Jedro

OZ v 181. členu obravnava posledice protipravnih ravnanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, za katero predvideva prisojo enotne odškodnine. Denarna odškodnina za druge oblike nepremoženjske škode na podlagi 179. člena OZ pa se lahko prisodi (posebej), če se te škode pojavijo v posebej izraziti obliki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka prisojena odškodnina zviša za 5.800,00 EUR (na 17.000,00 EUR); - odločitev o stroških v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov tožeče stranke, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije na račun Okrožnega sodišča v Kranju št. SI56 01100 60000 21266, referenca 00 1055 9940 12212014, zviša na 616,73 EUR (z 370,04 EUR) in znesek stroškov, ki jih je dolžna povrniti na isti račun referenca: 00 1055 9940 822016, zviša na 1.891,17 EUR (z 1.134,70 EUR), skupni znesek pa znaša 2.507,90 EUR (namesto 1.504,74 EUR); - IV. točka izreka spremeni tako, da nosi tožena stranka sama svoje stroške pravdnega postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 405,67 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo o povračilu stroškov tožeče stranke s strani tožene stranke v korist proračuna Republike Slovenije, v skupni višini 1.504,74 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 508,72 EUR, v roku 15 dni (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina in je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevano odškodnino po posameznih postavkah zahtevka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino, podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Zoper sodbo se pritožuje v zavrnilnem delu in opozarja, da mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati tako subjektivno merilo kakor tudi objektivno merilo. Glede škodnega dogodka z dne 18. 12. 2018 navaja, da bi ji moralo sodišče ob upoštevanju primerljive sodne prakse iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem priznati odškodnino v celotnem zahtevanem znesku 1.500,00 EUR. Tožena stranka - toženec je tožnico ob škodnem dogodku po golem telesu silovito pretepal s pasom, pestjo in jo brcal, v posledici česar je utrpela poškodbe in je bila upravičeno v bolniškem staležu 11 dni. Trpela je srednje močno bolečino ob dogodku in potem občasno še dva do tri dni, blažje bolečine pa še en teden. Tudi glede zahtevka za pretrpljeni strah in zaradi kršitve dostojanstva bi moralo sodišče tožnici prisoditi odškodnino v celotnem zahtevanem znesku. Ni razbrati, zakaj je sodišče samo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo odškodnino v zneskih, ki niso skladni s primerljivo sodno prakso. Tako ji je sodišče iz naslova strahu priznalo zgolj 400,00 EUR, čeprav je sprejelo mnenje izvedenke, da se je tožnica ob dogodku počutila življenjsko ogroženo, da je do prihoda mame trpela zelo intenziven strah za svoje življenje, nato pa je srednje intenziven strah trajal še 3 dni. Tudi glede škodnega dogodka z dne 11. 6. 2009 tožnica meni, da je sodišče kršilo materialno pravo, saj ji je v nasprotju s sodno prakso odškodnino prisodilo v prenizki višini. Zaradi kršitve dostojanstva ji je prisodilo le 2.000,00 EUR odškodnine, namesto zahtevanega zneska 4.000,00 EUR. Sklicuje se na odločbe iz sodne prakse (VSL I Cp 301/2014, VSM I Cp 1566/2011). Sodišča v primeru spolnih napadov redno prisojajo odškodnine vsaj v višini treh povprečnih plač, tožnici priznana odškodnina ne znaša niti dve povprečni plači, za tak odstop od sodne prakse ni najti utemeljenih razlogov. Duševne bolečine tožnice zaradi kršitve dostojanstva so bile tudi po ugotovitvah izvedenke zelo intenzivne najmanj kakšno uro, postopoma je tožnica trpela blažje duševne bolečine še nekaj dni. Odškodnina je bila prisojena prenizko. Tožnica se je namreč počutila močno ponižano, izkoriščeno in razvrednoteno v svojem osebnem dostojanstvu. Sodišče je neupravičeno kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek v celotni zahtevani višini 500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin. Povzema ugotovitve iz izvedenskega mnenja in zaključuje, da ni pravilen zaključek sodišča, da obseg in trajanje bolečin ne opravičujejo prisoditve ločene odškodnine iz tega naslova. Predlaga, da ji višje sodišče prizna zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin v višini 500,00 EUR. Glede škodnega dogodka z dne 3. 7. 2009 navaja, da je odškodnina iz naslova kršitve dostojanstva, ki jo je sodišče priznalo v višini 5.000,00 EUR, prenizka. Sklicuje se na sodbo VSM I Cp 1566/2011. Šlo je za primerljivo zadevo, v kateri je bila prisojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Primer tožnice je po njenem mnenju še hujši kot navedeni primer sodne prakse. Sodišče je pri odmeri odškodnine v premajhnem obsegu upoštevalo tožničino strahotno stisko, ponižanje, popolno razvrednotenje in poteptanje njenega dostojanstva. Opisuje škodni dogodek ter navaja, da bi sodišče glede na izredno intenzivnost duševnih bolečin ob škodnem dogodku in v posledici škodnega dogodka ter trajanje (vsaj 8 mesecev) ob upoštevanju primerljive sodne prakse tožnici moralo priznati odškodnino v celotni zahtevani višini, torej 7.000,00 EUR. Sodišče ji je prisodilo prenizko odškodnino tudi iz naslova okrnitve svobode, in sicer 300,00 EUR namesto zahtevanih 500,00 EUR. Kot je razvidno iz sodne prakse (VSL I Cp 301/2014), je sodišče že v manj intenzivnih in travmatičnih primerih odvzema svobode osebi v povezavi s spolno nedotakljivostjo prisodilo odškodnino v višini 500,00 EUR. Sodišče je po mnenju tožnice neupravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 800,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je namreč tožnica ob dogodku utrpela obtolčenino v predelu desne rame, ki je bila boleča do enega tedna, dva dni je trpela bolečine v nožnici. Tožnica je torej trpela fizične bolečine en teden, utrpela je nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, zato je nepravilen zaključek sodišča, da gre za škodo, ki je zaobjeta v drugih oblikah odškodnine. Tožnica meni, da je iz tega naslova upravičena do posebne odškodnine v skladu s postavljenim zahtevkom. Ker je odločitev o stroških postopka povezana z uspehom tožnice v postopku, pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča glede plačila sodnih stroškov. Pritožbeno sodišče naj na novo odloči tudi o pravdnih stroških glede na uspeh tožnice v postopku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija, saj ga povzema. Tudi kršitev določb postopka ne konkretizira. Obrazloženo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina oziroma, da je sodišče po posameznih postavkah zahtevka zahtevano odškodnino neutemeljeno zavrnilo.

