Jedro

M.O. je opravljanje dejavnosti športa v celoti prenesla na toženo stranko, kar pomeni, da je bil nanjo v vsebinskem smislu prenesen tudi tisti obseg dejavnosti športa, ki ga je na podlagi pogodbe do tedaj za M.O. opravljala ŠZ. Poleg identitete dejavnosti, katere opravljanje je M.O. prenesel s ŠZ na toženo stranko, kaže na uporabo instituta iz 73. člena ZDR tudi to, da je tožena stranka zaposlila vse delavce, ki so bili do tedaj zaposleni pri ŠZ. S prenosom dejavnosti, ki jo je za M.O. opravljala sprva ŠZ, na toženo stranko, so pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožeča stranka pri dotedanjem delodajalcu (ŠZ), avtomatično (po samem zakonu) prešle na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika. Toženi in tožeči stranki zato ni bilo potrebno sklepati nikakršne pogodbe o zaposlitvi. Ker je imela tožeča stranka s ŠZ sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ji je takšno pogodbeno razmerje na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR zagotovljeno tudi pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožeče stranke pri toženi stranki za delovno mesto administrator-tajnica dne 1. 3. 2004 sklenjena za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da jo je dolžna pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati kot delovno dobo čas od 1. 3. 2005 do ponovnega nastopa dela, priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, vključno s plačilom nadomestila plače za navedeno obdobje in regresa za letni dopust, z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka od Š. Z. K. (v nadaljevanju: ŠZ) prevzela dejavnost, ki jo je ta dotlej izvajala na podlagi pogodbe z M. O.. To dejavnost so pri ŠZ izvajali zaposleni delavci, ki jih je tožena stranka s prenosom dejavnosti s 1. 3. 2004 tudi zaposlila. Tožeča stranka zato utemeljeno uveljavlja, da so pravice in obveznosti iz njenega delovnega razmerja pri ŠZ prešle na toženo stranko (prvi odstavek 73. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Sodišče ni obrazložilo, kakšni so bili pogoji oziroma v kolikšnem delu se je dejavnost s ŠZ prenesla na toženo stranko in kakšen je pomen prevzema po prvem odstavku 73. člena ZDR. Navedb sodišča, da sporazum med toženo stranko in ŠZ ugotavlja tudi prenos dejavnosti in da prijava na Zavod v zvezi z možnostjo zaposlitve ne dokazuje, da je imela tožena stranka namen zaposliti še koga drugega in ne le delavce ŠZ, ni mogoče preizkusiti. V tej smeri sodišče namreč ni zaslišalo strank in izvedlo predlaganih dokazov (zlasti ni pridobilo pogodbe o organizaciji in izvajanju dela na področju športa iz leta 1999 ter zaslišalo predstavnika M.O. in predsednice ŠZ). Zaradi tega je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je napačno ugotovilo, da iz 33. člena Odloka M.O. izhaja, da je z dnem delovanja tožene stranke prenehala potreba po opravljanju storitev ŠZ. Opravljanje nekaterih nalog iz pristojnosti M.O. ni bila izključna dejavnost ŠZ, saj ta tudi po ustanovitvi tožene stranke še obstaja in opravlja svojo osnovno dejavnost. Tožena stranka ni mogla neposredno prevzeti nobenega delavca od ŠZ, saj ni bila ustanovljena za opravljanje nalog, ki jih je izključno opravljala ŠZ. Prevzem delavcev bi lahko opravila kvečjemu M.O.. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, oziroma podredno, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj je sodišče navedlo ustrezne razloge za ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za spremembo delodajalca. Iz obrazložitve je razviden tudi obseg dejavnosti, ki se je prenesel: tožena stranka je od ŠZ prevzela opravljanje dejavnosti, ki jo je ŠZ do takrat izvajala na podlagi pogodbe z M.O.. Prav tako neuspešno je revizijsko zatrjevanje, da drugostopenjskih navedb ni mogoče preizkusiti, ker naj bi ne temeljili na poprejšnji izvedbi vseh predlaganih dokazov. Takšno zatrjevanje po svoji vsebini ne predstavlja uveljavljanja očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč v reviziji nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika (prvi odstavek 73. člena ZDR). Citirana določba je vsebinsko usklajena z Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: direktiva), ki v 1. členu določa, da se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos v smislu direktive se šteje vsak prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, t. j. organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Iz številnih odločitev Sodišča Evropskih skupnosti (npr. C-172/99 z dne 25. 1. 2001 v zadevi L.) izhaja, da je potrebno za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos ali ne, ugotavljati vsa značilna dejstva za prenos in na njihovi podlagi ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne. Takšna značilna dejstva so: tip podjetja oziroma dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, vrednost nematerialnega premoženja (pravic) v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali je prevzel tudi stranke, stopnjo podobnosti med dejavnostjo pred in po prenosu, čas morebitne prekinitve dejavnosti.

10. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev in na katere je Vrhovno sodišče ob upoštevanju tretjega odstavka 370. člena ZPP pri svojem odločanju vezano. Tožena stranka je bila ustanovljena z Odlokom M.O. z dne 11. 7. 2003, iz katerega izhaja (33. člen), da z dnem začetka delovanja tožene stranke preneha veljati Dogovor o organizaciji dogovorjenih nalog s področja športa za M.O. z dne 22. 6. 1999, sklenjen med M.O. in ŠZ. Z ustanovitvijo tožene stranke ni bilo več potrebe po opravljanju storitev ŠZ. S sklepom z dne 3. 5. 2004 je M.O. prenesla na toženo stranko celotno dejavnost športa. Tožena stranka je zaposlila le delavce ŠZ (vse).

11. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje pravilnost drugostopenjske presoje, da gre v obravnavani zadevi za spremembo delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. Zaradi ustanovitve tožene stranke ni bilo več potrebe, da bi ŠZ za M.O. še nadalje opravljala tiste naloge s področja športa, ki so bile na ŠZ prenesene z Dogovorom z dne 22. 6. 1999. To nenazadnje ugotavlja tudi tožena stranka sama v reviziji, tej njeni trditvi nasproten in neutemeljen pa je revizijski očitek o napačni ugotovitvi sodišča o tem, da iz 33. člena Odloka M.O. izhaja prenehanje potreb po opravljanju storitev ŠZ z dnem delovanja tožene stranke. M.O. je opravljanje dejavnosti športa v celoti prenesla na toženo stranko, kar pomeni, da je bil nanjo v vsebinskem smislu prenesen tudi tisti obseg dejavnosti športa, ki ga je na podlagi citiranega Dogovora do tedaj za M.O. opravljala ŠZ. Poleg identitete dejavnosti, katere opravljanje je M.O. prenesel s ŠZ na toženo stranko, kaže na uporabo instituta iz 73. člena ZDR tudi to, da je tožena stranka zaposlila vse delavce, ki so bili do tedaj zaposleni pri ŠZ. 12. Obširno revizijsko navajanje, da ni prišlo do prenosa (dela) dejavnosti ŠZ na toženo stranko, ni utemeljeno. Razlogi izpodbijane sodbe takšne ugotovitve sploh ne vsebujejo. Opravljanje dejavnosti športa je "prenašala" samo M.O.: sprva je v ta namen sklenila pogodbo s ŠZ (Dogovor o organizaciji dogovorjenih nalog s področja športa za M.O. z dne 22. 6. 1999), kasneje pa je s sprejetim Odlokom vzpostavila pravno podlago za prenos te dejavnosti na toženo stranko. M.O. je torej na toženo stranko prenesla opravljanje svoje dejavnosti športa in v dejavnost, katero je kot svojo lastno opravljala ŠZ (društvo), pri tem ni posegla. V tem smislu je konkretni prenos pravilno obravnavalo tudi drugostopenjsko sodišče. 13. Ob upoštevanju določila prvega odstavka 73. člena ZDR pride do spremembe delodajalca po samem zakonu. Bistvo instituta je v tem, da se vse pravice in obveznosti, ki jih je imel delavec pri delodajalcu prenosniku, ohranijo tudi pri delodajalcu prevzemniku (1). S prenosom dejavnosti, ki jo je za M.O. opravljala sprva ŠZ, na toženo stranko, so pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožeča stranka pri dotedanjem delodajalcu (ŠZ), avtomatično (po samem zakonu) prešle na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika. Toženi in tožeči stranki zato ni bilo potrebno sklepati nikakršne pogodbe o zaposlitvi. Ker je imela tožeča stranka s ŠZ sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ji je takšno pogodbeno razmerje na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR zagotovljeno tudi pri toženi stranki. Sodišče je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

14. V reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. v odločbah Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 366/2007 z dne 21. 10. 2008 in VIII Ips 559/2007 z dne 17. 6. 2008.