Jedro

Pritožbeno sodišče je upoštevalo podrejeno vlogo pokojnika naproti delodajalcu, hkrati pa tudi okoliščino, da je bil pokojnik delavec z dvajsetletnimi izkušnjami, ki bi lahko in moral zahtevati od delodajalca, da zagotovi izvajanje del na strehi v skladu s Splošnimi navodili za varno delo na strehah. Tudi sodna praksa mora s svojimi odločitvami prispevati, da se zagotavljajo pogoji varnosti in zdravja pri delu, kar pomeni, da morajo vsi udeleženci delovnega procesa vzpostavljati pogoje za varno delo, kar izhaja tudi iz določb ZVZD, razmejitev (obseg) odgovornosti med delodajalcem in zaposlenim pa je odvisna od okoliščin posameznega primera. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pokojnik soprispeval k škodnemu dogodku v višini 10%.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. V presežku za 2.790,00 EUR se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 775,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, vse pod izvršbo.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožene stranke in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 229,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

IV. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2009 dalje do plačila (točka 1), v presežku za znesek 4.390,00 EUR je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (točka 2) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 497,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, vse pod izvršbo (točka 3).

2. Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožena stranka dopuščala delo brez zaščitnih sredstev, pokojnik pa ni mogel kršiti pravil privezovanja, če nista bila privezana tudi sodelavca, saj bi v nasprotnem sodelavce oviral pri delu. Tožena stranka ni izvajala potrebnega nadzora in zoper nobenega delavca ni uvedla disciplinskega postopka, čeprav delavci niso spoštovali pravil varstva pri delu, zato pokojnik ni soprispeval k škodnemu dogodku, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, ki so bili delavcem na razpolago pri delu. Pokojnik je bil izkušen delavec, vendar na delovišču delovodja odreja, vodi, organizira in nadzira samo delo. Priča B. D. je izpovedal, da bi bilo nevarno za druge delavce, če bi bil pokojnik privezan, zato je vprašanje, če bi delovodja pokojniku dovolil, da bi bil privezan. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pri določitvi višine odškodnine navedlo, da je tožnica starejša oseba in zato lažje dojema smrt, kot mlade osebe in da je zato bolečina tožnice zaradi izgube sina manjša, pri tem pa ni upoštevalo, da pri normalnem poteku življenja umrejo starši pred otroci. Tožnica je zbolela na živcih, gre za preprosto, nepismeno žensko iz vaškega okolja, ki jo je smrt sina močno prizadela. Tožnica sina pogreša, okoliščina, da je živela 100 km stran od pokojnika pa ni relevantna. Zmotna je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, saj sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za odškodninski zahtevek.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da so bili delavci ustrezno izobraženi za delo na višini, imeli so navodila o varstvu pri delu, kar je bilo znano tudi pokojniku, zato je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je soprispevek pokojnika k škodi zgolj 30%. Okoliščina, da tožena stranka ni uvedla disciplinskih postopkov zoper delavce, ki niso izvajali ukrepov za varno delo na strehah, ni vplivala na škodni dogodek. Tožena stranka bi lahko izvedla disciplinski postopek šele potem, ko so se pokojnik in sodelavci povzpeli na streho in s tem kršili navodila tožene stranke. Pokojnik se je na streho povzpel brez varovalnega pasu, na ta način se je zavedal vseh možnih posledic preteče nesreče. Okoliščina, da tožena stranka ni postavila lovilnega odra ali posebne ograje ne spremeni dejstva, da se je pokojnik odločil, da za delo ne bo uporabljal varnostnega pasu. Delavci so bil napoteni na streho objekta zaradi izmere strehe, kar je izpovedal R. J., ne pa da bi opravljali daljša dela. Iz navedenega razloga tožena stranka ni bila dolžna postaviti varovalnega odra, saj je z zagotovitvijo varnostnih pasov svojo obveznost za varno delo na strehi v celoti izpolnila. Prvo sodišče je sklicevanje tožene stranke na drugi odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika (2) zavrnilo, ker ni dokazov, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje ni obrazložilo, s tem, da se je pokojnik samovoljno odločil, da se povzpne na streho brez varnostne opreme. Tožena stranka ni mogla razumno pričakovati takšnega ravnanja pokojnika, saj je bil pokojnik izkušen, izobražen, zato je pokojnik izključno sam odgovoren za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so delavci opravljali dolgotrajnejše delo, za katerega je treba postaviti varovalni oder ali posebno varnostno ograjo, takšne ugotovitve prvega sodišča pa so zmotne. Sodišče tudi nima potrebnega znanja gradbene stroke in ne pozna standarda varstva pri delu ter ureditve gradbišč. Prvo sodišče bi moralo postaviti izvedenca varstva pri delu. Ta dokazni predlog je zavrnilo, s tem pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, katera zaščitna sredstva je bila tožena stranka dolžna zagotoviti pri kratkotrajnem delu na višini. Sodišče je nekritično sprejelo pooblastilo tožnice vnuku, čeprav je tožnica na naroku pred zaprošenim sodiščem izjavila, da ne ve za postopek v Sloveniji. Tožnica v pooblastilo dano vnuku ni izrecno zapisala, da sme vnuk pooblastilo prenesti na tretjo osebo, vnuk pa je v imenu tožnice prenesel pooblastilo za zastopanje na odvetnika, takšen prenos pooblastila pa ni dopusten. Tožnico je v postopku zastopala oseba, ki ni bila pravilno pooblaščena, saj pooblaščenec ni imel pravilnega pooblastila. Tožnica tekom pravde ni odobrila opravljenih pravdnih dejanj, na zaslišanju je celo izjavila, da ni seznanjena s pravdnim postopkom, ki teče v Sloveniji. Ker gre za bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je sodba nezakonita.

