Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je bil izdan in je ostal v veljavi, v skladu z določbami 82. člena ZPP, zato tožencu ni bila kršena pravica do izjavljanja pred sodiščem in je sodišče prve stopnje upravičeno dalo prednost pravici tožnice do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in tožencu postavilo začasnega zastopnika.
Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdi.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29800/2014 z dne 11. 3. 2014 ostane v veljavi v I. točki izreka za znesek 5.726,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.605,77 EUR od 27. 2. 2014 do plačila in od zneska 120,84 EUR od 10. 3. 2014 do plačila ter v III. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 154,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 6. 2014 do plačila; v preostalem delu, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 120,84 EUR od 27. 2. 2014 do 9. 3. 2014 do plačila, sklep o izvršbi v I. točki izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.545,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper izrek o stroških je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v ugodilnem delu ustrezno spremeni, podredno pa v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil v postopku postavljen kot začasni zastopnik tožencu. Začasni zastopnik zastopa toženo stranko v postopku in skrbi za njene procesne pravice z enakimi pravicami kot zakoniti zastopnik, vendar pa po sami naravi stvari v postopku ne more podajati izjav o konkretnih okoliščinah sklepanja poslov itd., zato, ne glede na obseg zakonskih pooblastil, ni stranka postopka. Sodišče je vabilo na zaslišanje stranke vročalo stranki preko njenega začasnega zastopnika. Ta je vabilo skušal vročiti stranki, a neuspešno. O tem je pravočasno in nemudoma obvestil sodišče in pojasnil, da ne razpolaga z ustreznimi tehničnimi sredstvi in tudi ne evidencami, na podlagi katerih bi lahko ugotovil morebitne drugačne podatke o naslovu bivanja toženca od tistih, ki mu jih je podalo sodišče. Začasni zastopnik zato vabila na zaslišanje tožencu ni mogel vročiti, v posledici česar je toženec izostal z naroka za glavno obravnavo. S tem mu je bila kršena pravica do izjave v postopku, ki je njegova osebna pravica in ne pravica njegovega pooblaščenca, kot tudi ne zastopnika. Opozarja na odločbo VSL I Cp 1106/2011, ki med drugim pojasnjuje, da mora sodišče pred postavitvijo začasnega zastopnika, zlasti pri neznanem bivališču, tehtati med pravico tožeče stranke po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in pravico tožene stranke do izjave pred sodiščem na drugi strani. Tega tehtanja sodišče prve stopnje, kljub izrecnemu opozorilu začasnega zastopnika, ni opravilo. Zaradi nezaslišanja toženca je bilo dejansko stanje v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno. Toženec bi podal izjave o okoliščinah sklepanja pogodbe glede nerazumevanja jezika, da mu opomini in odstop od pogodbe niso bili nikoli vročeni, po potrebi pa tudi glede višine terjatve. Zmotno in nepopolno je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo tudi iz razloga, ker je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika N., d.o.o., ki bi izpovedal o višini terjatve v izvršilnem postopku, ki ga tožeča stranka vodi proti tej družbi. Terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka, je namreč zaradi akcesornosti neposredno povezana s terjatvijo, ki je predmet tega postopka. Nikakor ne gre za poizvedovalni dokazni predlog, temveč za dejstvo, da toženec ni stranka izvršilnega postopka, kot tudi ni zakoniti zastopnik N., d.o.o. Poleg tega je toženec predlagal, da tožnica predloži kontno kartico, česar ni storila. Prav iz te listine bi bila razvidna plačila N., d.o.o. v in izven izvršilnega postopka, zato navedba sodišča, da neplačil tožnica ne more izkazati, ne drži (neplačila bi bila razvidna iz kontne kartice v postavki "v dobro", kjer podatkov o zneskih plačil v tem primeru ne bi bilo). Sodišče prve stopnje je tako dokazno breme glede višine terjatve neutemeljeno prevalilo na toženca. Toženec je zatrjeval, da ni razumel jezika pogodbe in tudi, da je vprašljivo, ali je pogodbo sploh sklenil. Sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da je toženec že razumel jezik, saj je bil zakoniti zastopnik gospodarske družbe s sedežem v Republiki Sloveniji in je najel kredit pri slovenski banki. Noben zakon ne predpisuje, da bi moral zakoniti zastopnik razumeti slovensko. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. V postopku je bilo izkazano, da toženec o odpovedi pogodbe ali opominih ni bil obveščen, sodišče zmotno navaja, da to nima vpliva na zapadlost terjatve. Ta je namreč nujno in neposredno vezana na pravilen odstop od pogodbe, ki pa ga tožnica ni izkazala. Od pogodbe ni odstopila na predpisan način, zato terjatev ne do glavnega dolžnika in ne do poroka ni zapadla v plačilo. Tožnica je izjavo o zapadlosti po kreditni pogodbi zapisala kot pogojno že v pismu o odpoklicu, česar kreditna pogodba ne dopušča. V 21. členu kreditne pogodbe je izrecno določeno, da se izjava o zapadlosti pošlje po izteku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je ugotavljalo dejansko stanje mimo navedb tožnice in je dejstva ugotavljalo izključno v njeno korist, vse pravno relevantne navedbe toženca pa prezrlo in se do njih ni opredelilo. S tem je bila tožencu kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. V posledici je napačna tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov.
