Jedro

Kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati z zatrjevanjem nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je D. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo eno leto. V pogojni obsodbi je sodišče določilo še poseben pogoj, in sicer, da oškodovanki plača 665,62 EUR, v takem obsegu je tudi ugodilo njenemu premoženjskopravnemu zahtevku, s preostankom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v plačilo pa mu je naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP. V obrazložitvi vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker ni dokazan ključni zakonski znak kaznivega dejanja izneverjenja, to je, da storilec zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v korist svoje stranke oziroma, da dela v njeno škodo, nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je v točki 10. obrazložitve sodbe želelo prikazati, da je bilo nakazilo v višini 1.875,62 EUR s strani E., d. o. o., edino nakazilo, ki ga je obsojenec sprejel na tekoči račun in ga nato uporabil za zasebne namene, da so kontradiktorni zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi smel sprejemati nakazila in pobotati storitev, ki jih je razen za oškodovanko opravljal tudi za B. M. in N. M., ko pa na drugi strani sledi izpovedbi B. M., da se je v zvezi z zastopanjem vseh treh dogovarjal edino on kot nekakšen pooblaščenec z generalnim pooblastilom (katerega nikoli niti ni pokazal, kaj šele predložil obsojencu). Vložnik zato vztraja, da sta oškodovanka in priča B. M. potrdila, da je obsojeni imel vso dopustno podlago, da je smel s sprejetim nakazilom pobotati storitve, ki jih je opravljal za N. in B. M., kot tudi za oškodovanko. Sodišče prve stopnje je po mnenju vložnika v celoti prezrlo, da oškodovanka obsojencu za zastopanje ni plačala ničesar, čeprav se v sodnem spisu nahaja specificiran obračun stroškov zastopanja. Nadaljnji očitek vložnika je, da se sodišče ni določno opredelilo do izpovedbe odvetnika J. K., ki je pojasnil, da je pobot med odvetnikom in stranko pri stroških zastopanja in prejetim denarnim zneskom ustaljena praksa. Vložnik graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec sredstva, ki naj bi dejansko pripadala oškodovanki, že od vsega začetka nameraval uporabiti v zasebne namene in tako izrabiti oškodovankino pooblastilo. Napačen je tudi zaključek v 9. točki obrazložitve, da je šele po ustni ovadbi pozival oškodovanko, naj posreduje številko tekočega računa, zmoten je zaključek višjega sodišča, ko pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je denar oškodovanke porabil za lastne namene. Sodišči prve in druge stopnje sta pri svojih zaključkih v zvezi s tem zagrešili absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka in napačno uporabili kazenski zakon. Vložnik nadalje zatrjuje, da sta obe nižji sodišči povsem ignorirali okoliščino, da mora biti v sferi oškodovanke podana okoliščina, da se je čutila s strani obsojenca izneverjena, ta okoliščina pa nikoli ni obstajala. Vložnik vztraja, da dokazni postopek ni privedel do utemeljenosti zaključka obeh sodišč, da obsojeni ne bi plačal oziroma obvestil oškodovanke, v kolikor njen oče B. M. ne bi vložil ustne ovadbe, v zvezi s tem zaključkom pa je po oceni vložnika že zopet zagrešena absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki (prvega odstavka) 371. člena ZKP, saj je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (neobstoj pooblastila oškodovanke danega B. M.) in zapisnikov o izpovedbah v postopku (izpovedba oškodovanke, ko z ničemer ne izraža, da bi se čutila izneverjeno oziroma ogoljufano) in med samimi temi listinami in zapisniki. Vložnik predlaga Vrhovnemu sodišču naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena in navaja: - vlagatelj že v uvodnih navedbah skuša prepričati, da „v ničemer ne graja (ugotovljenega) dejanskega stanja“, vendar pa takoj v nadaljevanju stori prav to, ko trdi, da ni dokazano, da zavestno ni izpolnil svoje obveznosti in da zato ni podan direktni naklep glede neizpolnitve obveznosti. Takšen razlog že sam po sebi pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa imata obe sodišči tudi o vseh subjektivnih elementih kaznivega dejanja razloge o odločilnih dejstvih. Za presojo o obstoju subjektivnega dejanskega stanu je sodišče prve stopnje navedlo kot odločilno dejstvo, da oškodovanka in priča B. M. nista bila niti seznanjena (točki 9 in 13 na strani 7 in 10 sodbe sodišča prve stopnje) o nakazilu družbe E., d. o. o., čeprav ni dvoma, da je oškodovanka sama ali preko svojega očeta kontinuirano zahtevala podatke o stanju „zadeve E.“ (priloge A13, A14, A15), za nakazilo pa izvedela šele skoraj deset mesecev kasneje potem, ko je bila že vložena ustna ovadba. Sodišče prve stopnje je svojo oceno o subjektivnih elementih kaznivega dejanja podalo na strani 10 točka 14 in če vlagatelj s tako oceno ne soglaša, potem uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja; - ob tako ocenjenih odločilnih dejstvih so povsem neutemeljene navedbe o pobotanju dolgovanega zneska z nadaljnjimi stroški oziroma nagrado odvetnika za zastopanje. Ne glede na vprašanje enakovrstnosti, dospelosti in likvidnosti terjatev kot nujnih pogojev za pobotanje uporaba tega pravnega instituta ni bila omogočena, če oškodovanka niti ni poznala zatrjevane možnosti, da so lahko odvetnikovi stroški poravnani tudi iz nakazila v zvezi s civilno „zadevo E.“. Sodišči pa sta v tej zvezi tudi upravičeno upoštevali, da za stroške odvetnika ni bil oškodovanki izdan noben račun, niti stroški niso bili evidentirani v drugi poslovni dokumentaciji na način, ki bi omogočal sklepanje, da bi bilo lahko izvršeno poplačilo teh stroškov iz v civilnem postopku doseženega plačila v „zadevi E.“; - kot odločilno dejstvo ni mogoče upoštevati pozicioniranja zneska 1.875,62 EUR na poslovnem računu, na katerem je bil po navedbi sodišča sprva znesek 12.685,62 EUR, nato pa 19.256,71 EUR. Pomembno je, da je bil znesek 1.875,62 vključen in zato predmet porabe, o čemer ima sodišče prve stopnje pod točko 10 na strani 8 ustrezne razloge ob upoštevanju dejstva, da z zneskom oškodovanka ni mogla razpolagati, čeprav je bila do njega upravičena. Povsem neutemeljena je zato navedba vlagatelja v zahtevi, da naj bi sodišče vsililo stališče, da naj bi odvetnik oškodovanko zastopal izključno z namenom, da bi si pridobil znesek 1.875,62 EUR, saj takega očitka ni niti v opisu dejanja v tenorju sodbe, niti v njeni obrazložitvi. Očitek je namreč ustrezno usmerjen v zavestno neizpolnitev obveznosti potem, ko je vlagatelj zahteve že razpolagal z denarjem.

