Jedro

Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališču sodne prakse so zato upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka. Institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi torej še ne bo dosegel svojega namena (da bi se zapustnikov upnik poplačal iz zapuščine), ampak je zapustnikov upnik dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju pa bo omejena le na tisto, kar bo od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo.

Sodišče ni dolžno namesto strank oblikovati zahtevkov. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je predvsem stvar stranke. Pomoč prava neuki stranki iz 12. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, se razlikuje od materialnega procesnega vodstva. Splošna dolžnost poučevanja se nanaša (le) na procesne pravice, materialno procesno vodstvo pa se nanaša na zbiranje procesnega gradiva in predstavlja instrument komunikacije med sodiščem in strankami. Sodišče ni dolžno dajati pobude, naj stranka postavi drug zahtevek, ampak je oblikovanje pravilnega zahtevka stvar stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da napačno interpretira institut separatio bonorum. Skladno z drugim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju lahko zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev zapuščine, zahtevajo plačilo svojih terjatev iz zapuščinskega premoženja. Separatist je upravičen do poplačila svoje terjatve iz zapuščinskega oziroma ločenega premoženja. V pritožničinem interesu je zgolj pridobitev izvršilnega naslova, ki ji bo omogočil poplačilo terjatve do zapustnice iz zapuščinskega oziroma ločenega premoženja. Tožba tak zahtevek vsebuje, navedena pa so tudi dejstva, na katera tožnica opira zahtevek in dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Prav tako so podane tudi druge procesne predpostavke za obravnavo tožbenega zahtevka.

Sklepa sodišča z 28. 9. 2015 ni mogoče šteti kot zahteve za popravo in dopolnitev vloge, saj ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, kot na primer, navedbe, zakaj sodišče šteje vlogo stranke za nerazumljivo in katere pomanjkljivosti je potrebno odpraviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka s tožbo zahteva, da se njena terjatev, ki jo je imela do umrle dolžnice A. A., poravna s prodajo deležev na nepremičnini v lasti toženih strank. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da tak zahtevek ne more biti predmet tožbe v pravdnem postopku. Tožeča stranka bi morala izposlovati izvršilni naslov do tožencev, ki sta dediča zapustnice oziroma tožnikove dolžnice A. A. 5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče napačno tolmačilo institut separatio bonorum in da je tožeča stranka postavila tak tožbeni zahtevek, ki omogoča plačilo terjatve iz zapuščinskega oziroma ločenega premoženja.

6. Ločitev zapuščine, kot jo opredeljuje 143. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z uvedbo dedovanja preide zapustnikovo premoženje na njegove dediče. Spoji se s premoženjem, ki ga je imel dedič pred dedovanjem. Ker ta odgovarja za svoje dolgove s svojim celotnim premoženjem, se z dedovanjem lahko poslabša položaj zapustnikovih upnikov. Pri izterjavi terjatev, ki so jih imeli do zapustnika, morajo po zapustnikovi smrti ti konkurirati z dedičevimi upniki, kar lahko zmanjša možnost za njihovo poplačilo, če je bil dedič zadolžen. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja se doseže, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev. Upniki se lahko poplačajo le iz zapuščinskega premoženja. Terjatve, ki presegajo vrednost zapustnikovega premoženja oziroma, ki se iz njega ne poplačajo, ugasnejo in dedič zanje ne odgovarja. Dedič pa lahko podeduje oziroma prejme le še tisto zapustnikovo premoženje, ki ostane po poplačilu zapustnikovih upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine (primerjaj Kreč Pavič, Komentar zakona o nasleđivanju, Zagreb 1964, stran 505 do 506).

7. Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališču sodne prakse so zato upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka (primerjaj odločbe VSL I Cp 3865/2008, I Cp 2091/2009, I Cp 331/2010). Institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi torej še ne bo dosegel svojega namena (da bi se zapustnikov upnik poplačal iz zapuščine), ampak je zapustnikov upnik dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju pa bo omejena le na tisto, kar bo od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo.

8. V obravnavanem primeru se tožeča stranka sklicuje na sklep o ločitvi premoženja zapustnice z 19. 3. 2007 (A13). V spisu pa se nahaja tudi pravnomočen sklep o dedovanju (A14), s katerim je sodišče razglasilo dediča (toženca v obravnavani zadevi) po pokojni A. A,, ki sta z dedovanjem postala lastnika pokojničine solastne nepremičnine.

9. S pravnomočnim sklepom o dedovanju dedič deduje zapustnikovo premoženje. Po določilu 220. člena ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, torej tudi ločitvene upnike. S pravnomočnim sklepom o dedovanju se dedičevo premoženje združi z zapustnikovim in ločitev zapuščine ni več mogoča. V obravnavanem primeru sta bila toženca kljub ločitvi zapuščine razglašena za dediča (tudi) ločenega premoženja. S pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se zapuščinski postopek konča. 10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek(1) ni postavljen tako, da bi se lahko obravnaval v pravdnem postopku, je pravilna, posledično tudi odločitev, da se tožba zavrže. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sklepa sodišča z 28. 9. 2015, s katerim je sodišče pozvalo tožečo stranko na popravo tožbe, ni mogoče šteti kot zahteve za popravo vloge. Sodišče je tožečo stranko s sklepom 28. 9. 2015 med ostalim pozvalo k popravi tožbe tako, da bo obsegala opredeljen tožbeni zahtevek (1. točka zahtevka) glede glavne stvari in stranskih terjatev in navedbo konkretne vsebine sodnega varstva, ki ga zahteva (primerjaj 6. točko obrazložitve sklepa). Sodišče je v sklepu navedlo tudi, da je zahtevek v 1. točki izreka le opisen (ni dajatven) ter ni primeren za obravnavo (7. točka obrazložitve sklepa). Na ta način je prvostopenjsko sodišče dovolj jasno navedlo, kako naj tožeča stranka tožbo popravi.

12. Sodišče ni dolžno namesto strank oblikovati zahtevkov. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je predvsem stvar stranke(2). Pomoč prava neuki stranki iz 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, se razlikuje od materialnega procesnega vodstva. Splošna dolžnost poučevanja se nanaša (le) na procesne pravice, materialno procesno vodstvo pa se nanaša na zbiranje procesnega gradiva in predstavlja instrument komunikacije med sodiščem in strankami. Sodišče ni dolžno dajati pobude, naj stranka postavi drug zahtevek, ampak je oblikovanje pravilnega zahtevka stvar stranke.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka zahteva poplačilo terjatve, ki jo je imela do umrle dolžnice, s prodajo deležev na nepremičnini v lasti tožencev.

Op. št. (2): Primerjaj komentar mag. Nine Betetto k 285. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Ur. l. RS in GV Založba v Ljubljani, leto 2006, stran 588.