Škodni dogodek z dne 18. 12. 2008

5. Glede škodnega dogodka z dne 18. 12. 2008 je sodišče tožnici iz naslova kršitve dostojanstva (181. člen Obligacijskega zakonika, OZ) prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, medtem ko je tožnica iz tega naslova zahtevala 2.000,00 EUR. Pritožba tožnice zoper zavrnjeni del zahtevka v višini 500,00 EUR je utemeljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje: ko je tožnica zaradi neposrednega nasilja, groženj, ustrahovanja in omejevanja s strani toženca trpela zelo intenzivne duševne bolečine in so te trajale nekaj ur, nato so prešle v intenzivne duševne bolečine, ki so trajale do naslednjega dne, v času obiska pri zdravnici in tri dni v času namestitve izven doma so bile duševne bolečine pri tožnici izražene v srednji in nato postopno v zmerni intenzivnosti, zdravnica je tožnici predpisala tudi antidepresivno zdravilo in pomirjevalo, je po oceni sodišča druge stopnje iz tega naslova upravičena in pravična odškodnina v celotni zahtevani višini, 2.000,00 EUR.

6. Utemeljeno pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za pretrpljeni strah tožnice. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica ob dogodku počutila življenjsko ogroženo in je verjela, da je toženec zmožen uresničiti svoje grožnje. Še v času zdravljenja je doživljala srednje intenziven strah, ki je trajal vsaj še tri dni. Doživljala je tudi strah glede izida zdravljenja. Glede na ugotovljena dejstva tožnica utemeljeno navaja, da je prisojena odškodnina v višini 400,00 EUR iz tega naslova prenizka, zato jo je sodišče druge stopnje zvišalo za 600,00 EUR (na 1.000,00 EUR). Neutemeljeno pa tožnica navaja, da bi ji moralo sodišče iz tega naslova prisoditi še dodatnih 500,00 EUR, torej skupno 1.500,00 EUR, saj odškodnina v višini 1.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova.

7. Neutemeljeno se tožnica v zvezi s škodnim dogodkom z dne 18. 12. 2008 pritožuje glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Sodišče je tožnici iz tega naslova prisodilo 1.000,00 EUR, potem ko je ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela obtolčenino predela desne nadlahti, trebušne stene, na zatilju glave in predela desnega stegna, pri čemer po mnenju izvedenca poškodbe najverjetneje niso potrebovale posebnega zdravljenja in so bolečine v nekaj dneh spontano izginile. Bolniški stalež je bil, kot navaja tožnica v pritožbi, upravičen 11 dni, tj. od 18. 12. 2008 do 29. 12. 2008. Upoštevaje navedena dejstva in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene bolečine tožnice, ki tudi niso izpodbijane, saj tožnica v pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na obsežnost poškodb, ne glede na to, da očitno ni bilo potrebno neko posebno zdravljenje, in bolniški stalež v trajanju 11 dni, ugotovljena dejstva opravičujejo odmero odškodnine v višini 1.000,00 EUR, kar je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina iz tega naslova. Pritožbeno zavzemanje za še višjo odškodnino je neutemeljeno, saj poškodbe, kot že navedeno, niso potrebovale posebnega zdravljenja, bolečine pa so v nekaj dneh spontano izginile. Pavšalno sklicevanje na drugačno sodno prakso je neutemeljeno.

