Jedro

Obseg sodnega varstva po 34. členu SPZ ne določa denarne kazni kot grožnje za prekršitev prepovedi sodišča glede nadaljnjega motenja posesti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka v delu, v katerem je toženi stranki zagrožena denarna kazen za primer nespoštovanja prepovedi posega v posest tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 115 in 114, obe vpisani v vl. št. 72 k.o. B., spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnico v neposredni posesti nepremičnin parc. št. 114 in 115, vpisanih v vl. št. 72 k.o. B., s tem ko je v času od 19.6.2008 do 15.7.2008 iz vinograda izpulil najmanj 56 betonskih stebrov in potrgal žice, ki so povezovale stebre in bile v oporo trtam, tako, da so se trte sesedle in padle na tla (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje na omenjenih parcelah, in sicer postaviti nazaj stebre in napeljati ter napeti žico med stebri in pritrditi trto (2. točka izreka), ter tožencu prepovedalo v bodoče s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice na omenjenih parcelah, sicer bo moral v nasprotnem primeru plačati denarno kazen 5.000,00 EUR za vsako nadaljnje izvršeno motilno dejanje (3. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 1.405,79 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje (4. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da zapisana sodna poravnava, na katero se je skliceval že v odgovoru na tožbo, ne vsebuje vsega, kar so se stranke takrat dogovorile, in sicer, da sme toženec odstraniti svoje stebre v vinogradu. Njegova odstranitev stebrov iz vinograda tako ne predstavlja protipravnega posega, pač pa je šlo za poseg, ki je bil dogovorjen s tožnico. Priznava, da se je na prvem naroku zgolj pridružil dokaznemu predlogu tožnice, da se zaslišita sodnica in odvetnik, ki sta bila prisotna pri sklenitvi omenjene sodne poravnave. Vendar pa meni, da sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga zmotno ni štelo tudi kot njegovega predloga in da bi bilo zaslišanje omenjenih prič bistveno za razrešitev tega spora. Nadalje navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti vložene tožbe. Ker so tožnica in priči J.K. ter S.K. izpovedali, da se je vinograd škropil 15.6.2008, je tožnica takrat zagotovo opazila, da stebrov v vinogradu ni bilo več, saj jih je že pred tem pospravil, kar izhaja iz njegove izpovedbe in iz izpovedbe prič N. in B.F. Navaja tudi, da tožnica v letu 2008 sploh ni imela v posesti spornega vinograda, pač pa ga je imel v posesti on. Pritožuje se tudi zoper izrečeno denarno kazen, saj SPZ ne vsebuje več določbe o denarni kazni kot grožnji za kršitev odredbe sodišča glede nadaljnjega motenja. Na koncu pa se pritožuje še zoper sklep o stroških, saj meni, da ta ni obrazložen, poleg tega pa ni prejel stroškovnika tožnice, zato ne more vedeti, ali so priznani stroški dejansko utemeljeni.

Tožnica je po svojem pooblaščencu pravočasno odgovorila na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da toženec ni predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem sodnice in odvetnika, ki sta bila prisotna pri sklenitvi sodne poravnave v pravdni zadevi opr. št. P 126/2007 sodišča prve stopnje. Navedeni dokazni predlog je bil namreč (tudi) dokazni predlog toženca, ne glede na to, da ga je predhodno podala že tožnica, toženec pa se mu je (le) pridružil. Vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da bi bila izvedba tega dokaza za predmetni motenjski spor tudi sicer nerelevantna. Toženec namreč zatrjuje, da motilno dejanje – odstranitev betonskih stebrov v vinogradu temelji na dogovoru med pravdnima strankama, ki naj bi ga sklenili v času sklepanja omenjene sodne poravnave in v kateri naj ta dogovor pomotoma ne bi bil zapisan, ter da zato njegovo dejanje ni protipravno. Morebiten obstoj dogovora med pravdnima strankama, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ne izključuje protipravnosti toženčevega ravnanja. V skladu s 3. odstavkom 33. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ), ki določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu, lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. Tudi sicer pa je v motenjskih pravdah izključeno obravnavanje pravice do posesti. Torej tudi če bi sodišče prve stopnje zaslišalo predlagani priči glede obstoja morebitnega ustnega dogovora med pravdnima strankama o odstranitvi stebrov, to ne bi privedlo do drugačne odločitve od izpodbijane. V sporih zaradi motenja posesti daje namreč sodišče varstvo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (1. odstavek 33. člena SPZ). Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica vložila tožbo v roku tridesetih dni od dneva, ko je zvedela za motenje in storilca, torej pravočasno (32. člen SPZ). Tožnica je namreč vložila tožbo dne 21.7.2008, za toženčevo motilno dejanje pa je na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje izvedela dne 15.7.2008, kot je to tudi zatrjevala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je skrbna, vestna in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja, da iz izpovedb tožnice in prič J.K. ter A.K. izhaja, da so vinograd škropili v sredini meseca junija 2008 (in ne ravno dne 15.6.2008, kot to navaja pritožba), ter da toženec v svoji izpovedbi ni bil skladen s svojimi trditvami in izpovedbami prič o tem, kdaj točno naj bi odstranil stebre iz vinograda. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo trditvam toženca, pri katerih vztraja v pritožbi, da je bila tožnica z motenjem seznanjena že 15.6.2008. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč povsem logičen in sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica vinograda (sredi junija 2008) ne bi škropila, če stebrov in s tem posledično tudi na njih pritrjene trte takrat ne bi bilo več.

Pritožbeno sodišče prav tako v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožnica vinograd v posesti že od leta 2007 dalje, torej tudi v času motilnega dejanja. Navedeno so poleg tožnice potrdile še priče J.K. in A.K. ter A.K., ki je izrecno potrdil, da je tožnica vinograd obdelovala tudi v letu 2008. Nenazadnje je navedeno potrdil tudi toženec sam, in sicer tako v odgovoru na tožbo, kot v svoji izpovedbi, kjer je navedel, da je jeseni 2007 opustil obdelavo vinograda oziroma da je tožnica vinograd prevzela v posest jeseni 2007. V svoji izpovedbi je sicer kasneje res dodal, da, ko je pobiral stebre, tožnica vinograda še ni imela v posesti ter da je imel takrat sam posest nad njim. Vendar pa navedena sprememba toženčeve izpovedbe, upoštevaje vse navedeno, ne utemeljuje drugačnega zaključka, kot da je bila v času motilnega dejanja posestnica spornega vinograda tožnica.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da obseg sodnega varstva po 34. členu SPZ ne določa denarne kazni kot grožnje za prekršitev prepovedi sodišča glede nadaljnjega motenja posesti, ki je bila sicer vsebovana v prejšnji ureditvi v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami – ZTLR), v veljavni pravni ureditvi pa je določena (šele) kot sredstvo izvršbe v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – ZIZ). Ker je glede določitve denarne kazni sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka v delu, v katerem je tožencu zagrožena denarna kazen za primer nespoštovanja prepovedi posega v posest tožnice na nepremičninah parc. št. 115 in 114, obe vpisani v vl. št. 72 k.o. B., spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek o neobrazloženosti odločitve o stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o stroških ustrezno obrazložilo, saj je navedlo pravno podlago za priznanje in odmero stroškov ter pojasnilo, da so ti razvidni iz stroškovnika, ki se v spisu nahaja kot priloga A/6. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tega stroškovnika jasno izhaja, katere stroške in v kolikšni višini je sodišče prve stopnje priznalo tožnici. Tožencu omenjeni stroškovnik res ni bil vročen, na kar opozarja v pritožbi, vendar pa mu ga sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno vročiti, saj je imel toženec pravico pregledati in prepisati spis, torej tudi omenjeni stroškovnik (1. odstavek 150. člena ZPP).

V ostalem je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker je toženec uspel le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).