11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata 23. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 695/2005 z dne 20. 1. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku pritožnika, da mu je delodajalec (tožena stranka v delovnem sporu) iz naslova dodatka za stalnost na podlagi 59. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZCS-1) dolžan plačati 131.933 SIT bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od teh zneskov obračunati in plačati davke in prispevke ter pritožniku izplačati neto zneske. Ugotovilo je, da pritožniku, ki je bil pooblaščena uradna oseba v carinski službi na delovnem mestu s statusom delavca službe v temeljni dejavnosti ter tudi pooblaščena uradna oseba po 15. členu ZCS-1, pripada dodatek za stalnost, ki ga konkretno za njegovo delovno mesto določa že zakon. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede višine prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka, ugotovilo pa je, da pritožniku pripadajo zamudne obresti od neto zneskov, ne pa od bruto zneskov, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je spremenilo odločitev o stroških postopka in sicer je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je Višje sodišče brez ustrezne pravne podlage in obrazložitve zneske, ki jih je pritožniku prisodilo sodišče prve stopnje, zmanjšalo za polovico. Meni, da je delodajalec res dolžan od plačil delavcu predhodno odvesti pripadajoče davke in prispevke, vendar pa teh prispevkov ni 50 %, kot naj bi to ugotovilo Višje sodišče, pač pa bistveno manj. Ker je Višje sodišče pritožniku priznalo bruto zneske v nespremenjeni višini, naj bi bilo nelogično, da mu je določilo plačilo sodnih stroškov. Meni tudi, da bi moral delodajalec zamudne obresti izračunati po konformni in ne po linearni metodi izračuna. Ker naj bi sodišče s temi nepravilnostmi kršilo zakon, naj mu ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave pred Višjim sodiščem. Pritožnik je ustavno pritožbo dopolnil z vlogo z dne 17. 1. 2007.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo Višjega sodišča in zatrjuje, da mu je bila zaradi nepravilne uporabe zakona kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Njegove navedbe (navedbe glede plačila davkov in prispevkov, glede načina izračuna zakonskih zamudnih obresti, glede odločitve o stroških postopka) po vsebini pomenijo očitek nepravilne uporabe materialnega prava, s katerimi ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten le očitek pritožnika, da je Višje sodišče brez ustrezne pravne podlage in obrazložitve zneske, ki mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje, zmanjšalo za polovico. Vendar je očitek neutemeljen. Pritožnik zmotno meni, da mu je Višje sodišče dosodilo nižje neto zneske zaradi plačila davkov in prispevkov. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje le glede zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od neto in ne od bruto zneskov, kot je nepravilno odločilo sodišče prve stopnje.

4.Navedb, ki jih je pritožnik dodatno uveljavljal v vlogi z dne 17. 1. 2007, Ustavno sodišče ni presojalo, ker so bile vložene po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan