Jedro

Zgolj zavračanje izvedenskega mnenja in posplošeno zatrjevanje, da mora biti podana možnost preverjanja tega mnenja s pritegnitvijo drugega izvedenca, ni podlaga, ki bi narekovala ugoditev takemu dokaznemu predlogu.

Izrek

Zahteva obsojenega I.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila povprečnine kot stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.11.1998 obsojenega I.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi 1. odstavka 212. člena KZ je obsojencu izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 02.09.1998 od 11.30 ure dalje. Obsojencu je na podlagi 40. člena KZ izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo štirih let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu I.A. kazen zvišalo na eno leto in deset mesecev zapora. V ostalem je pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni I.A. dne 08.05.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je nato dne 07.07.1999 dopolnil. Pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je podrobneje ne opredeljuje, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, ter mu "odpravi neutemeljeni pripor". V dopolnitvi zahteve pa se podredno zavzema, da bi mu Vrhovno sodišče izrečeno zaporno kazen znižalo.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da ta ni utemeljena. Poudarja, da obsojenec ne uveljavlja protispisnosti, temveč zatrjuje, da temelji obsodilna sodba na napačni dokazni oceni. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kolikor obsojeni I.A. v zahtevi podaja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče prve stopnje, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Prav tako z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazni. Drugačno (milejšo) sankcijo je mogoče doseči le z zahtevo za izredno omilitev kazni pod pogoji, ki jih predpisuje 419. člen ZKP.

Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče, četudi je po njegovem mnenju šlo za dokaze o odločilnih dejstvih, neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, da bi o pristnosti videoposnetka zaslišalo priče s kraja dogodka, policiste, varnostnike ter poslovodjo in tudi izvedenca videotehnične stroke, ter da bi v postopek pritegnilo tudi izvedenca biologa. S takimi trditvami v zahtevi obsojenec po vsebini zatrjuje, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena njegova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije) ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

V odločbi št. Up-34/93 z dne 08.06.1995 je Ustavno sodišče določilo merila, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji, ali je podana kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Navedlo je, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; da (3) mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in da (4) mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

V mnenju, ki ga je podala izvedenka antropološke stroke dr. V.B., in je sodišče nanj oprlo sodbo, je navedeno, da je na podlagi izsledkov fenotipskih analiz, ki so odkrile na videoposnetkih in ostalih predloženih fotografijah izrazite morfološke podobnosti, bodisi v posameznih individualno karakterističnih lastnostih z večjo dokazno vrednostjo, bodisi v celotnih morfoloških kompleksih ušesne in nosne regije, v proporcijskih odnosih glave, obraza in značilnosti vratne regije, mogoče ugotoviti z najvišjo stopnjo verjetnosti, ki pomeni odločilen dokaz, da je na videoposnetku ista oseba, kot oseba, ki je slikana na UNZ L., to je obsojeni I.A. Obsojenec, ki se s takim izvedenskim mnenjem ni strinjal, je na glavni obravnavi (l. št. 215) predlagal povečanje črno-belih fotografij, posnetih dne 02.09.1998 ter odreditev izvedenstva, ki naj se zaupa strokovnjaku biologu, da poda svoje mnenje "v kolikšnem času mu bodo zrastli zalisci".

Obsojenčev zagovornik pa je predlagal postavitev novega izvedenca sodnomedicinske stroke, ker ni soglašal, da drugih izvedencev s tega področja pri nas ni in zavzel stališče, da ni mogoče, da bi sodba temeljila le na enem mnenju, ki se ga ne da preveriti.

Sodišče, ki po presoji izvedenskega mnenja dr. V.B., ni našlo nobene podlage, da bi vanj podvomilo, je dokazni predlog za odreditev drugega izvedenca zavrnilo in to v izpodbijani sodbi v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP tudi obrazložilo. Obsojenec in njegov zagovornik, ki sta se zavzemala za izvedbo dodatnih dokazov, nista navedla prav nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče podvomiti v pravilnost antropologinjinega izvedenskega mnenja. Zgolj zavračanje mnenja izvedenke in posplošeno zatrjevanje, da mora biti podana možnost preverjanja tega mnenja s pritegnitvijo drugega izvedenstva, ni podlaga, ki bi narekovala ugoditev takemu dokaznemu predlogu. S tem pa se izkaže, da v tem delu zahteve zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

Obsojeni I.A., ki je navajal, da se v času storitve kaznivega dejanja sploh ni nahajal na kraju storitve in da zato ni oseba, posneta na videoposnetku, je na glavni obravnavi začel zatrjevati, da videoposnetek ni pristen, ker da je bil naknadno zmontiran tako, da bi bil zanj obremenilen. Zato sta obsojenec in njegov zagovornik na glavni obravnavi predlagala, naj kaseto pregleda izvedenec videotehnične stroke, ter naj sodišče zasliši policiste, ki so prišli na kraj dejanja, uslužbenca varnostne agencije, za katerega ne vedo, kdo je in naj sodišče o tem opravi poizvedbo zaradi ugotovitve pristnosti kasete. Videokaseta naj bi ne bila avtentična, ker je bilo ob gledanju zapisa na njej na glavni obravnavi ugotovljeno, da je nekaj sekund pred pričetkom posnetka "domnevnega" vloma na kaseti viden kratek moder presledek.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo teh dokazov, saj ni našlo nobene podlage, da bi podvomilo v verodostojnost videoposnetka. Višje sodišče je taki oceni prvostopenjskega sodišča pritrdilo in tudi samo pojasnilo, da krajši nekajsekundni modri presledek na videokaseti pred posnetkom vloma ne more biti zadostna podlaga za kakršenkoli dvom v pristnost videoposnetka, glede katerega obramba zatrjuje, da je "ponarejen in fotomontaža". Takemu sklepanju obeh sodišč ni mogoče odreči razumne presoje. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča obramba ni s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila trditve, da ne gre za avtentičen videoposnetek, pač pa za naknadno zmontiran video zapis, in je zato je odločitev sodišča, ki je izvedbo dokazov v zvezi s tem zavrnilo, pravilna. Tako se izkaže, da ni utemeljen očitek, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, s tem pa tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojeni I.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni I.A. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.