Jedro

Tožnica je s tem, ko je v zvezi z zavarovanjem izpolnitve kreditnih terjatev zahtevala cenitev nepremičnin (ki naj bi takšnemu zavarovanju služile), ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo. A se ta njena dolžnost s tem ni preprosto izčrpala. Tako je bila dolžna ravnati tudi po prejemu toženčevih cenitvenih poročil, ki bi jih morala ustrezno preveriti (ovrednotiti). Tega pa kljub okoliščinam, ki so izkazovale neskladje med opisom namembnosti zemljišč v toženčevih poročilih in stanjem, razvidnim iz prodajnih pogodb, ni storila. Ustrezno skrbno postopanje po prejemu poročil je bilo, upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila toženčeva cenitev zanjo odločilna za sklenitev kreditnih pogodb (s hipotekarnim zavarovanjem) z družbo XY, še toliko bolj pričakovano. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica kot finančna institucija v skladu skrbnostjo dobrega strokovnjaka (ki se v poslovanju od nje ves čas pričakuje) predpostaviti tudi možnost, da sta toženčevi cenitveni poročili nepravilni, je povsem na mestu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31.3.2014: - odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 11.511,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izreku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka I izreka), - v višjem delu (in sicer za znesek 53.547,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2012 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 11.511,14 EUR od 21.2.2012 do izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka od vročitve sodbe tožencu) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožnici povrniti pravdne stroške v višini 2.849,53 EUR (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (vse s stroškovno posledico). Prepričana je, da uporaba pravila o deljeni odgovornosti v obravnavanem primeru ni utemeljena oziroma je ocena razmerja odgovornosti za nastalo škodo med pravdnima strankama ocenjena pretirano v korist toženca. Sama je ravnala previdno, natančno in na način, da kar najbolje zaščiti svoje premoženjske interese. Torej tako, kot je to izpostavilo sodišče, da se od nje življenjsko izkustveno pričakuje, da bo pri odločanju o usodi lastnih sredstev tudi postopala. Tako je v konkretnem primeru odločanja o zavarovanju kreditnih poslov tudi ravnala, saj je od kreditojemalca zahtevala predložitev cenitev, ki so morale biti izdelane s strani sodnega cenilca za nepremičnine. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in škodo. Sodišče samo je (na strani 17, točka 32 in 33 obrazložitve) zaključilo, da sta bili cenitveni poročili bistveni za odobritev kredita. Na podlagi cenitev toženca je bila tožnica kot kreditodajalec prepričana, da ima v primeru neplačevanja obveznosti s strani kreditojemalca v hipotekah zadostno zavarovanje za poplačilo terjatev iz naslova kreditne pogodbe. Pri nepremičninah, ki so bile predmet cenitve, gre za kmetijska zemljišča, zaradi česar je še toliko bolj sporno ravnanje toženca, da je kot izvedenec in cenilec za gradbeništvo sploh sprejel izdelavo takšne cenitve. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da bi morala banka kot finančna institucija, ki posle opravlja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, še zlasti zato, ker je sama ob sklenitvi kreditnih pogodb že razpolagala z osnutkoma prodajnih pogodb za predmetni nepremičnini, predpostavljati tudi možnost, da sta bili sporni cenitveni poročili, ki jih je izdelal toženec, nepravilni. Cenitev sodnega cenilca je edini objektivni podatek o vrednosti nepremičnine, ki bo predmet hipotekarnega zavarovanja. Toženec je s tem, ko ni preveril namenske rabe nepremičnine, ravnal v nasprotju z Zakonom o revidiranju in v nasprotju s Slovenskim poslovno-finančnim standardom 2 (SPS-2). To je v zvezi s protipravnostjo toženčevega ravnanja ugotovilo tudi sodišče (pritožnica navaja, kaj je sodišče v zvezi s tem navedlo v okviru 20. točke obrazložitve na strani 20). Pridržek, ki ga je toženec zapisal v cenitvi z dne 13.8.2007, bi imel pravno-relevantno težo, v kolikor bi slednji pred izdelavo cenitve preveril namensko rabo nepremičnine in nato izdelal cenitveno poročilo, potem pa bi se namenska raba nepremičnine spremenila in s tem vplivala na vrednost nepremičnine. Ni utemeljen zaključek sodišča, da je razmerje odgovornosti za nastalo škodo v obravnavanem primeru pri prvi kreditni pogodbi 60 : 40, pri drugi pa 95 : 5 v korist toženca. Pritožnica je prepričana, da bi moral odgovornost za nastalo škodo v celoti nositi toženec oziroma je njena odgovornost v primeru, da gre za deljeno odgovornost, bistveno nižja od toženčeve odgovornosti. Zaradi napačne odločitve o glavnem zahtevku, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), posledično pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča prve stopnje, češ da je zastaralni rok za uveljavljanje tožničine terjatve pričel teči 8.9.2010, naj bi bil dejansko in pravno napačen. Tožnica je bila o nepravilnostih v cenilnih zapisnikih, ki jih je napravil toženec, seznanjena že pred pričetkom sodnega postopka, ki se je končal s stečajem (to je že pred izvršilnim postopkom, ki je bil s strani tožnice zoper družbo K. d.o.o. sprožen 2.12.2009). Tako sta izpovedali priči P. in pa M. Na podlagi izpovedb obeh omenjenih prič je sodišče sicer prepričano, da je tožnica za nepravilnosti v cenitvenih poročilih toženca vedela še pred pričetkom izvršilnega postopka, torej pred 2.12.2009, a hkrati ocenjuje, da tedaj še ni vedela za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ocenila obseg škode ter povzročitelja škode (ker naj bi vedela le za višino neizpolnjene pogodbene obveznosti s strani družbe K. d.o.o., ne pa za obseg in višino škode povzročene zaradi nepravilnosti v toženčevih cenilnih zapisnikih). Tako stališče naj bi bilo napačno in kontradiktorno. Vtoževana odškodnina je v konkretnem primeru neločljivo povezana z neizpolnjeno terjatvijo, ki jo je imela tožnica do družbe K. d.o.o. Če so elementi ugotavljanja višine škode na eni strani in elementi ugotavljanja višine neizpolnjenih obveznosti identični, ni možno časovno razlikovati momenta vedenja oziroma poznavanja višine škode in višine neizpolnjene terjatve. Tožnica od toženca vtožuje namreč ravno to, česar ni dobila poplačano od posojilojemalca. Koliko je približno to, pa je vedela že 2.11.2009, ko je kreditne pogodbe odpovedala. Takrat je tudi že vedela, da cenitve niso pravilne, ter se je lahko oziroma morala zavedati, da s prodajo nepremičnin ne bo poplačana. Pri tem za poznavanje dejstva, da se z nepremičninami ne bo mogla poplačati, očitno ni potrebovala pridobiti novega cenitvenega poročila, saj to izhaja iz izpovedbe priče M. Iz 14. točke na 10. strani sodbe izhaja, da naj bi tožnica za povzročitelja škode izvedela s sprejemom cenitvenega poročila V. L. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju z ugotovijo pod točko 13 na strani 8 ter vsebino izpovedb priče M. in P. (saj je sodišče navedlo, da je na podlagi prepričljivih navedb obeh omenjenih prič prepričano, da je tožnica za nepravilnosti v cenitvenem poročilu, ki bi lahko privedle do povzročitve škode, izvedela pred pričetkom sodnega postopka, ki se je končal s stečajem, to je že pred izvršilnim postopkom, ki ga je dne 2.12.2009 sprožila proti družbi K. d.o.o.). Glede ugovora pretrganja vzročne zveze pa pritožnica vztraja, da je tožnica v celoti sama kriva za škodo, ki ji je nastala