Jedro

Ker je tožena stranka ugotovila, da ni možna razporeditev tožnice na delovno mesto višjega svetovalca, je pravilna njena ugotovitev, da je treba pri prvi razporeditvi tožnico najprej razrešiti naziva in jo nato imenovati v najvišji naziv.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi o razrešitvi in imenovanju, št. ... z dne 7. 10. 2004. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo s 1. 10. 2004 razrešil tožnico uradniškega naziva višji svetovalec II, ki ga je imela pred uveljavitvijo Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine A. in jo imenoval v naziv 10. stopnje višji referent I. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožnica pred uveljavitvijo novega Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine A. št. ... z dne 22. 9. 2004 (v nadaljevanju Pravilnik) pogojno razporejena na delovno mesto svetovalke predstojnika za področje financ z določenim osnovnim količnikom 4,70 in zahtevano univerzitetno izobrazbo. Tožnica pa ima 5. stopnjo strokovne izobrazbe. S prevedbo po 194. členu Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56-02 in nadaljnji, v nadaljevanju ZJU) je bila tožnica z odločbo, št. ... z dne 23. 10. 2003, imenovana v uradniški naziv 5. stopnje višja svetovalka II. Z odločbo organa 1. stopnje pa je bila tožnica na podlagi 91. člena ZJU v povezavi s 3. odstavkom 57. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba; Uradni list RS, št. 58/03 in nadaljnji) razrešena uradniškega naziva višji svetovalec II in imenovana v naziv višji referent I. Tožena stranka ugotavlja, da iz Kataloga delovnih mest izhaja, da ima občina sistematizirana štiri uradniška delovna mesta višjega svetovalca, in sicer za področje premoženjsko-pravnih zadev, za komunalno in cestno infrastrukturo, za investicije in za področje režijskega obrata, ki pa so vsa zasedena. Ugotavlja, da v skladu z novim Pravilnikom tožnica ne more biti razporejena na delovno mesto, na katerem se opravljajo naloge v nazivu višjega svetovalca II, ker takega prostega delovnega mesta ni. V novem Pravilniku ima občina za področje financ edino sistematizirano prosto uradniško delovno mesto višjega referenta, z zahtevano 6. stopnjo strokovne izobrazbe, naloge na tem delovnem mestu pa se opravljajo v treh zaporednih nazivih: višji referent I, višji referent II in višji referent III. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno upošteval, da tožnice ni mogoče razporediti na delovno mesto višjega svetovalca, zato jo je na podlagi 3. točke 91. člena ter 3. odstavka 163 člena ZJU v zvezi s 3. odstavkom 57. člena Uredbe razrešil naziva višje svetovalke II in jo imenoval v najvišji naziv delovnega mesta višji referent, to je v naziv višji referent I. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno upošteval tudi določbo 200. člena ZJU.