3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Konkretni postopek se je začel s predlogom za izvršbo. Že v izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje dolžniku (sedaj tožencu) potem, ko je ugotovilo, da je njegovo prebivališče neznano oziroma je v tujini in se vročitev ni mogla opraviti, postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika pa bi predolgo trajal, postavilo začasnega zastopnika (82. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ta je zoper sklep o izvršbi vložil (uspešen) ugovor in postopek se je nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. V tem postopku je sodišče prve stopnje ponovno skušalo ugotoviti dejansko prebivališče toženca - opravilo je poizvedbe v Centralnem registru prebivalcev in ugotovilo, da toženec nima prebivališča v Sloveniji, temveč v tujini, na naslovu iz registra, na katerem pa se je izkazalo, da je neznan; toženca vabilo na naslov iz tožbe (ki je naveden tudi v kreditni pogodbi) in na naslov iz Centralnega registra prebivalcev, vendar se je izkazalo, da je toženec na obeh naslovih še vedno neznan (6. točka obrazložitve). Poleg tega je opravilo poizvedbe tudi preko Ministrstva za pravosodje, vendar prav tako neuspešno (list. št. 64). S tem je po mnenju pritožbenega sodišča zadostilo svoji dolžnosti (kot ta izhaja tudi iz odločbe VSL I Cp 1106/2011, na katero se pritožba sklicuje), da izkoristi vse razpoložljive možnosti za ugotovitev dejanskega bivališča toženca. Kaj drugega bi lahko še storilo, tudi pritožba ne pove.
6. Upoštevaje navedeno je bil sklep o postavitvi začasnega zastopnika izdan in je ostal v veljavi, v skladu z določbami 82. člena ZPP, zato tožencu ni bila kršena pravica do izjavljanja pred sodiščem in je sodišče prve stopnje upravičeno dalo prednost pravici tožnice do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in tožencu postavilo začasnega zastopnika. Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (83. člen ZPP). V postopku ima enak položaj, kot bi ga imela stranka. Logična posledica postavitve začasnega zastopnika tožencu je, da sodišče dokaza z zaslišanjem toženca ni moglo izvesti. Iz povedanega tako sledi, da sodišče prve stopnje v zvezi s postavitvijo začasnega zastopnika in z neizvedbo dokaza z zaslišanjem toženca, ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.
7. Upoštevaje povedano je bilo tudi dejansko stanje glede (ne)razumevanja jezika in dejstva, ali je toženec res sklenil pogodbo, dovolj popolno ugotovljeno - toženec je nepoznavanje jezika in trditev, da pogodbe ni podpisal, skušal dokazati s svojim zaslišanjem, ki pa ga (objektivno in zakonito) ni bilo mogoče izvesti. Kot je razvidno iz listine - pogodba o kreditu K 635/2013 z dne 28. 3. 2013 (priloga A2), je toženec pogodbo podpisal (kot tedanji zakoniti zastopnik kreditojemalca N., d.o.o. in kot fizična oseba, solidarni porok). Da je ni ali da ni vedel, kaj podpisuje, ker ne razume slovenskega jezika, ni z ničemer izkazal. Dolžnost toženca tožnici plačati vtoževano terjatev ima tako podlago v solidarnem poroštvu, kot to izhaja iz 11.2 člena navedene pogodbe, v katerem se je nasproti tožnici kot solidarni porok zavezal, da bo izpolnil obveznost prve dolžnice iz kreditne pogodbe, če je ta ob zapadlosti ne bo izpolnila (1012. člen in tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika – OZ).
8. Niso pravno upoštevne pritožbene navedbe, da tožnica toženca ni ustrezno obveščala o neizpolnjevanju obveznosti glavnega dolžnika in v posledici o odstopu od pogodbe. Vsa potrebna obvestila je poleg glavnega dolžnika pošiljala tudi njemu, vendar so bila vročanja neuspešna, ker je bil na naslovu, ki ga je sam dal tožnici za te potrebe, neznan (glej 11. točko obrazložitve). Ker se je v kreditni pogodbi zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo svojega bivališča ali zaposlitve (11.2 člen pogodbe), česar po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storil, gre to v njegovo breme. Tožnica je svojo dolžnost izpolnila.
9. Pravilno, v skladu z določbami pogodbe o kreditu, je od pogodbe tožnica tudi odstopila in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pravdni stranki sta se v 21. členu pogodbe dogovorili, da je (tudi) v primeru, ko stranka ne poravna zapadlih in neplačanih denarnih obveznosti, banka upravičena, med drugim, odpoklicati kredit in sicer tako, da zapade z dnem odpoklica v plačilo še celoten nezapadel del kredita ter se šteje kredit za odpovedan (prvi odstavek 21. člena). V ta namen banka pošlje kreditojemalcu pismo o odpovedi kredita, v katerem mu določi dodatni rok za plačilo, ki ni krajši od 15 dni in začne teči z dnem oddaje priporočene pošiljke na pošto; če kreditojemalec tudi po preteku navedenega roka ne poravna svojih obveznosti, mu banka pošlje izjavo o zapadlosti obveznosti po tej pogodbi (drugi odstavek 21. člena). Prav to pa je tožnica storila. V obvestilu o odstopu od pogodbe z dne 6. 1. 2014 je jasno navedla, da z 31. 1. 2014 odstopa od kreditne pogodbe, pa tudi, da bo tega dne še nezapadli dolg v celoti zapadel v takojšnje plačilo. To obvestilo tako nedvomno predstavlja (tudi) izjavo tožnice o zapadlosti terjatve z dnem 31. 1. 2014(1). To, da tožnica tožencu ni ponovno pošiljala izjave o zapadlosti obveznosti ne predstavlja kršitve, ki bi kakorkoli vplivala na zapadlost terjatve po kreditni pogodbi z dnem 31. 1. 2014, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.
10. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je kot nepotreben zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika glavnega dolžnika N., d.o.o. (točki 7 in 14 obrazložitve). Razloge za zavrnitev pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Ugotovljeno je bilo, da izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil uspešen, da bi ta tožnici kaj plačal izven izvršilnega postopka toženec ni konkretno zatrjeval, glede navedb, da ne more do listin, ker ni več zakoniti zastopnik glavnega dolžnika, pa bi lahko sodišču predlagal postopanje po 228. členu ZPP.
11. Višino terjatve je tožnica izkazala z izpisom stanja in prometa z dne 23. 6. 2014 (priloga A3) in izpisom iz poslovnih knjig - stanje zapadlih terjatev z dne 26. 6. 2014 (priloga A4), kar ob pavšalnih in neizkazanih trditvah toženca, da je bilo plačano več kot izhaja iz izpisov, zadostuje. Tožnica je svojemu dokaznemu bremenu zadostila, toženec pa svojih pavšalnih trditev, da je bilo plačano več, ni z ničemer izkazal. 12. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdilo (353. člen ZPP).
Op. št. (1): Pogoj, da bo tožnica odstopila od pogodbe v primeru, če toženec neporavnanih zapadlih obveznosti do tega dne ne bo poravnal, je bil le v korist toženca, ki bi z naknadnim plačilom svojih že zapadlih obveznosti lahko preprečil odstop upnice od pogodbe in s tem zapadlost celotne terjatve.