Jedro

Ob ugotovitvi disciplinske komisije, da so bila delavcu v zvezi z njegovim delom zaupana sredstva velikih vrednosti in da nespoštovanje pravil poslovanja dopušča možnost zlorab in okoriščanja posameznikov, je izkazan obstoj zatrjevane posledice: možnost nastanka večje škode. Zadošča samo možnost in ni treba, da taka škoda kasneje tudi res nastane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je bil v disciplinskem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločitve tožene stranke, ter posledično tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke, zavrnilo. Presodilo je, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti (jemanje žetonov iz igralnih avtomatov) in da je zanjo odgovoren. Ugotovilo je tudi, da so podani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje glede obstoja kršitve in pogojev za izrek disciplinskega ukrepa.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka le na splošno ugotovila, da bi z nadaljevanjem tožnikove kršitve delovnih obveznosti lahko bila povzročena velika materialna škoda. Po določbi 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) je lahko kvalifikatorna okoliščina le večja škoda, ki je nastala ali bi lahko nastala s storitvijo kršitve delovnih obveznosti. Ni pa kot take mogoče šteti možnosti nastanka bodoče škode le zaradi negotove in hipotetične možnosti nadaljevanja istovrstnih kršitev delovnih obveznosti v bodočnosti. Med konkretno ugotovljeno kršitvijo delovne obveznosti in hujšo zakonsko posledico možnosti nastanka večje škode mora obstajati vzročna zveza. Te povezave nista omenili niti sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo ugotovitve tožene stranke, zaključki sodišča druge stopnje pa so premalo jasni in določni oziroma so preveč splošni, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Dejstva, iz katerih izhajajo okoliščine iz 89. člena ZDR (1990), bi morala vsebovati že zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, ugotovljen pa bi moral biti tudi namen tožnika, da bo v bodoče nadaljeval z jemanjem žetonov, kot tudi to, kaj je tožnik z žetoni sploh počel. Ker tožniku v disciplinskem postopku ni bilo očitano nič konkretnega glede nevarnosti nastanka večje škode, se zoper take očitke tudi ni mogel braniti. S tem mu je bila kršena pravica do obrambe, kar pomeni tudi kršitev ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave. Pomanjkljiv je bil tudi dokazni postopek glede temeljne kršitve, saj se je upošteval neverodostojen dokaz s pregledovanjem naknadno montiranih video posnetkov. Navaja še, da so stališča v izpodbijani sodbi v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih, kar pomeni odstopanje od ustaljene sodne prakse in s tem kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni lis RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik izrecno ne navaja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz revizijskih navedb je smiselno mogoče povzeti le, da naj bi uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: ker da je izpodbijana sodba "premalo jasna in določna oziroma preveč splošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti". Tak očitek je neutemeljen. Izpodbijana sodba ima obrazložitev o pritožbenih navedbah glede obstoja posebnih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) in jo je mogoče preizkusiti. Če se tožeča stranka s stališčem sodišča ne strinja, to še ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Ali je odločitev v tem delu v skladu z zakonom, sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na domnevno pomanjkljiv dokazni postopek in na nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno, ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj to, da je tožnik jemal žetone iz igralnih avtomatov - česar niti ni zanikal - temveč tudi to, da je bil s strani tožnika zatrjevani namen takega početja neobičajen in nepravilen. Tožnik je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, opredeljeno kot posedovanje žetonov v prostorih igralnice, če mu ni to izrecno dovoljeno (3. točka 33. člena Pravilnika o obnašanju delavcev, zaposlenih v igralnicah). Ta kršitev je storjena že s samim neupravičenim posedovanjem žetonov. Ugotavljanje namena delavca je za odločitev o disciplinski odgovornosti potrebno oziroma odločilno le, kolikor se nanaša na vprašanje upravičenosti posedovanja žetonov. Namen, ki ga je navajal tožnik, se je v sodnem postopku izkazal za neupravičenega, drugega upravičenega razloga ali izrecnega dovoljenja pa tudi ni bilo.

Za storjeno kršitev se glede na določbe 16. in 21. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. To pomeni, da mora disciplinski organ pri delodajalcu ugotoviti posebne okoliščine, ki jih 89. člen ZDR (1990) predpisuje kot pogoj za izrek takega ukrepa. Ne gre za ugotavljanje hujše oblike kršitve in s tem povezanih kvalifikatornih elementov kršitve, temveč za ugotavljanje okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Ena od posebnih okoliščin je tudi možnost, da bi s kršitvijo delovnih obveznosti lahko bila povzročena večja škoda. Ob ugotovitvi disciplinske komisije, da so bila tožniku v zvezi z njegovim delom v igralnici zaupana sredstva velikih vrednosti in da nespoštovanje pravil poslovanja dopušča možnost zlorab in okoriščanja posameznikov, je izkazan obstoj zatrjevane posledice: možnost nastanka večje škode. Zadošča samo možnost in ni treba, da taka škoda kasneje tudi res nastane. V obravnavanem primeru očitno ni nastala zato, ker so bile nepravilnosti pravočasno odkrite.

Izpodbijana sodba ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Vrhovno sodišče je namreč sprejelo stališče, da gre pri ugotavljanju posebnih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) za ugotavljanje dejanskega stanja in da morajo te okoliščine ugotoviti že disciplinski organi delodajalca. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve.

Ugotavljanje kvalifikatornih okliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius). Ker gre za dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku tudi ni več mogoče izpodbijati, je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno le to, da so bile posebne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavnih pravic do poštenega postopka in enakopravnega položaja v postopku iz navedb tožnika izhaja, da zatrjuje te kršitve v disciplinskem postopku pri delodajalcu in da citira odločbe Ustavnega sodišča v primerih, ko je šlo za kršitve načela kontradiktornosti v sodnih postopkih. Ne zatrjuje pa, da bi mu bila v sodnem postopku onemogočena pravica do obrambe ali da bi bil kakorkoli v neenakopravnem položaju.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).