Jedro

Tožnik je kot zakoniti zastopnik tožene stranke imel v rokah vse vzvode, da bi lahko izposloval podpis aneksa s strani pristojnih oseb. Ker pa tega ni storil, aneks za toženo stranko ne ustvarja nobenih pravnih učinkov.

Za uporabo avtorskega dela je predpisana odplačnost tudi, če avtor z uporabnikom pogodbe ni sklenil. Sodišče se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožnik je v stečajnem postopku nad toženo stranko 21. 7. 2004 med drugimi prijavil tudi dve terjatvi in sicer (1) v višini takratnih 30, 991.637,50 SIT bruto in (2) v višini 20,464.443,00 SIT neto. Za prvo terjatev je v prijavi (A6) navedel, da izvira „iz naslova izdelave blagovnih znamk P.J., J.C., J.E., skladno s pogodbo o uporabi blagovne znamke z dne 1. 11. 1991, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dneva začetka stečajnega postopka“. Za drugo pa je navedel, da izvira „iz naslova uporabe blagovne znamke J., skladno z aneksom k pogodbi o uporabi blagovne znamke z dne 1. 11. 1991, z dne 10. 6. 2001, skupaj z razliko uporabe blagovne znamke od dneva obračuna do datuma, dogovorjenega za sprotno plačevanje uporabe blagovne znamke J., torej skupaj z zakonitimi obrestmi do dneva začetka stečajnega postopka“.

2. V stečajnem postopku je bila ta terjatev prerekana (A7), zato je tožnik vložil tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 51,456.100,50 SIT.

Odločilne tožbene navedbe

3. Tožnik je v tožbi med drugim navedel, da je že 1. 11. 1991 s pravnim prednikom tožene stranke sklenil pogodbo o uporabi blagovne znamke J. (A1). S pogodbo je bil dogovorjen odplačni prenos pravic od avtorja znaka na toženo stranko. Višina nadomestila je bila definirana kot 0,3 % od FOB vrednosti in se plačuje ves čas uporabe blagovne znamke. Je avtor več znakov razlikovanja, ki jih je tožena stranka uporabljala kot blagovno znamko in sicer P.J., J.C., J.E.. Dne 10. 6. 2001 sta stranki sklenili še aneks k osnovni pogodbi (A2), s katerim sta pogodbeno razširili produkte, za katere se smejo uporabljati grafični znaki, katerih avtor je tožnik. Na podlagi pogodbe in aneksa je tožnik izdelal dva obračuna za plačilo nadomestila za uporabo blagovne znamke J. in sicer dne 5. 11. 2002 v višini 20,464.463,00 SIT (A3) in dne 6. 4. 2003 v višini 30,991.637,50 SIT (A4).

Ugovor tožene stranke in odgovor tožeče stranke

4. Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku in med drugim navedla, da sta pogodba in aneks nična, ker ju je za vsako od pogodbenih strank podpisala ista oseba, T..

5. Tožeča stranka se je gornjemu ugovoru protivila (pripravljalna vloga z dne 21. 2. 2005, VIII. točka navedb, list. št. 20), češ da avtorske pogodbe ne more podpisati nihče drug kot avtor. Če pa je ista oseba tudi zakoniti zastopnik pravne osebe, ima vsa zakonska pooblastila za podpis pogodbe. Šele novela ZGD (Ur. l. RS, št. 42/2001 z dne 7. 6. 2011, ki velja od 21. 6. 2001) je prinesla določbe o tako imenovanem kolizijskem zastopniku družbe.

Odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi 275. člena takrat veljavnega ZGD (Ur. l. RS, št. 30/1993 - 59/2001), po katerem delniško družbo proti članom uprave zastopa predsednik nadzornega sveta. Ker je bil tožnik takrat direktor tožene stranke, ni imel statutarnega pooblastila za sklenitev pogodbe samega s seboj kot fizično osebo. Veljavni aneks bi zatorej lahko sklenil le predsednik nadzornega sveta. Na podlagi zgodovinskega izpiska iz sodnega registra je ugotovilo, da je pravna prednica tožene stranke družba P. J. d.d. takrat imela nadzorni svet. Ker tožnik pooblastila za sklenitev pogodbe na strani tožene stranke ni imel, je bilo njegovo zastopanje brez pravnih učinkov. Pogodba zato ni nastala, zaradi česar tožniku ne pripadajo nikakršne pravice iz aneksa A2 z dne 10. 6. 2001. Pritožba tožeče stranke proti sodbi

7. Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Med drugim je navedla, „da tožbeni zahtevek ni bil postavljen tako, kot ga v izreku sodbe navaja sodišče prve stopnje“.

Dopis pritožbenega sodišča

8. V pritožbeni navedbi, „da tožbeni zahtevek ni bil postavljen tako, kot ga v izreku sodbe navaja sodišče prve stopnje“, je pritožbeno sodišče prepoznalo predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je z dopisom z dne 16. 3. 2010 (redna št. 66) spis vrnilo sodišču prve stopnje z napotkom, naj tožeča stranka pojasni, kdaj je postavila zatrjevani dajatveni zahtevek.

Izpodbijani sklep

9. S sklepom z dne 9. 11. 2012 (redna št. 79) je sodišče prve stopnje predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo. Sledilo je namigu pritožbenega sodišča v dopisu (redna št. 66), da navedbe tožeče stranke na glavni obravnavi 15. 9. 2008 (redna št. 49) ni mogoče šteti za dajatveni zahtevek.

Pritožba tožeče stranke proti sklepu

10. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je bistveno kršitev določil pravdnega postopka in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo

11. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo proti sodbi, odgovora na pritožbo proti sklepu pa ni vložila. V odgovoru na pritožbo proti sodbi je predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi proti sklepu

12. Pritožba je utemeljena.

13. Pritožnik utemeljeno poudarja, da je tožeča stranka v tožbi postavila ugotovitveni zahtevek, kateremu je na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2008 (list. št. 49) dodala še dajatveni del, tako da se po dodatku in modifikaciji tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 20.464.463,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2002 dalje in terjatev v višini 30.991.637,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2003 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki ugotovljeno terjatev pod pogoji prisilne poravnave St 56/2003. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.“ Stališče sodišča prve stopnje, ki je oprto na pripombo pritožbenega sodišča v dopisu (redna št. 66) da „izjava tožeče stranke, podana na naroku 15. 9. 2008 še ne pomeni podaje dajatvenega zahtevka“ je torej pravno zmotna. Ker je zaradi te zmotne ocene sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

14. V novem postopku sodišče prve stopnje ne bo izdalo novega sklepa, pač pa bo, ko bo ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, upoštevalo, da je tožeča stranka postavila tak tožbeni zahtevek, kot je razviden iz navednic v 13. točki te obrazložitve.

K odločitvi o pritožbi proti sodbi

15. Pritožba je utemeljena.

Neutemeljene pritožbene navedbe

16. Pritožbenemu stališču, da izpodbijana sodba za tožečo stranko predstavlja sodbo presenečenja, ni mogoče slediti. V pritožbi namreč sama navaja, da je tožena stranka podala ugovor glede „subjektov podpisa pogodbe in aneksa“ že v vlogi z dne 31. 1. 2005 in da je ona na to navedbo odgovorila 21. 2. 2010. Torej je mogla pričakovati, da se bo o tem ugovoru tožene stranke sodišče prve stopnje izjasnilo, pa četudi šele v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S tem, da se je do tega ugovora sodišče prve stopnje opredelilo šele v sodbi, pa ni zagrešilo nobene upoštevne postopkovne kršitve.