Vrhovni državni tožilec glede na navedene razloge predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec je na odgovor vrhovnega državnega tožilca podal izjavo, v kateri vztraja pri navedbah in uveljavljanih kršitvah v zahtevi za varstvo zakonitosti, izraža prepričanje, da tožilstvo neutemeljeno zatrjuje, da zahteva graja dejansko stanje in da tožilstvo napačno tolmači nezmožnost oziroma nedopustnost pobotanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče odloči tako, kot je predlagano v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Vložnik uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona utemeljuje z zatrjevanjem nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tako zatrjuje, da je subjektivni znak kaznivega dejanja izneverjenja direkten naklep in da mora biti storilec za to posebej motiviran, kar pa mu, kot zatrjuje, ni bilo dokazano.

6. Nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve želelo prikazati, kot da je bilo nakazilo v višini 1.875,62 EUR edino nakazilo E., d. o. o., ki ga je prejel in uporabil v zasebne namene, čeprav je poslovni račun namenjen izvajanju transakcij, kar naj bi po mnenju vložnika predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V zvezi s temi trditvami Vrhovno sodišče ugotavlja, da ob primerjavi trditev vložnika z besedilom sodbe sodišča prve stopnje v točki 10 ni mogoče pritrditi zatrjevanju o obstoju nasprotja, ki naj bi bilo podano med izpisom tekočega računa obsojenca in med tem, kar se v zvezi s tem navaja v razlogih sodbe. Vložnik očitno izpodbija pravilnost dokazne ocene prvostopnega sodišča, kar pa predstavlja nedovoljen napad na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da obsojenec zavestno ni izpolnil svoje obveznosti do oškodovanke in je njeno pooblastilo izrabil za pridobitev premoženjske koristi, ugovora o pobotanju ni mogoče upoštevati, ta ugovor je bil zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec prišel v svojem zagovoru v nasprotje, ko je trdil, da M. o sprejetem nakazilu ni obvestil, ker naj bi bila komunikacija z njim vedno težja, nato pa, da ga je zagotovo obvestil in ni sprejelo trditve, da je želel s tem, ko zneska ni nakazal oškodovanki, pobotati terjatev do nje in njenih staršev. Zahteva v zvezi s tem že zopet izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče v točki 10 sodbe. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da vložnik v zvezi z ugovorom pobotanja nedopustno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Sodišče prve stopnje zaključek, da je obsojenec sredstva, ki so dejansko pripadala oškodovanki, nameraval porabiti v zasebne namene že vse od časa poslanega dopisa pooblaščencu družbe E., d. o. o., odvetniku M. K., utemeljuje v točkah 5., 6., 7., 8., 9. in 10. Zaključek je tako sinteza vseh v teh točkah ugotovljenih dejstev in okoliščin v zvezi z ravnanjem obsojenca oziroma o poteku inkriminiranega dogajanja. Ta sklep o tem, kdaj je obsojenec sprejel odločitev, da bo denar, ki je pripadal oškodovanki, nezakonito obdržal, temelji na logiki in življenjski izkušnji, je torej razumen, neutemeljen pa je očitek vložnika, da o obstoju direktnega naklepa obsojenca sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

9. Enako velja za ugovor vložnika, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec šele po ustni ovadbi pozival oškodovanko, naj posreduje številko tekočega računa, da je zmoten zaključek višjega sodišča, ko pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obsojenec denar oškodovanke porabil za lastne namene. Ugovora predstavljata zatrjevanje o zmotnem sklepanju sodišč, ko na podlagi ugotovljenih, dokaznih dejstev - indicev sklepata oziroma štejeta za dokazen obstoj drugih, odločilnih dejstev. Sodišči pri tem ne trdita, da je bil denarni znesek 1.875,62 EUR edini denarni priliv na poslovni račun obsojenca, pač pa, da je obdržal denar oškodovanke na svojem računu, iz katerega je poravnaval obratovalne stroške, leasing anuitete, zdravstveno zavarovanje, račune za mobilni telefon, vrtec in šolanje otroka, zavarovalne premije ipd., opravil pa je tudi več nakazil na svoj osebni transakcijski oziroma ženin transakcijski račun ali na dodatni poslovni račun svoje odvetniške pisarne. Ne drži torej, da sodbi nimata razlogov o tem, da obsojenec denarja oškodovanki namenoma ni izplačal in da je njen denar porabil za lastne namene, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka in napačna uporaba kazenskega zakona nista podani.

10. Razpravljanje vložnika o tem, ali se je oškodovanka čutila s strani obsojenca izneverjena in da ta okoliščina nikoli ni obstajala, je irelevantno, to bi bilo pomembno le, če bi obsojenec za svoje ravnanje imel njeno soglasje. Tudi v zvezi s tem vprašanjem iz subjektivne sfere oškodovanke vložnik uveljavlja vprašanje pravilnosti oziroma popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zatrjevana kršitev po 11. točki (prvega odstavka) 371. člena ZKP ni podana.

11. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, saj jih opira na drugačno drugačno stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, oziroma na očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva je zato neutemeljena, kar je v skladu z določbo 425. člena ZKP narekovalo njeno zavrnitev.

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 95. in 98.a člena ZKP, višina sodne takse je bila odmerjena ob upoštevanju tarifne številke 7111 v zvezi s 71113 in 7152 in ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter trajanja in zapletenost postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.