Jedro

Določba 4. odstavka 107. člena ZTPVI pomeni, da mora upravni organ pridobiti strokovno mnenje, iz katerega je verjetno dokazano, da je pri invalidu nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Sekretariata za družbene dejavnosti občine z dne 11.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla tožničino zahtevo na ugotovitev novega odstotka civilne invalidnosti. Ugotovila je, da posebna zdravniška komisija v mnenju z dne 24.3.1993 ni ugotovila, da bi bilo verjetno, da je pri tožnici nastala sprememba, ki vpliva na ugotovljen odstotek invalidnosti. Iz mnenja zdravnika specialista - ortopeda z dne 3.12.1993 in zdravnika specialista - psihiatra z dne 8.12.1993 izhaja, da je sedanje stanje okvare organizma nespremenjeno.

V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Odločba tožene stranke nima razlogov. Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku mora upravni organ v obrazložitvi odločbe ob dejanskem stanju navesti tudi razloge. Upravni organ bi moral ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva, ne pa, da je le povzel ugotovitve posebne zdravniške komisije. Dejansko stanje je ostalo zato nepopolno ugotovljeno. Ni točna ugotovitev, da se tožničino zdravstveno stanje ni spremenilo, saj je psihiater navedel, da se tožnici lahko poveča odstotek invalidnosti.

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92 - ZCIV) v 8. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje statusa in pravic civilnega invalida vojne in pravic družinskih članov po tem zakonu uporabljajo predpisi o vojaških invalidih, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Ta določba pomeni, da se v postopku za priznanje zvišanja odstotka civilne invalidnosti uporabljata zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI - Uradni list SFRJ, št. 68/81,41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90, 42/90) in pravilnik o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82, 14/84), ki se v zvezi s 1. odstakvom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabljata kot republiška predpisa. V 4. odstavku 107. člena navedenega zveznega zakona je določeno, da se z zahtevo po 1. odstavku navedenega člena začne postopek, če invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico. Po 5. odstavku se šteje, da je dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba po 4. odstavku, če invalid predloži mnenje zdravnika specialista in če posebna zdravniška komisija na podlagi tega mnenja in druge medicinske dokumentacije da mnenje, da je verjetno nastala sprememba iz 1. odstavka tega člena. Upravni organ na podlagi 6. odstavka zahtevo zavrže, če ni dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba po tem členu. Navedena določba pomeni, da mora upravni organ pridobiti strokovno mnenje, iz katerega mora izhajati, ali je dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba po 4. odstavku 107. člena navedenega zakona. Iz mnenja zdravniške komisije z dne 24.3.1993 ni razvidno, zakaj ni dokazano kot verjetno, da je pri tožnici nastala takšna sprememba. Komisija ni navedla, iz česa sklepa, da navedena okoliščina ni verjetno dokazana, dejansko pa komisija tudi ni ocenila mnenj, ki jih je tožnica priložila k svoji vlogi, to je mnenja specialista - ortopeda in mnenja specialista - psihiatra. Glede na navedeno je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Gre za ugotovitev dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev in ki so bistvene za odločitev tožene stranke (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona).

V izvidu in mnenju z dne 24.3.1980, ki je bilo podlaga za odločbo z dne 8.4.1980, ko je bila tožnici priznana V. stopnja invalidnosti zaradi 70% telesne okvare, so bile tožničine telesne okvare ugotovljene na podlagi 192., 201. in 221. točke seznama takrat veljavnega navodila za ugotavljanje odstotka invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 18/73, 60/77). Vsebina navedenih točk se ne ujema z vsebino enakih točk v citiranem pravilniku. Posebna zdravniška komisija v mnenju z dne 24.3.1993 ni navedla podlage za ugotavljanje tožničine invalidnosti, zaradi česar ni mogoče primerjati prejšnje odločbe z izpodbijano odločbo in tudi ne ugotoviti, ali je verjetno dokazana okoliščina iz 4. odstavka 107. člena navedenega zveznega zakona. Po mnenju sodišča je potrebna natančna obrazložitev predvsem takrat, če je mnenje podlaga za zavrženje vloge invalida.

Obliko in sestavne dele upravne odločbe urejajo 206. in naslednji člen zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v zvezi z navedenim ustavnim zakonom). V 2. odstavku 209. člena je navedeno, da mora obrazložitev vsebovati tudi pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, ki je navedena v njenem izreku. Tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenim določilom zakona.

Sodišče ugotavlja, da so dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev, v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, zaradi česar je moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpraviti.