Jedro

Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se delno razveljavi v točkah I, II, 2 in 3 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del (prvi odstavek točke III izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi toženke s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 9. 1. 2023 (točka I izreka sodbe), da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama za delovno mesto Informatik II ni prenehala veljati, zaradi česar se pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Pomočnik upravitelja pokopališč razveže in s tem preneha veljati (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku iz naslova razlike v plači za čas čakanja na delo plača 110,00 EUR in mu po plačilu davkov ter prispevkov plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2023 do plačila (prvi odstavek točke III izreka sodbe); višji zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka sodbe). Sklenilo je, da se postopek v delu, v katerem se nanaša na obračun razlike v plači med plačo, ki jo je tožnik prejel, in plačo, kot bi jo prejel, če bi delal na delovnem mestu Informatik II, zaradi umika tožbe ustavi (točka 1 izreka sklepa). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 839,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka 2 izreka sklepa), in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka 3 izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točki I in II izreka ter prvi odstavek točke III izreka) in odločitev o pravdnih stroških ter zavezancu za plačilo sodne takse v sklepu (točki 2 in 3 izreka) sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je spoštovala pravnomočno odločitev v predhodnem sporu in tožnika reintegrirala. Ker potrebe po njegovem delu nima, ga je napotila na čakanje na delo ter mu nato podala presojano odpoved. Podala je odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ponujena zaposlitev je ustrezna. Sodišče prve stopnje neutemeljeno šteje, da bi morala spremeniti sistemizacijo, da bi ponovno sistemizirala delovno mesto Informatik II. S tem posega v svobodno gospodarsko pobudo. Že tri leta je, odkar je toženka delovno mesto Informatik II ukinila, potrebe po delu na tem delovnem mestu nima. Pravnomočno prisojeno reintegracijo je razumeti, da je dolžna tožnika pozvati na drugo ustrezno delovno mesto (sklep VSK II Cp 103/2005). Tožnik sploh nima izobrazbe s področja informatike. Ni ga bila dolžna pozvati na delo na delovno mesto Informatik II. Toženka mu je poiskala drugo ustrezno zaposlitev. V zvezi z delom na delovnem mestu Informatik II je podan poslovni razlog; delovno mesto je ukinjeno, toženka potrebe po delu nima. Delovni proces na področju informatike poteka nemoteno. Pokazalo se je, da je bila ukinitev delovnega mesta Informatik II v letu 2020 utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo obrazložitev odločb v predhodnem sporu; pravnomočen postane le izrek sodbe. Tudi sicer presoja, da v letu 2020 potreba po delu na delovnem mestu Informatik II ni prenehala, ne pomeni, da se to ni zgodilo v letu 2023. Toženka nove odpovedi ni podala iz istega razloga. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti ni s tem v zvezi izvajalo dokazov. Ni upoštevalo, da institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nadomešča razporejanje delavcev. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo. Ugotavljalo je, kako poteka delo na delovnem mestu Pomočnik upravitelja pokopališč, kar za odločitev ni bistveno. Glede prisojene razlike v plači je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka tožniku začasno ni mogla zagotavljati dela na delovnem mestu Pomočnik upravitelja pokopališč. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da mu je toženka odpoved podala iz istega razloga kot v letu 2020. Sodišče prve stopnje je upoštevaje sprejeto sodno prakso pravilno presodilo, da je odpoved nezakonita. Toženka navedbe ponavlja iz predhodnega spora, glede tega, da bi se karkoli spremenilo, navedb ni podala. Kot delodajalec lahko sama določa sistemizacijo in v tem okviru ukinja delovna mesta, vendar to ne more biti podlaga za kršitev pravic iz delovnega razmerja. Toženka se neutemeljeno sklicuje na sodbo VSK II Cp 103/2005, ki temelji na drugačnih dejanskih okoliščinah. Če bi sledili njenim navedbam, bi to privedlo do zlorabe. Toženka je bila dolžna tožnika pozvati na delovno mesto po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, to je delovno mesto Informatik II. Naloge tega delovnega mesta bi mu odredila. Sodelavci se s temi nalogami še vedno obračajo nanj. Na delovnem mestu Pomočnik upravitelja pokopališč mu niso odrejene naloge, dela ne opravlja. Da ni potrebe po delu, je potrdil A. A., njegov nadrejeni. Nadzorni odbor mestne občine B. je pri toženki odkril številne nezakonitosti pri poslovanju. Toženka bi morala izvesti številne naloge na področju informatike. Te bi lahko opravljal tožnik. Drugačno ravnanje in ponovna odpoved potrjujejo, da je bil tožnik žrtev šikane in trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in s tem povezanih zahtevkov zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo najmanj preuranjeno odločitev; o zahtevku za plačilo razlike v plači (nadomestilu plače) za čas čakanja na delo je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je toženka tožniku v letu 2020 odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta Informatik II. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 205/2020 z dne 4. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 347/2021 z dne 26. 8. 2021 in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 4/2022 z dne 26. 4. 2022 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je ta odpoved nezakonita;1 toženki je bilo naloženo, da tožnika pozove na delo, kar je storila; pravilno ga je pozvala na delo na delovno mesto po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi Informatik II.

7. Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020, na kar pravilno opozarja toženka v pritožbi. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.

8. Pri presoji zakonitosti odpovedi je sodišče vezano na dejanski razlog, ki ga v odpovedi navede delodajalec (drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).2 Ta dejanski razlog bi moralo v okviru podanih navedb ugotavljati sodišče prve stopnje, pri čemer je bistvenega pomena tudi časovni vidik; toženka je delovno mesto Informatik II ukinila v letu 2020, nato pa v letu 2022 tožnika reintegrirala, po reintegraciji je ugotavljala obstoj poslovnega razloga, pri čemer je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev (91. člen ZDR-1), ki jo je sprejel. Dejstvo, ali delo opravlja na delovnem mestu Pomočnik upravitelja pokopališč, na samo presojo obstoja poslovnega razloga ne vpliva, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi.

9. Stališče, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz istega razloga le enkrat, je bilo zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS,3 ki je temeljila na drugačni pravni podlagi - Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki se je uporabljal do 11. 4. 2013, je v petem odstavku 88. člena določal roke za podajo odpovedi; upoštevaje navedeno določbo je bilo presojeno, da je kasneje podana odpoved iz istega razloga prepozna in s tem nezakonita. Sedaj veljavni ZDR-1 roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne določa.4

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo zahtevku za plačilo razlike v nadomestilu plače za čas čakanja na delo; odločitev se nanaša na čas od 9. 1. 2023 do 24. 1. 2023, ko je bila tožniku že vročena odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je z izpodbijano sodbo pravilno štelo, da pogoji, kot jih določa prvi odstavek 138. člena ZDR-1 (da bi bil delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 odstotkov osnove), niso bili izpolnjeni, saj ni bil zasledovan namen ohranitve zaposlitve ob začasni nezmožnosti zagotavljanja dela (na delovnem mestu Informatik II). Takšno stališče je bilo že zavzeto v sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča.5

11. Navedba toženke, da je tožniku odredila čakanje na delo, ker mu začasno ni mogla zagotavljati dela na delovnem mestu Pomočnik upravitelja pokopališč, je kot pritožbena novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP); pred sodiščem prve stopnje je čakanje na delo obrazložila na način, da ni imela potrebe po delu na delovnem mestu Informatik II, tožnik pa dela po novi pogodbi o zaposlitvi še ni nastopil. 12. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe delno razveljavilo (točki I in II izreka - odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in s tem povezanih zahtevkov; posledično točki 2 in 3 izreka sklepa - odločitev o pravdnih stroških ter zavezancu za plačilo sodne takse; prvi odstavek 355. člena ZPP, 3. točka 365. člena ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj presoja utemeljenost odpovedi v okviru dejanskega razloga, kot ga je navedla toženka v odpovedi (ter upoštevaje tožnikove navedbe pred sodiščem prve stopnje o drugih, neutemeljenih odpovednih razlogih); za takšno presojo naj po potrebi dopolni izvedeni dokazni postopek.

13. V preostalem (glede odločitve o zahtevku za plačilo razlike v plači v višini 110,00 EUR s pripadki; prvi odstavek točke III izreka) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje kljub določbi 355. člena ZPP. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja dejstev, ki so bistvena za odločitev, in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje bo po potrebi bolj ekonomično dopolnilo dokazni postopek, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka po tožbi z dne 9. 2. 2023 ne bo kršena pravica strank, ki imata prebivališče oziroma sedež izven sodnega okrožja Ljubljana, do sojenja v razumnem roku.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Ustavne pritožbe toženke zoper sodbo VS RS VIII Ips 4/2022 z dne 26. 4. 2022 Ustavno sodišče RS z odločbo Up-1043/22 z dne 22. 8. 2023 ni sprejelo. 2 Sodba in sklep VS RS VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 2017, sodba VIII Ips 64/2016 z dne 6. 1. 2016. 3 Sodbe VS RS VIII Ips 454/2007 z dne 11. 5. 2009, VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009, VIII Ips 424/2008 z dne 7. 9. 2010. 4 Sklep VS RS VIII Ips 3/2019 z dne 2. 4. 2019. 5 Sodba in sklep VDSS Pdp 377/2022 z dne 4. 4. 2023, sodba Pdp 326/2022 z dne 18. 8. 2022.