17. Tudi če drži, da se od vloge tožeče stranke z dne 21. 2. 2010 dalje sodišče prve stopnje ni več ukvarjalo z vprašanjem, ali je T. kot podpisnik Aneksa A2 veljavno zavezal toženo stranko, pač pa le z ugotavljanjem „avtorstva tožeče stranke ter do neke mere glede višine nadomestila“, to ne pomeni, da bi moralo sodišče pogodbo in aneks šteti za veljavnega. Kaj takega ne izhaja niti iz odločbe Ustavnega sodišča Up 130/04, na katero se pritožnik sklicuje v prid stališču, da bi sodišče moralo vzpodbuditi tožečo stranko, da navede manjkajoča dejstva. O tem, da ima tožnik sebe za avtorja znaka J. in ostalih znakov, navedenih v 1. točki te obrazložitve, ter da je tožnik najprej (1. 11. 1991) z družbo P. d.o.o. sklenil pogodbo (A1), kasneje (10. 6. 2001) pa s pravno naslednico te družbe, P. J. d.d. aneks (A2) k tej pogodbi, namreč med pravdnima strankama ni sporna. K navedbi katerih dejstev naj bi v okviru materialnega procesnega vodstva sodišče prve stopnje vzpodbujalo tožečo stranko, pa pritožnik ne pove. Ob jasnem določilu takrat veljavnega 275. člena Zakona o gospodarskih družbah (danes 281. člen ZGD-1), da družbo proti članom uprave zastopa predsednik nadzornega sveta, na katerega se v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo opustitev materialnega procesnega vodstva po 285., 286. in 286.a členu ZPP, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določil pravdnega postopka, neutemeljen.

18. V pritožbi tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, (1) da je aneks (A2) tisti akt, ki daje podlago tožbenemu zahtevku, niti (2) da je v času sklenitve aneksa tožena stranka imela nadzorni svet. Če ta takrat ni deloval, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, pa to nedelovanje nadzornega sveta ni takšna okoliščina, ki bi lahko imela za posledico drugačno presojo aneksa A2, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Po določilu tretjega odstavka 261. člena ZGD namreč takrat, kadar družba nima nadzornega sveta, pristojnosti nadzornega sveta izvršuje skupščina (primerjaj tudi drugi odstavek 282. člena ZGD v zvezi s četrtim odstavkom 274. člena ZGD). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, saj je zanemarilo materialno procesno vodstvo, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem ali je nadzorni svet v času sklenitve aneksa deloval in imel predsednika, je neutemeljen. O imenovanju in odpoklicu članov nadzornega sveta odloča skupščina (prvi odstavek 282. člena in 266. člen ZGD), skupščino pa skladno z določilom drugega odstavka 283. člena ZGD sklicuje uprava. Tožnik je torej kot zakoniti zastopnik tožene stranke imel v rokah vse vzvode, da bi lahko izposloval podpis aneksa A2 s strani pristojnih oseb. Ker pa tega ni storil, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da aneks A2 za toženo stranko ne ustvarja nobenih pravnih učinkov. Drugačne presoje pritožnik ne more doseči s sklicevanjem na sodne odločbe, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, češ da iz nobene ne izhaja, da je aneks A2 ničen.

Utemeljeno opozarjanje na 81. člen ZASP

19. Pač pa v pritožbi tožeča stranka utemeljeno opozarja na določilo prvega odstavka 81. člena ZASP, po katerem se avtorski honorar ali nadomestilo, če ni bilo določeno s pogodbo, določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka avtorsko delo tožeče stranke uporabljala, s to pravno podlago pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Sodišče se namreč ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (dr. Aleš Galič: Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, III. dnevi civilnega prava, 31. marec – 1. april 2005, Portorož). Upoštevajoč razloge v nadaljevanju, bi bilo neprimerno, da pritožbeno sodišče samo opravi pritožbeno obravnavo in sanira to vrzel. Napotki za nadaljnji postopek

20. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da tožbeni zahtevek utemelji in sicer tako po temelju kot po višini.