zaradi nepravilnih cenitvenih poročil. Tožnica bi se nastanku škode z minimalno skrbnim ravnanjem zanesljivo lahko izognila. V nadaljevanju toženec navaja, kaj bi morala tožnica v zvezi s tem narediti. Zato ni mogoče šteti, da je škoda nastala kot neizogibna posledica njegovega nevestnega ravnanja. V zvezi s porazdelitvijo prispevkov pravdnim strankam pritožnik navaja, da mu je sodišče naprtilo prevelik delež. Po njegovem mnenju je prispevek tožnice pri prvi pogodbi vsaj 90 %, pri drugi kreditni pogodbi pa njegovega prispevka sploh ni. Iz razlogov izpodbijane sodbe je moč razumeti, da je večina okoliščin, ki so po oceni toženca vplivale na nastanek škode, na strani tožnice, na kar je toženec vseskozi opozarjal v vlogah. Te naj po mnenju sodišča ne bi bile pravno pomembne. Toženec pa meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj skrbno presodilo vseh okoliščin primera. Sodba v obsodilnem delu, ki se nanaša na drugo cenitev ter 5 % prispevek toženca, nima razlogov. Zato ni jasno, v čem je ta minimalen odstotek njegove krivde, ko pa je sam tožnico opozoril na pomanjkljivo podlago pri izdelavi cenitve. Več v zvezi s preprečitvijo škodnega dogodka ni mogel storiti. Prav tako sodišče ne navaja razlogov glede teže okoliščin na strani tožnice glede odgovornosti po prvi cenitvi. Sodbe tudi v tem delu ni možno preizkusiti. Toženec glede na težo kršitev meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določilo, ko je odgovornost pravdnih strank porazdelilo v razmerju 60 : 40 oziroma 95 : 5. V pravdi ugotovljene nepravilnosti v njunem ravnanju oziroma nezadostna skrbnost kažejo na veliko več opustitev oziroma bistveno težje opustitve na strani tožnice. Poudarja, da do škode sploh ne bi prišlo, v kolikor bi tožnica prebrala cenitveni poročili oziroma povzela ukrepe za razjasnitev nepravilnosti v poročilih, ali jih sploh ne bi uporabila ter posledično kredita ne bi odobrila. Sodišče je oteževalne okoliščine iz sfere tožnice upoštevalo v premajhni meri oziroma je upoštevalo le dejstvo, da je na strani tožnice nepravilnosti v cenitvenih poročilih lahko ugotovilo več oseb. Bistvena je ugotovitev, da je tožnici že ob sklenitvi kreditnih pogodb bilo znano oziroma ji ni moglo ostati neznano, da ji bo nastala škoda, če bo kreditojemalec prostovoljno prenehal s plačevanjem kreditnih obveznosti, saj je tedaj nepravilnosti že opazila. Nadalje sodišče pri presoji sokrivde na tožničini strani ni upoštevalo toženčevih navedb glede možnosti zmanjšanja oziroma preprečitve škode z uveljavljanjem odgovornosti aktivnega družbenika za dolgove družbe po tedaj veljavnem 441. členu ZFFPPIPP. Sodišče naj bi ocenilo, da izvršba na nepremičnine aktivnega družbenika ne bi imela ekonomskega učinka ter da toženec ni izkazal, da bi bila izvršba na dolžnikovo premoženje uspešna. Tak sklep ni utemeljen. V kolikor bi tožnica ali pa katerakoli druga banka dejansko razmišljala, da izvršba na stvarno-pravno obremenjene nepremičnine (pri čemer ni šlo za hipotekarne obremenitve) nima smisla, potem banke predlogov za izvršbo na obremenjene nepremičnine sploh ne bi vlagale. Tožnica nikoli ni zatrjevala, da je preverjala premoženjsko stanje aktivnega družbenika, temveč da je preverjala premoženjsko stanje direktorja svojega dolžnika, ki pa ni bila ista oseba, kar izhaja iz izpovedbe P. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih je predložil toženec, pa je razvidno, da nobena nepremičnina civilno odgovorne osebe družbenika ni bila hipotekarno obremenjena. Tožnica očitno ni storila nič, da bi preprečila nastopa škodnega dogodka oziroma da bi škodo zmanjšala, saj se zanaša na to, da si bo škodo, ki ji je nastala po lastni krivdi, poskušala povrniti z ukrepanjem zoper toženca.

6. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s tožničino pritožbo:

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 34 - 39 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in pravilno pojasnilo, zakaj je moč v obravnavanem primeru govoriti o obstoju tožničinega soprispevka k nastanku škode oziroma zakaj je potrebno uporabiti pravilo o deljeni odgovornosti (iz 171. člena OZ(1)). Pri tem so predvsem v okviru 39. točke podani ključni razlogi za takšen zaključek, ki jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnica, ki se z njimi ne strinja, pa razen vztrajanja pri svojem stališču, ne poda nobenih prepričljivih konkretnih razlogov, ki bi kakorkoli vzbudili dvom v pravilnost z njene strani izpodbijanih zaključkov.

9. Tožnica je s tem, ko je v zvezi z zavarovanjem izpolnitve kreditnih terjatev zahtevala cenitev nepremičnin (ki naj bi takšnemu zavarovanju služile), ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo. A se ta njena dolžnost (kot to zmotno meni) s tem ni preprosto izčrpala. Tako je bila dolžna ravnati tudi po prejemu toženčevih cenitvenih poročil, ki bi jih morala (kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje) ustrezno preveriti (ovrednotiti). Tega pa kljub okoliščinam, ki so izkazovale neskladje med opisom namembnosti zemljišč v toženčevih poročilih in stanjem razvidnim iz prodajnih pogodb (oziroma navkljub v tej smeri podanemu toženčevemu pridržku v cenitvenem poročilu z dne 13.8.2007), ni storila. Ustrezno skrbno postopanje po prejemu poročil je bilo upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila toženčeva cenitev zanjo odločilna za sklenitev kreditnih pogodb (s hipotekarnim zavarovanjem) z družbo K. d.o.o., še toliko bolj pričakovano. Navajanje, češ da je cenitvi (enostavno) štela za strokovno pravilni, ne more prepričati. Nobeno mnenje oziroma cenitev (sploh če ga priskrbi nasprotna pogodbena stranka), tožnice kot poslovnega (strokovnega) subjekta samo za to, ker ga je izdelal izvedenec, ne odvezuje, da ga ustrezno preveri oziroma ovrednoti tudi glede na ostale relevantne podatke, s katerimi razpolaga sama oziroma so ji (brez posebnih težav) dostopni. Nenazadnje je (v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje opozorilo, da je bilo v okviru njenega lastnega predloga za odobritev drugega kredita izpostavljeno neskladje med podatkom o namembnosti zemljišča v cenitvi toženca in osnutku kupoprodajne pogodbe. Navkljub vsemu temu tožnica pravilnosti cenitev ni preverjala, ampak jim je „enostavno“ verjela. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica kot finančna institucija v skladu skrbnostjo dobrega strokovnjaka (ki se v poslovanju od nje ves čas pričakuje) predpostaviti tudi možnost, da sta toženčevi cenitveni poročili nepravilni, je zato povsem na mestu. Pavšalno vztrajanje, da temu ni tako, oziroma (zmotno) stališče, da je svojo dolžnost izpolnila že z zahtevo po predložitvi cenitvenih poročil od kreditojemalca, pač ne more prepričati. Kot je bilo predhodno poudarjeno je bila dolžna tožnica z ustrezno skrbnostjo ravnati ves čas, torej tudi po prejemu cenitvenih poročil. 10. Tožnica se svoje soodgovornosti oziroma prispevka k nastali škodi ne more razbremeniti (ali ga zmanjšati) niti s sklicevanjem na opustitve oziroma nedopustno ravnanje toženca. To velja tako za pritožbeno izpostavljanje, češ da je slednji kot izvedenec in cenilec za gradbeništvo prevzel cenitev kmetijskih zemljišč, kot za pritožbene trditve, da ni preveril namenske rabe oziroma da je ravnal v nasprotju z relevantnim pravom (to je Zakonom o revidiranju in Slovenskim poslovno-finančnim standardom 2). Prav zaradi teh ravnanj (opustitev) je podana toženčeva soodgovornost. V omenjeni sklop sodi tudi poudarjanje, kdaj naj bi imel pridržek, ki ga je toženec zapisal v cenitvi z dne 13.8.2007, po pritožničinem mnenju pravno relevantno težo. Zaradi pridržka se toženec, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni v celoti ekskulpiral svoje odgovornosti za škodo nastalo v zvezi z drugim (odobrenim) kreditom. A pritožnica spregleda, da je obstoj omenjenega pridržka bolj kot za presojo toženčeve pomemben za presojo njene odgovornosti oziroma prispevka.(2) Ker je torej sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivo obrazloženih dejanskih ugotovitev podalo tudi pravilne materialno-pravne zaključke o tožničini soodgovornosti oziroma prispevku, ki jih slednja ni uspela omajati, je bilo potrebno njeno pritožbo v celoti zavrniti.

