato za vlogo tožeče stranke z dne 20. 4. 2011 v določilih 30. poglavja ZPP, ki se nanaša na postopek v sporih majhne vrednosti, ni podlage. Ker nobena stranka ne more imeti več pravic, kot ji jih daje zakon, je tožeča stranka z navedbami, ki jih je oddala po izteku osemdnevnega roka po prejemu prve pripravljalne vloge tožene stranke prekludirana, kar pomeni, da absolutna bistvena kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana. Ker niso podani niti razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla skladno z določilom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.