Jedro

V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo se lahko izvršilno sodišče zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Povsem pravilno je prvostopno stališče, da ni v domeni izvršilnega sodišča presoja listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis lastninske pravice na dolžnika. V kolikor je dolžnik dosegel vpis lastninske pravice na tej nepremičnini na podlagi pogodbe, ki naj bi bila obremenjena z napakami volje oz. celo s tako hudimi napakami, ki povzročijo ničnost pogodbe, bi moral (on oz. tisti, ki ima zato pravni interes) ustrezno sankcijo za tako pogodbo doseči v za to ustreznem (pravdnem) postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Drugi dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor drugega dolžnika zavrnilo (I. točka izreka) ter dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 168,84 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje drugi dolžnik. Zmotno je po mnenju pritožnika prvostopno stališče, da drugi dolžnik v ugovoru ni zatrjeval nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi se nanašal na novo izvršilno sredstvo in ki hkrati preprečuje izvršbo. Izpostavlja, da so v 55. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) razlogi za ugovor – razlogi, ki preprečujejo izvršbo, našteti le primeroma in ne taksativno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika preveriti, ali morebiti v skladu z določili ZIZ obstajajo še kakšni drugi (ne zgolj v 55. členu ZIZ izrecno našteti) utemeljeni razlogi, ki preprečujejo izvršbo po splošnih načelih obligacijskega in izvršilnega prava. Ker prvostopno sodišče drugemu dolžniku ni dalo možnosti, da se o tovrstnih okoliščinah izjasni, čeprav jih je konkretno pojasnil v svojem ugovoru, naj bi s tem zmotno uporabilo določbe ZIZ in zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb. Tako naj bi prvostopno sodišče opustilo vsebinsko odločitev o ključnem vprašanju tega postopka, namreč ali je nepremičnina parc. št. X k.o. Y sploh last drugega dolžnika. Drugi dolžnik izpostavlja že v ugovoru predložene dokaze, ki naj bi dokazovali nasprotno (da ta nepremičnina ni v njegovi lasti), saj naj bi bila kupna pogodba, na podlagi katere je prišlo do prenosa lastninske pravice na tej nepremičnini na drugega dolžnika, zgolj fiktivne narave, ker nobena izmed pogodbenih strank ni imela volje skleniti tega pravnega posla. Ker sodišče prve stopnje navedenih dokazov ni izvedlo, naj bi po mnenju pritožnika ostalo dejansko stanje nepopolno, če ne celo zmotno ugotovljeno. Nadalje izpostavlja, da prvostopno sodišče razlogov za neupoštevanje dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo, s čimer naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev procesnih določb. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. Bistvo pritožbenih navedb je pritožnikov očitek prvostopnemu sodišču, da ni sledilo njegovemu ugovoru in ni izvajalo dokazov, ki jih je predložil za svoja ugovorna zatrjevanja, da namreč ni lastnik nepremičnine, ki je predmet nadaljevanja izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom - izvršbo na nepremičnino. Iz navedene opustitve pritožnik izvaja vse uveljavljane pritožbene razloge.

7. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZIZ je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma če ni izvršba na njej z zakonom omejena. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo nadaljevanje izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom – prodajo nepremičnine parc. št. X k.o. Y, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last drugega dolžnika do celote. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi – v nadaljevanju ZZK-1) se lahko izvršilno sodišče zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Povsem pravilno je prvostopno stališče, da ni v domeni izvršilnega sodišča presoja listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis lastninske pravice na dolžnika. V kolikor je dolžnik dosegel vpis lastninske pravice na tej nepremičnini na podlagi pogodbe, ki naj bi bila obremenjena z napakami volje oz. celo s tako hudimi napakami, ki povzročijo ničnost pogodbe, bi moral (on oz. tisti, ki ima zato pravni interes) ustrezno sankcijo za tako pogodbo doseči v za to ustreznem (pravdnem) postopku.

8. Sodišče prve stopnje je sklep o nadaljevanju izvršbe na nepremičnino drugega dolžnika pravilno izdalo na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov, drugi dolžnik pa ne more uspešno uveljavljati ugovornega razloga, da ni dejanski lastnik nepremičnine, čeprav je zemljiškoknjižno stanje drugačno.

9. Po vsem obrazloženem je pravilen prvostopni zaključek, da dolžnik v svojem ugovoru ni zatrjeval nobenega od ugovornih razlogov, ki bi se nanašali na novo izvršilno sredstvo in ki bi obenem preprečevali izvršbo zoper njega. Kot že obrazloženo, dolžnik s svojimi zatrjevanji, da naj ne bi bil dejanski lastnik nepremičnine, ki je predmet izvršbe, v ugovornem postopku ni mogel uspeti, zato sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni izvajalo predlaganih dokazov, iz katerih naj bi izhajalo, da je sporna nepremičnina v lasti njegovega brata. Sicer pa tudi pritožnik v svoji pritožbi pravilno izpostavlja, da je ustavno sprejemljiv razlog za neizvedbo dokaza, če dokaz ni pravno relevanten.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe drugega dolžnika in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker drugi dolžnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).