V zvezi s toženčevo pritožbo:

11. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo časovne točke, ki so (z ozirom na 352. člen OZ) relevantne za presojo nastanka oziroma zastaranja tožničine terjatve zoper toženca (gl. točke 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem okviru je prepričljivo poudarilo, da za pravno-relevantno vednost oškodovanca o obstoju škode ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da je škoda nastala, ampak mu morajo biti poznane tudi okoliščine, ki so pomembne za njeno določljivost (po višini). Te okoliščine (glej 13. točko obrazložitve) so bile v obravnavanem primeru tožnici znane šele s prejemom cenitvenega poročila V. L. dne 7.9.2010 (natančno pa šele s poznavanjem višine poplačila v stečajnem postopku). Sama okoliščina, kdaj je izvedela za nepravilnosti v toženčevih cenitvenih poročilih, je v tem oziru brezpredmetna.(3) Oškodovanec lahko odškodninsko terjatev uveljavlja šele takrat, ko izve za vse njene elemente. Protipravnost povzročiteljevega ravnanja (opustitve) je samo eden od teh elementov. Zato pritožbeno omenjanje izpovedb zaslišanih prič o tem, kdaj so izvedele za nepravilnost v toženčevem cenitvenem poročilu, z vidika vprašanja zastaranja terjatve ni ključno.(4) Skratka stališče sodišča prve stopnje je povsem pravilno in prav v ničemer protislovno, kot to povsem neupravičeno očita pritožba. Pritožnik tudi povsem zmotno enači tožničino terjatev iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe z njeno odškodninsko terjatev napram tožencu. Res je tožničina škoda (in s tem v končni fazi sama odškodninska terjatev) nastala spričo neizpolnjene obveznosti kreditojemalca K. d.o.o., kar pa ne pomeni, da gre za eno in isto terjatev. Zgolj primerljivost obeh terjatev po višini tudi približno ne more biti razlog za njuno poistovetenje. Upoštevaje vse ostale vidike (to je predpostavke za njun nastanek, osebo zavezanca kot tudi trenutek nastanka) je povsem jasno, da (napram tožencu) ne uveljavlja iste terjatve, kot jo je imela do kreditojemalca. Njena odškodninska terjatev je posledica tako (toženčevega) protipravnega ravnanja kot okoliščine, da s strani svojega sopogodbenika (K. d.o.o.) ni dobila poplačane svoje pogodbene terjatve. Že to jasno kaže, da gre za časovno zaporeden nastanek primerjanih terjatev in da ni moč govoriti „le“ o eni. Njuna primerljivost po višini še zdaleč ni odločilna za njuno pravno naravo, kot poskuša to neprepričljivo prikazati pritožnik.

12. Prav tako je neprepričljivo pritožbeno vztrajanje, da naj bi tožnica za višino škode izvedela oziroma da je z vsemi elementi potrebnimi za njeno določljivost razpolagala že 2.11.2009 (to je z dnem odpovedi kreditne pogodbe). Datum 2.11.2009 je z vidika nastanka vtoževane (odškodninske) terjatve prav tako nerelevanten. Kreditne pogodbe niso bile odpovedane v posledici tožničine vednosti o nepravilnostih toženčeve cenitve (oziroma poznavanja zaradi tega nastale škode), ampak (preprosto) zaradi neplačevanja oziroma neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani kreditojemalca. Kot je bilo izpostavljeno, okoliščina, da tožnica zoper toženca uveljavlja povračilo škode nastale zaradi nerealizacije terjatve zoper svojega sopogodbenika,(5) nima nobenega vpliva na dejstvo, da gre za različni terjatvi, ki nista nastali istočasno ampak zaporedno.(6) Povsem enodimenzionalno (glede na predhodno navedeno pa tudi sicer nebistveno) je nadalje pritožbeno sklicevanje na izpovedbo M. Slednja namreč ni povedala le, da je opazila, češ da je bilo v toženčevi cenitvi ovrednoteno nezazidano stavbno zemljišče (v pogodbi pa kmetijsko), ampak je poudarila tudi, da je verjela cenitvenemu zapisniku (torej tožencu). Omenjanje zgolj določenih segmentov njene izpovedbe kot tudi povsem pavšalno navajanje, da naj bi bila razlika v teh cenah splošna znana, zato ne more prepričati.