21. Določilo prvega odstavka 81. člena ZASP predpisuje odplačnost za uporabo avtorskega dela tudi če avtor z uporabnikom pogodbe ni sklenil. V zvezi z višino napotuje na (1) običajna merila za določeno vrsto del, torej na objektivna merila, ki ustrezajo tržnim razmeram (glej dr. Miha Trampuž, ZASP s komentarjem, GV, 1997, str. 201, točka IV.), na (2) obseg uporabe, to je na obseg izkoriščanja oziroma na obsežnost dela (ibidum, stran 202, točka 3.), na (3) čas trajanja izkoriščanja dela (ibidum, stran 202, točka 4.) in (4) druge okoliščine primera. Teh okoliščin doslej tožeča stranka ni utemeljila do te mere, da bi bil mogoč zaključek, da je tožba sklepčna tako glede zneska v višini 20.464.463,00 SIT iz naslova uporabe blagovne znamke J. z dne 5. 11. 2002 (A3) kot glede zneska 30.991.637,50 SIT iz naslova izdelave blagovnih znamk z dne 6. 4. (A4).

22. Tožba bo sklepčna šele, ko (če) bo iz nje razvidno, na čem, na kakšni uporabi avtorskega dela v smislu 81. člena ZASP tožeča stranka utemeljuje zneske iz obeh obračunov (A3 in A4). Zlasti to velja za vse terjatve iz obračuna A4 in za terjatev v višini 20.000.000,00 SIT iz obračuna A3, ki se nanaša „na uporabo znamke v nazivu“. Edino za znesek 464.463,00 SIT iz obračuna A3 se zdi, da je jasno, da se nanaša na uporabo znaka, ki ga je tožena stranka uporabljala na svojih izdelkih. To pa še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek za ta znesek po višini utemeljen in dokazan. Z obračunom (A4) pa tožeča stranka v štirih rubrikah in sicer (1) za celostno podobo družbe P. – J., (2) za celostno podobo družbe J. C., (3) za blagovno znamko J. in (4) za embalažo J. zahteva točno določene zneske za posamezna opravila, iz trditvene podlage tožeče stranke pa ni razvidno, zakaj naj bi bila do teh zneskov sploh upravičena po 81. členu ZASP.

23. S sklicevanjem na dokaze ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage (212. člen ZPP). Zato tožeča stranka z dokaznim predlogom, naj sodišče vpogleda v cenik in „predpise o honoriranju grafičnega oblikovanja DOS in opravi poizvedbe pri DOS“ (pripravljalna vloga z dne 5. 8. 2005, list. št. 26) ni utemeljila tožbenega zahtevka niti po temelju niti po višini. Dokler tega ne bo storila, sodišče sploh ne more vedeti kakšne poizvedbe naj opravi in o čem.

24. Če tožeča stranka v danem roku ne bo dopolnila tožbenih navedb tako, da bo tožba povsem sklepčna, bo sodišče tožbeni zahtevek glede nesklepčnih zneskov zavrnilo, ne da bi glede teh zneskov izvajalo dokaze. Zahtevek iz nesklepčne tožbe namreč ni utemeljen.

25. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, bo moralo poleg napotkov iz 13. in 14. točke te obrazložitve upoštevati tudi, da je v prijavi terjatve (A6) tožnik izrecno navedel, da zahteva zakonske zamudne obresti od prijavljenih zneskov le do začetka stečajnega postopka (primerjaj 114. člen ZPPSL), s tožbenim zahtevkom pa terja take obresti do plačila (primerjaj 8. odstavek 137. člena ZPPSL).

26. Če bo v novem sojenju sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, bo moralo razčistiti tudi pravno nasledstvo tožene stranke in obrazložiti, zakaj je družba V. d.d. lahko tožena stranka. Po podatkih, razvidnih na spletnih straneh AJPES je bila namreč družba V. d.d. v stečaju 23. 7. 2008 izbrisana iz registra.

27. Pri ponovnem odločanju o tožbenemu zahtevku bo sodišče prve stopnje moralo tudi upoštevati, da je na podlagi Zakona o uvedbi evra šele od 1. 1. 2007 dalje pri nas uradno plačilno sredstvo EUR. Že zato zakonskih zamudnih obresti ni mogoče priznati na EUR za čas pred tem datumom (glej izrek izpodbijane sodbe v navednicah).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo tretjega odstavka 165. člena ZPP.