Škodni dogodek z dne 11. 6. 2009

8. V zvezi s škodnem dogodkom z dne 11. 6. 2009 je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR iz naslova kršitve dostojanstva, medtem ko je zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zavrnilo, ker je štelo, da so te, ker niso bile takšne intenzitete in niso trajale daljši čas, da bi opravičevale odmero posebne odškodnine iz tega naslova, zajete v odškodnini, odmerjeni po 181. členu OZ.

9. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi tožnice, ki niso izpodbijana, ko v zdravstveni dokumentaciji ni zapisov o kakršnihkoli poškodbah, je zaključek sodišča pravilen. Pri tožnici so bile lahko prisotne lažje do srednje močne bolečine med samim dogodkom zaradi stiskanja zapestij ter v lažji obliki še štiri dni, lažje do srednje so bile lahko med posiljevanjem. Lahko je šlo za kratkotrajno ostro bolečino in nadaljevanje bolečine še kakšen dan zaradi zakislitve v mišicah. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre za bolečine, ki jih je treba upoštevati v okviru odškodnine, odmerjene po 181. členu OZ, je pravilen. Tudi po oceni sodišča druge stopnje ugotovljene telesne bolečine ne dosegajo praga škode, za katerega bi se lahko priznala še posebna odškodnina. OZ namreč v 181. členu obravnava posledice protipravnih ravnanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, za katero predvideva prisojo enotne odškodnine. Denarna odškodnina za druge oblike nepremoženjske škode na podlagi 179. člena OZ pa se lahko prisodi (posebej), če se te škode pojavijo v posebej izraziti obliki.1 Zahtevek za posebno odškodnino iz tega naslova je zato sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zavrnilo.

10. Upoštevaje tudi navedene telesne bolečine in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene duševne bolečine tožnice v zvezi s tem dogodkom pa je odmerjena odškodnina v višini 2.000,00 EUR prenizka. Tožnica ima prav, da ji iz naslova kršitve dostojanstva v zvezi s posilstvom in posegom v njeno intimno sfero dne 11. 6. 2009 pripada odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Tožnica utemeljeno poudarja ugotovitve sodišča, da se je počutila močno ponižano, izkoriščeno in razvrednoteno v svojem osebnem dostojanstvu, počutila se je kot predmet in posilstva ni doživela le kot poseg v svojo telesno in duševno integriteto, ampak tudi kot dejanje, s katerim je bila izražena in potrjena njena nemoč, nevrednost in nepomembnost njenih osebnih teženj, želja in potreb in so bile zato duševne bolečine tožnice zelo intenzivne vsaj kakšno uro in so se postopoma blažile še nekaj dni. Upoštevaje celotno ugotovljeno dejansko stanje je torej tožnica na podlagi 181. člena OZ upravičena do odškodnine v višini 4.000,00 EUR.

Škodni dogodek z dne 3. 7. 2009

11. Glede škodnega dogodka z dne 3. 7. 2009 je sodišče tožnici iz naslova kršitve dostojanstva prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR, tožnica zahteva še nadaljnjih 2.000,00 EUR, kolikor je sodišče zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Tudi v tem delu je pritožba tožnice utemeljena. Tožnica utemeljeno opozarja na primerljivo sodno prakso (sodba VSM I Cp 1566/2011), ko je sodišče tožnici prisodilo bistveno višjo odškodnino. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi, ko je prišlo do posilstva v neznanem okolju, izvršenega na grob in brezobziren ter ponižujoč način s strani toženca, ki je bil v zelo nepredvidljivem stanju, je tožnica doživljala duševne bolečine kakšno uro v največji, zelo veliki intenzivnosti, nato pa se je ponižano in izkoriščeno ter razžaljeno počutila še nekaj dni. Način izvedbe in poteka nasilnega vdora v njeno spolno integriteto je močno posegel v tožničino najbolj intimno sfero in jo razvrednotil kot človeka ter izpostavil kot žrtev. Tožnica se je počutila povsem razvrednoteno, razžaljeno kot človeško bitje, izkoriščeno in zlorabljeno. Po dogodku se je pri njej pojavila tudi simptomatika postravmatske stresne motnje v zelo intenzivni jakosti dva meseca in še v blažji jakosti približno pol leta, približno pol leta tudi ni bila sposobna za delo in je opustila svojo zaposlitev. Navedene okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljujejo višjo odškodnino iz tega naslova, in sicer v vtoževani višini 7.000,00 EUR.

12. Drugače kot pri predhodnem dogodku ima tožnica prav, da gre v tem primeru tožnici tudi posebna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Pri dogodku z dne 3. 7. 2009 namreč tožnica ni utrpela le poškodb (kljub temu, da v zdravstveni dokumentaciji ni zapisov o poškodbah). Kot je pojasnil izvedenec, so lahko nastale obtolčenine in so se bolečine v lažji obliki pojavljale nekaj dni do enega tedna pri aktivnostih z desno ramo. V predelu nožnice se je verjetno projecirala tudi bolečina iz mišic medeničnega dna. Poleg bolečin je tožnica utrpela tudi nevšečnosti, in sicer je sodišče ugotovilo, da je nevšečnost predstavljal ginekološki pregled v SB ... in prejem urgentne kontracepcije. Vse navedene okoliščine pa izkazujejo, da ni šlo več za neznatno škodo oziroma škodo, ki bi bila vključena že v odškodnino po 181. členu OZ, pač pa gre tožnici iz tega naslova posebna odškodnina v višini 500,00 EUR,2 v presežku do vtoževanih 800,00 EUR pa je iz tega naslova zahtevek neutemeljen.

13. Utemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da ji je sodišče odmerilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode. Glede na to, da je toženec tožnici s fizičnimi in psihičnimi sredstvi odvzel svobodo in ji omejil gibanje v neznanem kraju in situaciji, iz katere ni imela možnosti umika, je nekaj ur doživljala zelo intenzivne duševne bolečine. Šlo je za dalj časa trajajoč odvzem svobode in omejeno gibanje in je sodišče pravilno zaključilo, da je utemeljena (posebna) odškodnina tudi iz tega naslova. Po oceni sodišča druge stopnje pa je odškodnino odmerilo prenizko, v višini 300,00 EUR, saj gre tožnici celotna vtoževana odškodnina iz tega naslova, to je v višini 500,00 EUR, kar je tudi primerljivo s sodno prakso v podobnih primerih.3

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo v že navedenem obsegu, in sicer za 500,00 EUR zaradi kršitve dostojanstva in 600,00 EUR iz naslova strahu za škodni dogodek dne 18. 12. 2008, za 2.000,00 EUR iz naslova kršitve dostojanstva za škodni dogodek z dne 11. 6. 2009 ter za 2.000,00 EUR iz naslova kršitve dostojanstva, 200,00 EUR zaradi okrnitve svobode in na račun prisojene odškodnine v višini 500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti za škodni dogodek z dne 3. 7. 2009. Skupno je prisojeno odškodnino zvišalo za 5.800,00 EUR, na 17.000,00 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in iz že navedenih razlogov sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe namreč tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. in 358. členu Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

15. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP, saj tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, glede katerega niso nastali posebni stroški, zato nosi vse stroške tožnice toženec. Ta je glede na uspeh v postopku dolžan nositi tudi sam svoje stroške in je temu ustrezno sodišče druge stopnje spremenilo stroškovno odločitev. Vse s strani sodišča prve stopnje priznane stroške tožnice, ki pritožbeno niso izpodbijani, je tako dolžan povrniti toženec. Ker je bila tožnici na prvi stopnji odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku ter oprostitve plačila stroškov izvedenca medicinske in psihiatrične stroke, je toženec stroške dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, kot izhaja iz izreka te sodbe. Kot že navedeno, pa svoje stroške postopka nosi toženec sam.

16. Tožnica je s pritožbo uspela s 76,31 %, izpodbijanega dela, zato ji je toženec dolžan povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku,4 in sicer nagrado za pravno sredstvo (od izpodbijanega zneska 7.600,00 EUR) v višini 427,20 EUR, priglašene 2 % materialne stroške v višini 8,54 EUR in 22 % DDV v višini 95,87 EUR. Skupno vsi priglašeni in potrebni pritožbeni stroški tožnice znašajo 531,61 EUR, 76,31 % stroškov, ki jih je dolžan povrniti toženec, pa 405,67 EUR.

1 Glej sodbo VSL I Cp 226/2013. 2 Glej sodbo VSL I Cp 226/2013. 3 Glej sodbo VSL I Cp 301/2014. 4 V skladu z 20. členom Odvetniške tarife se v tej zadevi uporablja prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi.