Jedro

S pavšalno navedbo o morebitnem neplačevanju računov, ker potrošniki ne vedo, kateri cenik je veljaven, kar naj bi podjetje pripeljalo do izgube, ki bi jo morala kriti tožena stranka, le-ta ni izkazala hujših škodljivih posledic, ki bi jih bilo potrebno odvrniti s predlagano začasno ureditvijo stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 4/2001-25 z dne 4.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da se začasno, najdlje do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, prepove toženi stranki poseganje v pristojnosti skupščine H.M.L., d.o.o., določenimi s sklepom o ustanovitvi H. mestnih javnih podjetij, in sicer na področju določanja posebnih pogojev za izvajanje gospodarskih javnih služb holdinških javnih podjetij, določanja posebnih pogojev za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin in določanja cen proizvodov in storitev, ki jih proizvajajo oziroma opravljajo v H. povezana javna podjetja. Z istim sklepom je bila zavrnjena tudi druga oblika predlagane začasne odredbe, po kateri naj bi se začasno, najdalj do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, zadržalo izvajanje sklepa o cenah za posamezne tarifne skupine plina, sprejetih na 21. seji Mestnega sveta Mestne občine L. dne 27.11.2000 in objavljenega v Uradnem listu RS, št. 113/2000. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila vložena hkrati s tožbo na ugotovitev, da je tožeča stranka pristojna za določanje posebnih pogojev za izvajanje gospodarskih javnih služb holdinških javnih podjetij, za določanje posebnih pogojev za ugotavljanje in uporabo javnih dobrin in določanje cen proizvodov in storitev, ki jih proizvajajo oziroma opravljajo v H. povezana javna podjetja. S tožbo je tožeča stranka zahtevala tudi odpravo sklepa o cenah za posamezne tarifne skupine plina, ki ga je sprejel Mestni svet Mestne občine L., objavljenem v Uradnem listu RS, št. 113/2000, ker naj bi bil nezakonit. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da se predlagani obliki začasne ureditve stanja ne nanašata na zatrjevano sporno pravno razmerje, kar zlasti velja za predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe v točki 1. zahteve. Zatrjevano sporno pravno razmerje se nanaša na določitev cene za posamezne tarifne skupine plina, ugotovitev glede pristojnosti za določanje posebnih pogojev za izvajanje gospodarskih javnih služb holdinških javnih podjetij pa ne more predstavljati začasne ureditve stanja zatrjevanega spornega pravnega razmerja. Pri obeh oblikah zahtevane začasne odredbe pa sodišče prve stopnje tudi meni, da tožeča stranka ni izkazala, da je predlagana ureditev verjetno potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožeča stranka ni izkazala, da bi zaradi objave cenikov tožeče in tožene stranke prišlo do zmede med potrošniki in neplačevanja plina. Sodišče zaključuje, da bi pri velikem številu uporabnikov plina bile posledice uporabe oziroma neuporabe spornega cenika tožene stranke oziroma uporabe cenika tožeče stranke, gotovo znane in izračunljive, česar pa tožeča stranka ni izkazala.

V pritožbi tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Graja stališče sodišča prve stopnje, da se predlagana začasna ureditev stanja ne nanaša na v tožbi zatrjevano sporno pravno razmerje. Zahteva za izdajo začasne odredbe pod točko 1. zahteve se ne nanaša na ureditev spornega pravnega razmerja v zvezi s sprejemanjem cenika za posamezne tarifne skupine plina, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 113/2000, temveč se nanaša na zatrjevano sporno pravno razmerje med strankama v upravnem sporu v zvezi z uresničevanjem navedenih ustanoviteljskih pravic do odvisnih javnih podjetjih, povezanih v H. Svojo odločitev je zato sodišče prve stopnje oprlo na napačno opredeljeno sporno pravno razmerje ter o ostalih pogojih za izdajo začasne odredbe ni presojalo. Ponovno zatrjuje, da zaradi javno objavljenih dveh cenikov za posamezne tarifne skupine plina prihaja do velike zmede med potrošniki, zaradi česar lahko pride do hujših škodljivih posledic za tožečo stranko. Potrošniki lahko izbirajo nižjo javno objavljeno ceno in nato osporavajo izdane račune na podlagi cenika, določenega s strani tožene stranke. Ker o veljavnosti cenika tožeče stranke in cenika tožene stranke sodišče še ni odločilo, ima to lahko za posledico izpad dohodka odvisnega javnega podjetja tožeče stranke, ki ga je dolžna povrniti tožeča stranka. Tožeča stranka svojo pritožbo zaključuje, da je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1146/2000 z dne 15.12.2000, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe sedanje tožene stranke o začasnem zadržanju cenika tožeče stranke, torej še vedno v veljavi cenik tožeče stranke z dne 6.11.2000, objavljen v Uradnem listu RS, št. 103/2000. Kljub temu pa je tožena stranka sprejela odločitev o istih cenah ter sklep objavila v Uradnem list RS, št. 113/2000. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja, ki naj bi nastala ob zmedi med potrošniki zaradi istočasnega obstoja dveh različnih cenikov o isti stvari. Hujše škodljive posledice, ki bi jih bilo treba odvrniti s predlagano začasno ureditvijo stanja (prepoved poseganja v pristojnosti in zadržanje veljavnosti cenikov) glede na obstoj spornega pravnega razmerja (med drugim tudi pristojnost za določanje cen plina), pa so nujno potrebni pogoj za ugoditev zahtevi in s tem za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - v nadaljevanju ZUS). Izkazala pa tudi ni tega nujno potrebnega pogoja s svojimi pavšalnimi navedbami o morebitnem neplačevanju računov, ker potrošniki ne vedo, kateri cenik je veljaven, kar naj bi javno podjetje pripeljalo do izgube, ki bi jo morala kriti tožeča stranka. Pritožbeno sodišče zato, v izogib ponavljanju, napotuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 11.1.2001 na podlagi določbe 5. točke 9. člena zakona o kontroli cen (Uradni list RS, št. 63/99) izdala Uredbo o oblikovanju povprečne prodajne cene zemeljskega plina iz transportnega omrežja (Uradni list RS, št. 2/2001). Na podlagi te uredbe se sicer ne določajo maloprodajne cene plina, predstavlja pa skupno osnovo vsem distributerjem plina za določitev te cene. Uredba je začela veljati 16.1.2001. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (73. člen, v zvezi z 68. členom Zakona o upravnem sporu).