Jedro

Za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Nedopustno ravnanje je tisto, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka (znatnejše) škode.

Prane betonske plošče, četudi niso fiksirane, ne predstavljajo nevarne stvari, niti hoja po njih ni nevarna dejavnost. Ob povprečni previdnosti se je zdrsu pri hoji po takih ploščah mogoče izogniti.

Ker hoja po stopnicah iz pranih plošč, četudi ne trdno fiksiranih, ne predstavlja nevarnosti za nastanek znatnejše škode, toženkina zavarovanka z opustitvijo trdnejše namestitve ni opustila dolžnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe glede plačila zneska v višini 144,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2017 dalje do plačila postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.340,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2017 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je upoštevalo nepomembne listine, ki v sferi dokazovanja škodnega dogodka nimajo dokazne vrednosti. Sporno je sklicevanje na prijavo nezgodnega zavarovanja. Sodišče se ni izreklo o vseh tožbenih trditvah. Predlagal je izvedenca gradbene stroke, ki bi na podlagi meritve drsnosti betonske plošče v nagnjenem položaju dejansko ugotovil, ali je plošča v nagnjenem položaju še dovolj varna z vidika koeficienta drsnosti. Z zavrnitvijo tega dokaza mu je bila odvzeta možnost dokazovanja. Število njegovih obiskov pri toženkini zavarovanki za odločitev ni pomembno. Sodišče je pretiravalo s povzemanjem dokumenta, ki ga je sestavil A. A., ki ni bil niti priča dogodka, niti ni izvedenec, ampak je pogodbena stranka toženke. Skrajno neobičajno je, da je poročilo o dogodku pisal gospod A. A. sam. V njegovem poročilu niso navedena jasna vprašanja, ampak samo povzetek. Tožnik je starejša oseba, ki izjemno težko spremlja in odgovarja na vprašanja, zato se mu poraja dvom o verodostojnosti zapisanega. Ta izjava mu ni bila prebrana, sam pa je ni mogel prebrati. Ob podpisu izjave je šlo za zaupanje. Način izvedbe pridobitve izjave ni transparenten in ne more predstavljati podlage za odločitev v zadevi, kar je tožnik izpostavljal že tekom postopka, a sodišče tega ni upoštevalo. Površine, na katero je stopil tožnik, ni mogoče primerjati s stopanjem na kamne. Ni pričakovano, da bi bilo na stopnicah iz pranih betonskih plošč mogoče pričakovati premikanje ali pomikanje plošč in je povsem nerelevantno, kje se te stopnice nahajajo. Zmotna je ugotovitev sodišča, da so pralne betonske plošče, ki so namenjene zunanji uporabi s kamenčki nad nivojem, ustrezne. Sodišče ne pojasni, kaj ima v mislih z ustreznostjo. Tožnik je neustreznost stopnic, ki jih sestavljajo pralne plošče, zatrjeval zaradi spremembe nagiba. Vsakdo je dolžan zagotoviti varne razmere za uporabnike. Tožnik živi na drugem naslovu kot je živela toženkina zavarovanka, njegova mama, zato je pričakovanje sodišča, da bi tožnik moral ali bi lahko vedel za obstoj nevarnosti, preveliko in nerealno in v celoti nepojasnjeno. Ne drži, da je tožnik spreminjal trditveno podlago. Nasprotuje očitani ugotovitvi v sodbi, da spreminja izjave glede prisotnosti B. B., saj niti sodišče niti pooblaščenka toženke na obravnavi nista določno vprašali glede njegove prisotnosti. Sodišče je kot vzrok padca navedlo nepazljivost tožnika, ni pa pojasnilo, za kakšno nepazljivost gre, zato se sodbe v tem delu ne da preveriti. Sodišče je mimo trditvene podlage zavzelo stališče, da je bil teren neraven. Stopnice na zunaj niso kazale znakov, ki bi kazali na neurejenost v smislu premikajoče nastopne plošče, zato ni bilo potrebe po asistenci B. B. Zaključki sodišča na podlagi ugotovitev A. A., da je prehajanje stopnic varno, so nevzdržni, saj je bilo pričakovati, da so bile stopnice po dogodku, v katerem se je poškodoval tožnik, varne. Neživljenjski je zaključek, da ne obstaja obveznost zavarovanke po fiksiranju plošče na stopnišču. Sodišče je izpustilo okoliščino, da se plošča ni nahajala samo v pesjaku, temveč tudi na stopnišču, ki se je nahajal v samem pesjaku. Toženkina zavarovanka bi se morala zavedati, da bi lahko nastopila situacija, ko sama zaradi različnih vzrokov ne bo stopila v pesjak, ampak bo to namesto nje naredil nekdo drug, zato bi morala za varnost pri uporabi pesjaka poskrbeti, česar pa ni storila. Tožnik je skrbel za hišo, za psa pa je skrbel tudi B. B., saj tožnik psa ni mogel voditi na sprehode. Tožnik tudi ne sprejema zaključka sodišča, da tožnik v pesjak ne bi smel stopiti, ker se ni zavezal k skrbi psa. Zmotno je stališče sodišča, da noben predpis ne ureja, kako morajo biti urejena zasebna zemljišča. ZGO-1 ne ločuje med zasebnim in javnim, izvedba objektov pa mora biti varna. Nefiksne stopnice predstavljajo nevarne stopnice. Nepravilen je tudi zaključek, da ni podana objektivna odgovornosti, kar bi tožnik lahko izkazal z izvedencem gradbene stroke. Tožnik izpostavlja, da toženka ni uspela izkazati, da je tožnik na nefiksno ploščo stopil na nepravilen način. Stanje stopnice, ki naj bi bilo zamaknjeno za 15 cm, je sodišče povzelo po poročilu, ki pa je sporno.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je poškodoval 16. 4. 2017 na naslovu svoje matere, toženkine zavarovanke, kamor je prišel zato, da bi zaradi materine odsotnosti preveril stanje na nepremičnini. Pri preverjanju stanja v zvezi s psom je stopil na betonsko ploščo v boksu za psa, ki se je popeljala stopnico nižje, pri tem pa spodrsnil po plošči in padel nazaj. Kot vzrok padca je navedel, da tla v boksu niso bila fiksna in je zaradi tega prišlo do odstopa betonske plošče. Gre za nevarno stvar, nedopustnost ravnanja toženkine zavarovanke pa je v tem, da ni odpravila nevarnosti nefiksnih tal ali nanjo vsaj opozorila.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je tožnik 26. 10. 2017 prijavil škodni primer iz zavarovanja odgovornosti in navedel, da je 16. 4. 2017 v pasjem boksu stopil na betonsko ploščo, ki se je popeljala naprej na spodnjo stopnico, da je zaradi tega izgubil ravnotežje in padel; - da je v izjavi, ki jo je tožnik 13. 12. 2017 podal detektivu A. A., navedel, da je v času materine odsotnosti vsak dan hodil do hiše in skrbel za psa C., da je 16. 4. 2017 stopil na betonsko ploščo na stopnici, da je stopil na rob stopnice in se je zato popeljala naprej, da je pri tem izgubil ravnotežje in padel in da je bil ob dogodku prisoten prijatelj B. B.; - da je tožnik že pred tem iz naslova nezgodnega zavarovanja prijavil škodni dogodek (prijavo je podal junija 2017), pri čemer je kot razlog nezgode navedel padec pri mami po stopnicah zaradi spodrsa, kot priče nezgode ni navedel nikogar; - v vlogi z dne 29. 1. 2018 je tožnikov pooblaščenec navedel, da je tožnik za psa C. skrbel le občasno, da so za psa skrbeli tudi drugi sorodniki in da tožnik zgolj dvakrat ni poskrbel za psa; - da je teren v pesjaku v dveh nivojih, da gre za postavljene prane betonske plošče, ki so na betonski del zgolj položene in nezabetonirane in da gre za domačo izvedbo stopnic/podesta v pesjaku; - da je tožnik sin toženkine zavarovanke, ki je v njeni odsotnosti skrbel za hišo in mu je bilo tako stanje hiše kot tudi stanje pesjaka znano.

7. Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Iz splošne prepovedi, ki vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, sledi, da za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Nedopustno ravnanje je tisto, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka (znatnejše) škode.

8. Četudi je do škodnega dogodka prišlo tako, kot je v tožbi navedel tožnik, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niti objektivna niti krivdna odgovornost toženkine zavarovanke nista podani. Prane betonske plošče, četudi niso fiksirane, ne predstavljajo nevarne stvari, niti hoja po njih ni nevarna dejavnost. Pravilen je tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da se je ob povprečni previdnosti zdrsu pri hoji po takih ploščah mogoče izogniti. Gre za zasebno zemljišče, na katerem ni mogoče pričakovati, da dostop do pesjaka ne bo terjal nobene previdnosti; betonske plošče so bile ustrezno hrapave (kamenčki nad nivojem, neokrušene); predpisi ne določajo, da morajo biti prane betonske plošče posebej fiksirane; način položitve pranih plošč je bil na prvi pogled viden; vibracije ob stopu na stopnico so bile pričakovane; morebitnemu dvigu ali premiku stopnice se je bilo mogoče izogniti že s stopom na osrednji del. Ker torej hoja po stopnicah iz pranih plošč, četudi ne trdno fiksiranih, ne predstavlja nevarnosti za nastanek znatnejše škode, toženkina zavarovanka z opustitvijo trdnejše namestitve ni opustila dolžnega ravnanja.1 Zatrjevana opustitev postavitev opozorilne table pa glede na to, da je bilo tožniku stanje pesjaka znano, ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

9. Upoštevaje prej navedeno za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju (vključno z zmotno dokazno oceno izpovedbe A. A.).

10. Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka, da je sodišče del trditvene podlage spregledalo in da je odločilo mimo trditvene podlage. Sodišče se je izreklo tudi o drugem možnem poteku škodnega dogodka, a navedeno še ne pomeni, da se ni izreklo tudi o utemeljenosti zahtevka na podlagi tožnikovih navedb.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bi izmeril drsnost prane betonske plošče. Ker je sodišče zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo z več sprejemljivimi (ustavno dopustnimi) razlogi, zatrjevana kršitev kontradiktornosti ni podana (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na zgoraj obrazloženo stališče (8. točka obrazložitve) drsnost plošče v nagnjenem položaju tudi ni pomembno dejstvo za odločitev.

12. Ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik nasprotuje drugim ugotovitvam in zaključkom v sodbi (torej tistim, s katerimi je sodišče prve stopnje dodatno podkrepilo sprejeto odločitev), za odločitev o pritožbi niso pomembne.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki so po stališčih sodne prakse pomembne za presojo pripisljivosti škodne posledice lastniku stvari, pri uporabi katere je nastala škoda, glej sodbo VS RS II Ips 98/2020 z dne 3. 3. 2021.