Jedro

Tožena stranka je v izpodbijanem aktu navedla le, da lahko upravljavec osebnih podatkov posreduje podatke o umrlem posamezniku osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda in če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes ter da v tožnikovem primeru ti pogoji niso izpolnjeni. Sodišče meni, da tožena stranka s tem ni pojasnila, kaj utemeljuje njeno trditev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev podatkov umrlega niti ni pojasnila ali ne izpolnjuje obeh zakonsko določenih pogojev za pridobitev podatkov pokojnega ali pa le enega izmed njih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke banke B., d.d odpravi ter se ji zadeva vrne v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je kot zakoniti dedič po umrlem A.A. na podlagi 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) pri toženi stranki dne 2. 12. 2015 vložil zahtevo za posredovanje osebnih podatkov pokojnika, in sicer podatkov o razlogih za zaprtje pokojnikovega računa, ki ga je imel odprtega pri toženi stranki in o prometu na tem računu. Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila. V izpodbijanem aktu je navedla, da lahko upravljavec osebnih podatkov posreduje podatke o umrlem posamezniku le osebi, ki je njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda in če ta za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes. Ti pogoji, kot navaja, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.

2. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je predmet sodnega varstva njegova pravica do seznanitve z osebnimi podatki pokojnika. Ker gre za kršitev pravice do seznanitve z osebnimi podatki tretjega in ker gre za področje varstva osebnih podatkov v zasebnem sektorju, pritožba zoper odločitev tožene stranke na Informacijskega pooblaščenca ni mogoča, kot je bilo to odločeno s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 324/2015 z dne 14. 5. 2015. Pravna podlaga za vložitev tožbe je 34. člen ZVOP-1, ki določa, da lahko posameznik, ki meni, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, zahteva sodno varstvo po določbah zakona, ki ureja upravni spor.

3. Tožnik trdi, da izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 23. člena ZVOP-1, ki določa, kdaj mora upravljavec osebnih podatkov posredovati podatke umrlega posameznika drugi osebi. Razlogov, zakaj tožena stranka ni sledila njegovi zahtevi, v svoji odločitvi ni konkretizirala, torej ni obrazložila in zato ne more oceniti ali je tožena stranka ugotovila dejansko stanje in ali je pravilno uporabila materialno pravo. Tožnik je pokojnikov zakoniti dedič drugega dednega reda, v svoji zahtevi pa je utemeljil tudi pravni interes za pridobitev zahtevanih podatkov. Nemška davčna uprava ga je namreč z dopisom z dne 10. 2. 2015 obvestila, da je imel pokojnik dne 29. 5. 2009 na računu pri toženi stranki 306.600,00 EUR in ga prosila, da preveri ali so na njegovem računu še denarna sredstva. Temu obvestilu je priložila izpisek prometa na računu, vendar pa iz njega ni razvidno, kdo je opravil transakcije in kam je bil nakazan denar niti ni razvidno, kaj se je s sredstvi na pokojnikovem računu dogajalo do njegove smrti. Med zapuščinskim postopkom po pokojnemu je bilo ugotovljeno le, da je bil njegov račun pri toženi stranki zaprt dne 22. 2. 2011. Pokojni v zadnjih letih življenja ni bil priseben in zato tožnik sumi, da je bil lahko žrtev zlorabe, oziroma da se je njemu neznana oseba okoristila s pokojnikovim denarjem. Zaradi neprištevnosti pokojni ni mogel sklepati pravnih poslov, oziroma če jih je, so ti nični. Da bi tožnik ugotovil ali je imel pokojni ob smrti še kaj premoženja in kdo je s premoženjem v času njegovega življenja razpolagal, potrebuje podatke o prometu na njegovem računu od 5. 8. 2002 dalje, saj bi lahko na podlagi teh podatkov sestavil ustrezni tožbeni zahtevek, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Morebiti odtujeno premoženje bi namreč moralo biti del zapuščine in bi v ustreznem deležu pripadalo tudi tožniku, s čimer je izkazan njegov pravni interes. Pokojni tudi ni nikoli pisno prepovedal posredovanja zahtevanih osebnih podatkov. Tožnik v tožbi smiselno predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da spremeni odločitev tožene stranke s tem, da ji naloži, da mora v roku 15 dni tožniku sporočiti podatke o prometu na računu pokojnika in razlog zaprtja računa. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je zahtevek tožnika zavrnila z obrazložitvijo, da lahko upravljavec osebnih podatkov umrlega te posreduje drugi osebi le, če je za to izkazan pravni interes, vendar pa ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen. Pravni interes pomeni neposredno in na zakon oprto osebno premoženjsko ali nepremoženjsko korist. Ne zadošča torej dejanski interes. Pravni interes je izkazan v primeru, če vlagatelj osebne podatke umrlega potrebuje zaradi varovanja ali uveljavljanja svojih pravic pred tretjimi osebami, kar mora precizirati. Tožena stranka meni, da se kot popoln in neposredno izkazan pravni interes šteje dokazilo o napotitvi na pravdo v sodnem postopku ali dokaz o teku postopka. Ker tožnik takega pravnega interesa ni izkazal, je njegov zahtevek zavrnila, obenem pa mu svetovala, naj sodišču predlaga, da jo pozove k predložitvi podatkov o pokojnikovem računu.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišču predložil po prejemu odgovora na tožbo, ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je tožena stranka tolmačenje pravnega interesa zaostrila tako, da svojcem onemogoča seznanitev z osebnimi podatki pokojnika. Tožnik pa tak interes ima, saj želi varovati svojo dedno in posledično lastninsko pravico. Sodišču, ki je vodilo zapuščinski postopek po pokojniku, je sicer predlagal, naj toženo stranko pozove k predložitvi zahtevanih podatkov, vendar pa ga je sodišče napotilo, naj podatke pridobi sam.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik tožbo uvodoma gradi na trditvi, da tožena stranka ni obrazložila svoje odločitve, zaradi česar ne more oceniti ali je ugotovila dejansko stanje in ali je pravilno uporabila materialno pravo. Sodišče taki trditvi tožnika pritrjuje.

8. Sodišče je izhajalo iz določbe 34. člen ZVOP-1, po kateri lahko posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja. V postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, kolikor ZVOP-1 ne določa drugače. Skladno s tako zakonsko dikcijo sodišče ugotavlja, da se postopek odločanja o zahtevi vložnika za posredovanje podatkov pri upravljavcu podatkov vodi po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče na podlagi podatkov iz upravnih spisov ugotavlja, da v obravnavanem primeru obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna. To pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka.

10. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu navedla le, da lahko upravljavec osebnih podatkov posreduje podatke o umrlem posamezniku osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda in če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes ter da v tožnikovem primeru ti pogoji niso izpolnjeni. Sodišče meni, da tožena stranka s tem ni pojasnila, kaj utemeljuje njeno trditev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev podatkov umrlega niti ni pojasnila ali ne izpolnjuje obeh zakonsko določenih pogojev za pridobitev podatkov pokojnega ali pa le enega izmed njih. Šele v odgovoru na tožbo, ki ne more nadomestiti obrazložitve izpodbijanega akta, je navedla, da je tožnikovo zahtevo zavrnila zato, ker ocenjuje, da ni izkazal pravnega interesa za pridobitev pokojnikovih osebnih podatkov, vendar pa tudi v teh navedbah le pavšalno povzema določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne da bi svojo odločitev utemeljila. Sodišče zato soglaša s tožnikom, da zaradi tako pomanjkljive obrazložitve odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je sodišče ugotovilo, da zaradi nepopolne obrazložitve odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.