Jedro

Ker tožnik ni dokazal in to ne izhaja niti iz dokumentov v upravnih spisih, da bi iz Ukrajine pobegnil zaradi preganjanja zaradi svoje zatrjevane nemške narodnosti, in tudi ne, da bi po vrnitvi v Ukrajino bila ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je njegovo tožbo zavrnilo, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1500/2003-17 z dne 7.11.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče po določbi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 127/2000 in 67/2001) v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.7.2003, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka. To odločbo je tožena stranka izdala v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 620/2003-6 z dne 23.4.2003, s katero je prvostopno sodišče odpravilo prejšnjo odločbo tožene stranke ter je zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil in za priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil. Strinjalo se je s sklepom tožene stranke, ki temelji na tožnikovih izjavah in na verodostojnih virih, ki so v upravnih spisih, in so v delih, ki so pomembni za obravnavano zadevo, tudi prevedeni v slovenski jezik, da v obravnavanem primeru tožnik v matični državi Ukrajini ni bil preganjan zaradi njegove zatrjevane nemške narodnosti. Fizični napad nanj bolj kaže na kriminalno ravnanje, saj je tožnik sam izpovedal, da so mu ob napadu storilci odvzeli plašč, uro in denar. Prav tako je sam izpovedal, da zaposlitve po vsej verjetnosti ni dobil zaradi svoje neizkušenosti, saj je delo pričel iskati po končani šoli, ko je bil star 16 let. Pritrdilo je tudi oceni tožene stranke, da tožnik ni bil ogrožen zaradi v Ukrajini razraščene korupcije in, da ni treba dodatno ugotavljati, kako v praksi delujejo policija in upravni organi, saj z njimi tožnik ni imel problemov. Prvostopno sodišče je tudi pritrdilo oceni tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti pogoji za azil iz humanitarnih razlogov (3. odstavek 1. člena ZAzil), po katerem se azil prizna tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli, št. 35 in 8 ter dopolnjene s Protokolom, št. 9 ter njenih Protokolov, št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa (v nadaljevanju EKČP). Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno vodila postopek v skladu s 24. členom ZAzil, ugotovila resnično stanje stvari, po uradni dolžnosti ugotovila, preverila in upoštevala vsa dejstva in okoliščine ter pridobila vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev pravil postopka je podana s tem, ko mu ni bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo. Tako tožniku ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. S tem je bila kršena določba 5. in 276. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002), ki se v upravnem sporu uporablja subsidiarno. S tem pa je bilo kršeno načelo dispozitivnosti in tudi ustavna pravica, obsežena v 22. členu Ustave RS. Druga bistvena kršitev pravil postopka je podana, ker sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal tožnik, da se poročila, predvsem pa poročila avstrijskega A. (o tem, kako je z vrnitvijo Ukrajincev v matično državo) v celoti prevedejo. Sprašuje se, kako je lahko sodišče ugotovilo, da so delno prevedena poročila zadostna, če se ni prepričalo, kaj vsebujejo neprevedeni deli. Sodišče je torej vero poverilo toženi stranki, ne da bi se samo lahko prepričalo o njenih trditvah, ki niso dokazane, poleg tega pa prevodi, ki jih je v spis predložila tožena stranka, niso overjeni oz. prevedeni s strani uradnega tolmača. Ni bilo upoštevano temeljno načelo o uporabi slovenščine v postopku. Ni namreč dovolj, da se tožniku zagotovi tolmač, zagotoviti mu je treba prevode poročil, da se lahko o njih izjasni. Tožnik je že v tožbi očital toženi stranki, da dejansko stanje glede izvrševanja človekovih pravic in pravic manjšin v Ukrajini ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. To je ponovil tudi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje in zahteval, da se izvedejo dodatne informacije o tem. Vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo ta dokazni predlog, ker da tožnik ni imel problemov z policijo in upravnimi organi v Ukrajini in da zato dodatne informacije niso potrebne. Ker so ta vprašanja odločilnega pomena za odločanje o statusu begunca in priznanju azila iz humanitarnih razlogov, bi moralo sodišče dokaznemu predlogu ugoditi, ker ni, naj to stori v ponovljenem postopku. Tožnik se je policije bal in ni želel povedati vsega o dogodku, ko je bil pretepen. Tožena stranka je to interpretirala na svoj način, in sicer, da tožnik ni sodeloval s policijo in da mu zato ta ni mogla pomagati (navedbe tožene stranke na glavni obravnavi). Če bi tožena stranka in sodišče izvajala dokaze o delu policije v dejanskem življenju, bi se tudi potrdile tožnikove navedbe. Ker je zaradi mafije moral opustiti trgovino in ker ga policija pred njo ni zaščitila, je postalo ogroženo njegovo preživetje. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovega zatrjevanja o diskriminaciji zaradi nacionalnosti. Iz skope obrazložitve ni razvidno, ali je tudi v tem delu slepo sledilo toženi stranki. Po stališču sodišča je fizični napad nanj bolj kriminalne narave, kot pa izbruh nacionalizma. Pri tem pa sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je iz poročil potrjeno, da je v Ukrajini porastel nacionalizem. Ker pa je tožnik nemške narodnosti, ki z naglasom govori ukrajinsko, je povsem verjetna tudi njegova predstavitev dogodka, saj je podkrepljena z uradnimi ugotovitvami tožene stranke. Vse to, kar je ugotovila tudi stranka, potrjuje izjave prosilca, da je bil zaradi nacionalne diskriminacije in podkupljivosti državne uprave v Ukrajini pretepen, nezaposlen in da je imel težave pri opravljanju trgovske dejavnosti. Neraziskano pa je ostalo tudi vprašanje glede tožnikove vrnitve v Ukrajino. Tožena stranka je zapisala, da iz poročil ni razbrati, da bi imeli prosilci za azil ob vrnitvi v Ukrajino kakšne probleme, to pomeni, da ni znano, kako ravnajo ukrajinske oblasti s prosilci, ki se morajo vrniti v Ukrajino. Sodišče je očitno tudi ta razlog spregledalo, saj o tem sodba sploh nima razlogov. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je napačno ugotovilo dejansko stanje, ki pa bi ga tako ali tako morala ugotoviti tudi že tožena stranka. Izpodbijana odločba je arbitrarna, kar je razvidno tudi iz tega, ker so nekateri deli odločbe brez razlogov ali pa so ti nejasn i in v nasprotju sami s seboj. Zaradi navedenih kršitev tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se, da se izogne ponavljanju, nanje tudi sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal, še manj pa dokazal obstoja pogojev za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil, pa bi to glede na določbe 24. člena in 3. odstavka 29. člena ZAzil moral dokazati.