13. Toženec tudi v nadaljevanju svoje pritožbe (v zvezi z vprašanjem zastaranja) napačno enači trenutek, ko je tožnica izvedela za njegovo nepravilno postopanje, s trenutkom, ko je bila škoda, ki ji jo je s takim ravnanjem povzročil, določljiva. V tem oziru sodišču prve stopnje ni moč očitati nobenega protislovja, kot mu to neutemeljeno očita. Na to navsezadnje nakazuje samo pritožbeno povzemanje ugotovitev sodišča prve stopnje (v okviru 13. točke na 8. strani), in sicer da naj bi tožnica za nepravilnosti v cenitvenem poročilu, ki bi lahko privedle do povzročitve škode, izvedela pred pričetkom sodnega postopka. Sodišče prve stopnje govori o trenutku tožničinega spoznanja nepravilnosti v toženčevem cenitvenem poročilu, ki naj bi privedle do povzročitve škode (uporabi torej pogojni naklon), in ne o tem, da naj bi bila ta škoda takrat tudi že določljiva (kdaj naj bi ta bila takšna obrazloži v nadaljevanju 13. točke).

14. Toženec ni uspešen niti z očitki zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za deljeno odgovornost oziroma da tožničino ravnanje (opustitev) ni (popolnoma) pretrgalo vzročne zveze med njegovim nedopustnim ravnanjem in škodo, ki jo je utrpela tožnica. Sodišče prve stopnje je te svoje zaključke prepričljivo obrazložilo v točkah 34 – 39 obrazložitve izpodbijane odločbe (ko je natančno opredelilo in ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki so bile pri porazdelitvi odgovornosti pravdnih strank odločilne). Toženec z „golim“ vztrajanjem pri svojih stališčih oziroma ugovorih, na katere je bilo že s strani sodišča prve stopnje v celoti pravilno odgovorjeno, ne more uspeti (saj zgolj njegovo drugačno prepričanje, do katerega je seveda upravičen, ne zadošča). Prav tako ne drži, da naj bi izostali razlogi glede njegovega 5 % prispevka (odgovornosti) v primeru druge cenitve. Zakaj je tudi glede tega cenitvenega poročila v omenjenem obsegu očitek naslovljen nanj (in sicer navkljub pridržku, ki ga je navedel v cenitvi) utemeljen, je pojasnjeno v 20. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je v omenjeni točki pravilno poudarilo, da je imel toženec ne le možnost uporabe pridržka, temveč tudi možnost (in hkrati dolžnost(7)) preveriti rabo zemljišča ne le z vpogledom v spletne strani ministrstev, ampak tudi drugače (predvsem s pridobitvijo podatkov o preteklih prodajah predmetne nepremičnine), s čimer bi prikazane podatke in informacije navedene v cenitvenem poročilu dejansko preveril v skladu z možnostmi (kot je to sicer navedel v prvi alineji 9. točke obeh cenitvenih poročil). Da tega ne bi mogel storiti, toženec v pritožbi ne ugovarja. Z vidika pritožbenih očitkov pa je še bolj bistveno, da so razlogi za takšno odločitev vsekakor podani. Toženčeva navedba, da do škode ne bi prišlo, v kolikor bi tožnica v zvezi z njegovimi cenitvenimi poročili ravnala ustrezno (skrbno), je na mestu. A kot enako pomembno povsem zanemari, da do te škode (očitno) prav tako ne bi prišlo, če bi sam poročili (vsaj kar se pridobivanja „vhodnih“ podatkov tiče) izdelal s skrbnostjo, ki se je od njega kot strokovnjaka (izvedenca/cenilca) pričakovala. Vse to sploh glede na dejstvo, da so bila (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) njegova poročila ključna za tožničino odločitev, ali bo kredit odobrila. Povsem neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kot „oteževalno“ okoliščino na tožničini strani navedlo (upoštevalo) zgolj to, da je nepravilnosti v cenitvenih poročilih na njeni strani lahko ugotovilo več oseb. To namreč nikakor ni edini razlog (opustitev), zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo soodgovornost oziroma večji prispevek na tožničini strani. Vse relevantne očitke tožnici je moč iz 39. točke obrazložitve brez težav razbrati. Pritožbeno pojasnilo, da naj bi tožnica zavestno prezrla neskladnosti (nekonsistentnosti) med vsebino cenitvenih poročil in prodajnimi pogodbami ter (celo) privolila v škodo, je ne samo novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP(8)), ampak tudi sicer neprepričljivo. Morebitno tožničino zavedanje, da naj bi bila v času, ko je sklepala kreditne pogodbe, cenitvena poročila neustrezna, seveda še zdaleč ni dovolj za sklicevanje na načelo volenti non fit iniuria (torej na to, da je soglašala z nastankom škode).

