Jedro

Plačilo pristojbine je vezano na veljavno radijsko dovoljenje, ne pa na uporabo oziroma neuporabo radijske postaje. Okoliščina, da tožeča stranka določen čas ni uporabljala radijske postaje, ne vpliva na njeno obveznost do plačila pristojbine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Uprave RS za telekomunikacije z dne 19. 10. 2000, s katerim je navedeni prvostopni organ tožeči stranki določil obveznost plačila pristojbine za radijsko dovoljenje za uporabo televizijske radiodifuzne radijske frekvence na oddajni točki A za leto 2000 v znesku 300.000,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je pripravljena plačati pristojbino samo do 15. 8. 2000, ker je po tem datumu zaradi nelikvidnosti pretvornik ugasnila in je o tem dne 24. 7. 2000 tudi obvestila Svet za radiodifuzijo. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na 4. odstavek 35. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel), ki določa obveznost uporabnika, da za uporabo radijske frekvence plačuje pristojbino. Tudi po 3. členu Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98, 92/99, v nadaljevanju: Uredba) pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskih dovoljenj za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno v ZTel, za radijske postaje, za katere ni potrebno radijsko dovoljenje. Upravni organ prve stopnje odloča po dejstvih, ki jih ugotovi pred izdajo sklepa o plačilu pristojbine. Tožeča stranka je bila v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa o plačilu pristojbine imetnica radijskega dovoljenja. Če imetnik ne uporablja radijskega dovoljenja, mora na Upravo RS za telekomunikacije vložiti vlogo za preklic radijskega dovoljenja in plačati ustrezno upravno takso. Tožeča stranka pa tega do trenutka izdaje prvostopnega sklepa o plačilu pristojbine ni storila. Dejstvo, da tožeča stranka radijske postaje dejansko ne uporablja, ne vpliva na obveznost plačila pristojbine. Ko namreč zavezanec pridobi radijsko dovoljenje, Uprava RS za telekomunikacije iste frekvence ne more podeliti nikomur drugemu, zato od tega trenutka tudi ni nobenega drugega zavezanca za plačilo pristojbine, razen lastnika radijskega dovoljenja.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, ker meni, da dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, da so bila kršena pravila postopka, nepravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da mora imetnik, kolikor ne uporablja radijskega dovoljenja, na Upravo RS za telekomunikacije vložiti vlogo za preklic radijskega dovoljenja in plačati ustrezno upravno takso. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka Svetu za radiodifuzijo dne 24. 7. 2000 poslala dopis, da je izklopila pretvornik in od takrat dalje frekvence ne uporablja več. Kot prava neuki stranki bi ji po mnenju tožeče stranke Uprava RS za telekomunikacije morala povedati, zlasti ker je prejela dopis z dne 24. 7. 2000 o ugasnitvi pretvornika, da mora vložiti vlogo za preklic radijskega dovoljenja, upravna taksa pa se tako ali tako plača za vsako vlogo v upravnem postopku. Glede na to, da je bil sklep o plačilu pristojbine izdan dne 19. 10. 2000 in da se pristojbina plača za 12 mesecev in glede na to, da se pretvornik ni uporabljal od dneva, navedenega v dopisu tožnika z dne 24. 7. 2000, je tožeča stranka zaradi ravnanja Uprave RS za telekomunikacije kot prava neuka stranka oškodovana. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da mora upravni organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. V smislu dobrega gospodarjenja bi po mnenju tožeče stranke Uprava RS za telekomunikacije morala skrbeti, da bi, ko zve, da nekdo ne uporablja radijske frekvence in o tem obvesti pristojne, poučiti neuko stranko, kaj mora storiti in nato frekvenco dodeliti drugemu uporabniku, ki bi bil nato zavezan za plačilo pristojbine. Očitno pa je važno le, da nekdo pač pristojbino plača. Sicer pa tožeča stranka za leto 2000 in sicer do 15. 8. 2000, ne zavrača plačila pristojbine, zahteva pa le pravilen izračun ob upoštevanju kriterijev, kot je to navedla že v svojem dopisu z dne 23. 10. 2000. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov predmetnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene, saj je izpodbijana odločba izdana v skladu z ZTel in Uredbo. Sodišču zato predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, saj je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo. V obravnavanem primeru je namreč tudi po presoji sodišča tožeča stranka kot lastnica radijskega dovoljenja dolžna plačati za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje pristojbino za vseh 12 mesecev v letu 2000, ne pa samo do 15. 8. 2000, kot to zatrjuje tožeča stranka.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na 4. odstavek 35. člena ZTel (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odl US in 13/98-odl US), po katerega določbah je uporabnik dolžan za uporabo radijske frekvence plačati pristojbino, in na 3. člen Uredbe, ki določa, da pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka lastnik radijskega dovoljenja, ki je predloženo v upravne spise in iz katerega je razvidno, da velja do 6. 6. 2005. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je plačilo pristojbine vezano na veljavno radijsko dovoljenje, ne pa na uporabo oziroma neuporabo radijske postaje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tako pravilno pojasnila, da okoliščina, da tožeča stranka določen čas ni uporabljala radijske postaje, ne vpliva na njeno obveznost do plačila pristojbine.

Ker je torej tožeča stranka lastnica radijskega dovoljenja, ki je po podatkih upravnih spisov veljavno do 6. 6. 2005, je za ves čas njegove veljavnosti dolžna plačevati pristojbino za uporabo radijske frekvence. Kolikor bi tožeča stranka želela, da ji predmetno radijsko dovoljenje preneha pred navedenim datumom, pa bi morala od prvostopnega organa to izrecno zahtevati. Da bi tožeča stranka tako postopala in bi upravni organ izdal odločbo o prenehanju predmetnega radijskega dovoljenja, pa iz upravnih spisov ne izhaja.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zavrnitev tožbe pa zajema tudi zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povračilo stroškov postopka, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS, po katerem v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.