Ni namreč uspel dokazati, da bi bil v svoji matični državi Ukrajini preganjan zaradi narodnostne pripadnosti (kot je zatrjeval, je po materi nemške narodnosti in govori ukrajinsko z naglasom), saj ni dokazal niti svoje identitete, niti zatrjevane nemške narodnosti, čeprav je na zaslišanju izjavil, da bo o tem predložil dokaze, niti ni dokazal, da bi bil zaradi nemške narodnosti preganjan. Prav tako ni dokazal, da bi ga pretepli zaradi nemške narodnosti in tudi ne, da ga policija ni zaščitila pred zatrjevanim napadom in pred zatrjevanimi grožnjami mafije v zvezi z njegovo trgovino. To, da bi v Ukrajini bilo preganjanje oseb nemške narodnosti takšno, da bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje azila, pa ne izhaja niti iz dokumentacije različnih institucij, ki je v upravnih spisih.

Prav tako po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal, pa tudi iz poročil v upravnih spisih ne izhaja, da bi bila glede na razpoložljive informacije o ravnanju z osebami, ki se vrnejo v Ukrajino po neuspeli pridobitvi azila v drugi državi, ob vrnitvi v Ukrajino ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta v smislu EKČP. Ker že iz teh informacij ne izhaja, da bi bila v takem primeru vrnjenim osebam ogrožena varnost ali fizična integriteta v smislu EKČP, po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v tem primeru ni pomanjkljivo ugotovljeno. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je nadaljnje pridobivanje in izvajanje dokazov o tem zavrnilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Po presoji pritožbenega sodišča pa v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. To, da tožniku ni bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo, je sicer kršitev pravil postopka glede na 279. členu ZPP, ki se v skladu s 16. členom ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka v upravnem sporu, ki v ZUS niso ustrezno rešena. Ta kršitev pa ni bistvena, ker ni vplivala na odločitev in tudi ni navedena kot bistvena kršitev pravil postopka v 339. členu ZPP. V odgovoru na tožbo tožena stranka namreč ne navaja nič drugega kot to, da vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi.

Tudi dejstvo, da v slovenščino niso prevedena celotna poročila organov tujih držav in mednarodnih organizacij, in da prevodi niso opremljeni s potrdilom uradnega prevajalca, po presoji pritožbenega sodišča na pravilnost in zakonitost odločanja prvostopnega sodišča ni vplivalo. Po presoji pritožbenega sodišča so prevodi izdelani za dele navedenih poročil, ki so za odločanje v tej zadevi relevantni, kar je tudi v skladu s 5. odstavkom 12. člena ZAzil, zato ni podana kršitev pravil postopka, ki jo glede tega zatrjuje tožnik.

Tudi tožnikovo zatrjevanje, da so mu bile kršene nekatere druge pravice v postopku, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Pravilno je bil seznanjen s postopkom in svojimi pravicami in dolžnostmi, zagotovljena mu je bila pravna svetovalka oziroma svetovalka za begunce, na zaslišanju in glavni obravnavi mu je bil zagotovljen tolmač, v svojem jeziku je bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, upravne akte je prejel tudi v prevodu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.