15. Prav tako je sodišče prve stopnje natančno obdelalo toženčeve pomisleke o tem, kako bi morala tožnica preprečiti nastanek škode (oziroma zmanjšati njen obseg) z uveljavljanjem odgovornosti aktivnega družbenika za dolgove družbe (po tedaj veljavnem 442. členu ZFPPIPP).(9) Zakaj je zaradi (stvarne) obremenjenosti nepremičnin, ki so bile v lasti aktivnega družbenika E., sledilo tožničini navedbi, da se zato niso odločili za izterjavo (ker naj ne bi dosegli nobenega pozitivnega ekonomskega učinka), je prepričljivo obrazloženo. Nestrinjanje s temi zaključki sodišča prve stopnje ne prepriča, saj je „argument“, češ da banke (v kolikor sledimo stališču sodišča prve stopnje) v takih primerih predlogov za izvršbo na obremenjene nepremičnine sploh ne bi vlagale, povsem pavšalen. Pritožnik namreč ne ponudi nobenega prepričljivega razloga, zakaj naj bi banka, če lahko v določenem primeru zaradi tega pričakuje izgubo (beri: stroške večje od izterjane vrednosti) sprožila izvršilni postopek. Nedvomno se tudi (oziroma pravilneje predvsem) banke povsem od primera do primera odločajo, kdaj je sprožitev sodnega postopka (ki ji na drugi strani prinaša gotove stroške) finančno smotrna in kdaj ne. Ker se te ugotovitve sodišča prve stopnje nanašajo na premoženje E.,(10) ki bi kot aktivni družbenik edino lahko odgovarjal za dolgove družbe K. d.o.o., je pritožbeno sklicevanje, češ da naj bi tožnica preverjala napačnega človeka oziroma da naj bi se njeno preverjanje nanašalo na direktorja, brezpredmetno. Prav tako ne drži, da tožnica ni ustrezno zatrjevala, da je preverila premoženjsko stanje aktivnega družbenika (to je E.). Te navedbe so jasno podane v njeni pripravljalni vlogi z dne 2.7.2013 (glej l. št. 61). Kot ostali očitki pa je neprepričljiva tudi pritožbena „razlaga“ tožničinega „modusa operandi“ (katerega žrtev naj bi bil toženec). Te trditve namreč niso le nove (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi sicer v celoti neizkazane.

16. Ker so razlogi obeh pritožb neutemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Pravdni stranki sta s svojima pritožbama v celoti propadli, zaradi česar sami nosita z njima nastale stroške. Tožnica sama krije tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik,Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(2) Saj tega pridržka ni ustrezno ovrednotila (upoštevala).

(3) Relevantna je le z vidika presoje obstoja toženčeve odgovornosti za nastalo škodo.

(4) Vprašanja določljivosti škode ni moč enačiti z zavedanjem o obstoju nedopustnega ravnanja (v konkretnem primeru o nepravilnosti cenitve, ki jo je izdelal toženec).

(5) Za kar je potrebno vzrok iskati (tudi) v toženčevem protipravnem ravnanju.

(6) Pri čemer je moč določljivost terjatve napram tožencu ugledati v trenutku prejema cenitvenega poročila izdelanega s strani V. L. (dne 7.9.2010).

(7) In sicer upoštevaje točko 2.1.5. Slovenskih poslovno-finančnih standardov (Ur. list RS, št. 56/01).

(8) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

(9) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 16/2007, s kasnejšimi spremembami

(10) Da so bile nepremičnine v solastništvu I. E. obremenjene s pravicami drugih, je jasno razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov v prilogah B12, B15 in B18 (kot to v obrazložitvi 45. točke izpodbijane odločbe omenja tudi sodišče prve stopnje)