Tožena stranka v tožbi navaja, da je v uradniškem nazivu višji svetovalec II opravljala dela pri toženi stranki na delovnem mestu "svetovalka predstojnika za področje financ". Razrešitev iz navedenega uradniškega naziva pa je tožena stranka utemeljila s tem, da je sprejela novo sistematizacijo delovnih mest, v kateri je tožeči stranki spremenila naziv delovnega mesta v višji referent s praktično nespremenjenim delokrogom v primerjavi z opisom in dejanskim delom po sistematizaciji, ki je veljala v občinski upravi do uveljavitve novele dne 22. 9. 2004. Vpogled v to sistematizacijo tudi pokaže, da so delovna mesta v občinski upravi poimenovana z nazivi, v katere se razvrščajo uradniki. S tem poskuša ta akt tožene stranke ustvariti zmoto in protizakonito stališče, da je mogoče po določilih ZJU delovno mesto v državnem organu preprosto enačiti z nazivom, v katere se razvrščajo uradniki. Tožena stranka zato utemeljuje odvzem že pridobljenega uradniškega naziva z razlogom uveljavitve nove sistematizacije delovnih mest. Tožena stranka se sklicuje na 3. točko 57. člena Uredbe, ki pa ne omenja odvzema naziva. 3. točka 91. člena ZJU jasno določa, da se javni uslužbenec lahko razreši pridobljenega naziva zaradi razlogov v predhodnih dveh točkah in v drugih primerih, ki jih določa zakon in poudarja, da le zakon lahko določa pogoje, pod katerimi je mogoče mimo navedenega določila odvzeti uradniku pridobljeni naziv. Navaja, da je že v pritožbi ponudila dokaze, in sicer vpogled v staro in novo sistematizacijo delovnih mest, ki brez posebnega strokovnega znanja dajejo zaključek, da je novo delovno mesto povsem enako v primerjavi z delom na delovnem mestu po stari sistematizaciji delovnih mest. Tožena stranka tudi ni nikoli trdila, da delo na delovnem mestu, na katerem je in še dela, ni več potrebno. Predlaga zaslišanje direktorice Občinske uprave, ki bo jasno pokazalo, da za novo sistematizacijo ni bila narejena nobena predhodna analiza delovnih procesov v smislu zahtev 4. točke 57. člena Uredbe in da tudi z uveljavitvijo nove sistematizacije delovnih mest v delovnih procesih in v razporeditvi ni nobenih sprememb. Zaradi vsega nevednega meni, da sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka zlorabila določilo 3. odstavka 163. člena ZJU, saj je za razrešitev naziva po tem določilo potreben predhodno izpolnjen pogoj iz 1. odstavka navedenega člena, to je, da uradnik nima več dela oziroma je ukinjeno njegovo delovno mesto. Na podlagi navedenega jasno izhaja, da je namen nove sistematizacije delovnih mest ustvarjanje navidezne zakonske podlage za odvzem že pridobljenih pravic delavcem tožene stranke. Tožnica predlaga, da se opravi glavna obravnava in izvedejo predlagani dokazi. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, povzema razloge za svojo odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bila tožnica dne 23. 10. 2003 imenovana v naziv višji svetovalec II, nato pa z odločbo z dne 7. 10. 2004 razrešena uradniškega naziva višji svetovalec II s 1. 10. 2004, ki ga je imela pred uveljavitvijo Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine A. in imenovana v naziv 10. stopnje višji referent I. Tožbenega ugovora, da je prišlo s Pravilnikom le do navidezno spremenjene sistematizacije delovnih mest sodišče ni presojalo, ker za to ni stvarno pristojno. Zakon o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji in od 1. 1. 2007 Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) namreč ne določa stvarne pristojnosti tega sodišča za presojo aktov lokalnih skupnosti. Upravni spor pa tudi ni določen s posebnim zakonom.

Zaradi navedenega sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor o samovolji organa prve stopnje in da se niso ugotavljali razlogi iz 3. odstavka 163. člena ZJU. Tožnica v tožbi namreč ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da iz Kataloga delovnih mest pravilnika izhaja, da ima Občina A. sistematizirana štiri uradniška delovna mesta višjega svetovalca, ki pa so vsa zasedena. Prav tako ne izpodbija nadaljnje ugotovitve, da sama ne more biti razporejena na delovno mesto, na katerem se opravljajo naloge v nazivu višjega svetovalca II, ker ni takega prostega delovnega mesta. Ker je tožena stranka ugotovila, da ni možna razporeditev tožnice na delovno mesto višjega svetovalca, česar tožnica niti ne izpodbija, je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je organ prve stopnje tožnico najprej tožnico razrešil uradniškega naziva višji svetovalec II in jo imenoval v naziv 10. stopnje višji referent I, in sicer na podlagi 3. odstavka 163. člena ZJU. Pri tem se tožena stranka pravilno sklicuje na 3. odstavek 163. člena v povezavi s 3. točko 91. člena ZJU, ki določa izgubo naziva v drugih primerih, ki jih določa zakon, to pa so določila ZJU. Tožena strank je pravilno poudarila, da je potrebno zaradi tega pri prvi razporeditvi najprej tožnico razrešiti naziva in jo nato imenovati v najvišji naziv, kar tudi izhaja iz določbe organa prve stopnje.

Tožnica je sicer predlagala, da sodišče opravi glavno obravnavo, vendar po presoji sodišča ni navedla nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnili biti pomembne za odločitev. Sodišče zato njenemu predlogu ni ugodilo in je, v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Glede na navedeno, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.