Jedro

Ker v izreku odločbe, ki se izvršuje, ni bilo odločeno o premičnih stvareh, katerih vračilo je tožnik tudi uveljavljal v denacionalizacijskem postopku, je bila kršena določba 1. odstavka 208. člena ZUP 1986.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.1.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Velenje z dne 3.12.2001, v delu 4. točke izreka, ki se nanaša na denacionalizacijo zasebne pekarne ter v tem delu vrnila v ponoven postopek in odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 4 odločil, da se zahteva za denacionalizacijo zasebne pekarne na parc. št...., zavrne.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom za njeno odločitev. Po presoji sodišča prve stopnje je prvostopenjski organ pravilno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo za nepremičnino, navedeno v 4. točki izreka njegove odločbe. Iz spisovnih listin izhaja, da je z odločbo Občinskega ljudskega odbora Šoštanj z dne 29.7.1959, parc. št...., kot nacionalizirana prešla v splošno ljudsko premoženje. Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Celje z dne 21.12.1959, je bila pritožba denacionalizacijskih upravičencev zavrnjena, vendar pa je Komisija za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu ljudske skupščine Ljubljana z odločbo z dne 26.12.1960, navedeni odločbi odpravila in ugotovila, da že nacionalizirana stavba ni predmet nacionalizacije, ker je to družinska stanovanjska hiša. Tudi iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da ta nepremičnina kot z. k. telo II. ni bila podržavljena in je bila leta 1962 kot predmet darilne pogodbe z dne 6.3.1961, na njej vknjižena lastninska pravica na ime upravičencev K. in M.C., 1973 pa je bila ta nepremičnina do 1/4 tudi predmet dedovanja. Drugih listinskih dokazil, iz katerih bi izhajalo drugačno dejansko stanje, pa tožnik oziroma vlagatelj zahteve ni predložil. Tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, da je nemogoče, da bi bil nacionaliziran samo inventar, ne pa tudi nepremičnina, glede na to, da je denacionalizacijski upravičenec kot pekovski mojster odjavil svojo pekovsko obrt iz razloga, ker je njegovo parno pekarno prevzel Mestni ljudski odbor zaradi ustanovitve lastne pekarne. Pravilna pa je odločitev tožene stranke, s katero je odpravila 4. točko izreka odločbe prve stopnje, ker sploh ni bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo parne peči in inventarja. Glede na to, da iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je obrazlagal tako denacionalizacijski zahtevek nepremičnine (pekarno) na parc. št. ...., kot tudi zahtevek v zvezi s premičninami, to je parne peči z inventarjem, pa o slednjem ni odločil v izreku odločbe, iz obrazložitve pa tudi ne izhaja namen izdaje še morebitne dopolnilne odločbe (216. člen ZUP/86). Zaradi procesne kršitve določb 1. odstavka 208. člena ZUP/86 je odločitev tožene stranke pravilna.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik navaja, da je njegov oče M.C. zgradil pekarno in bil pekovski mojster 60 let. Izpodbijani sodbi očita, da je bila izdana na podlagi pomanjkljive dokumentacije, v njej ni navedena odločba o nacionalizaciji celotne stavbe. Zgradba je bila obravnavana kot stanovanjska, brez poslovnih prostorov in skladišča, strojev in parne peči, ki je bila 60 let vzidana v nacionalizirani stavbi in je v njej ostala do rušenja stavbe. Nacionalizirana stavba je imela tri poslovne prostore, v katerih je bila parna peč s stroji in polno skladišče moke. Celotna stavba je bila nacionalizirana. Peč in stroje je prevzel MLO, v pekarni so po vojni pekli kruh in to XXII divizija, pozneje pa podjetje V.C. Po poizvedbah je bila peč izkopana in porušena ter prodana v V. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

ZDen v 1. odstavku 8. člena določa, da se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Po določbi 1. odstavka 208. člena ZUP/86 se z dispozitivom odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom.

Kot izhaja iz odločbe o denacionalizaciji, ki je med predloženimi spisi, v obravnavani zadevi upravni organ ni odločil o denacionalizacijskem zahtevku v celoti. V izreku odločbe, ki se izvršuje, namreč ni bilo odločeno o premičnih stvareh, katerih vračilo je tožnik tudi uveljavljal v denacionalizacijskem postopku. Ker je le izrek odločbe izvršljiv, bi moralo biti z njim odločeno tudi o delu zahtevka, ki se nanaša na sporne premičnine. Ker upravni organ o tem delu zahtevka ni odločil v izreku odločbe, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča kršena določba 1. odstavka 208. člena ZUP/86. To pa sta pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.