4. Pravdni stranki sta vložili tudi odgovora na pritožbi, v katerih predlagata, da se pritožba nasprotne stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožeče stranke je deloma utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se postavi izvedenec varstva pri delu (3), tožena stranka pa tudi na zadnjem naroku ni opozorila sodišča na navedeno kršitev, kot to določa 286.b člen ZPP, kljub temu, da je tožnica na zadnjem naroku prvo sodišče opozorila na navedeno kršitev, ker je prvo sodišče zavrnilo njen dokazni predlog, da se postavi izvedenec varstva pri delu. Prvo sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in razloge skrbno obrazložilo, tudi v zvezi z oprostitvijo odgovornosti tožene stranke iz 153. člena OZ. Prvo sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na soprispevek pokojnika k škodnemu dogodku.

7. Tožeča stranka je svojega vnuka pooblastila, da lahko v njenem imenu ureja vse v zvezi z uveljavljanjem odškodnine tožnice v zvezi s smrtjo njenega sina. Tožnica ni dala vnuku izrecnega pooblastila za prenos pooblastila, kot to določa 96. člen ZPP (4), vnuk tožnice pa je pooblastil odvetnika, da vloži predmetno tožbo, saj na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZPP ni mogel zastopati tožnice v pravdnem postopku pred okrožnim sodiščem. Priloženo pooblastilo odvetniku (5) potrjuje, da ga je tudi tožnica pooblastila za zastopanje v tej pravdni zadevi. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica ne zna pisati, zato je vtisnila kazalec desne roke na pooblastilo, kar pa je v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če vložnik vloge ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na vlogo namesto podpisa odtis kazalca. V pooblastilu, ki ga je tožnica dala vnuku izhaja njena volja, da pooblašča vnuka, da v njenem imenu izpelje odškodninske postopke zaradi smrti njenega sina, navedeno pooblastilo pa je potrdil „javni bilježnik“, pristnost v spis vložene listine pa je potrdil tudi notar. V postopku je bila po vnuku priložena tudi izjava o premoženjskem stanju tožnice. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni dvomilo v pristnost pooblastila, da je tožnica pooblastila odvetnika, da jo zastopa v tem postopku, kljub izjavi, ki jo je dala pred zaprošenim sodnikom, ki bolj kaže na to, da ni seznanjena s konkretnimi okoliščinami postopka, ne pa, da ne uveljavlja odškodninskega zahtevka oziroma da vloženi tožbi nasprotuje. Pri tem je treba upoštevati tudi starost tožnice, da gre za neizobraženo žensko, ki ne zna pisati in tudi okolje v katerem živi.

8. Tožena stranka je v (začetnih) vlogah navajala, da je do škodnega dogodka prišlo pri prekrivanju strehe z zaščitno folijo, dokazni postopek pa je prepričljivo potrdil, da so neresnične trditve priče R. J., da je bila delovna obveznost pokojnika in njegovih sodelavcev kratkotrajno delo na strehi, da opravijo izmere. Pokojnik in sodelavci so na strehi delali „čepe“ cel dan, zato je bila tožena stranka dolžna, na podlagi Splošnih navodil za varno delo na strehi na površinah z naklonom 20º, zavarovati robove strehe z varnostno ograjo. Delovodja in delavci ter pokojnik, ki so delali na strehi, niso postavili zaščitne ograje, prav tako pa tudi niso bili privezani s varnostnim pasom, kar pa je bila običajna praksa delavcev tožene stranke, ko so opravljali dela na strehah. Gre za ustaljeno prakso, ki jo je tožena stranka dopuščala. Zaslišane priče, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, so pojasnile, da so delavci tožene stranke opuščali (varnostne) ukrepe za varno delo na strehi iz razlogov, ker bi se s postavitvijo varoval podaljšalo delo in niso želeli izgubljati časa, varnostni pasovi pa bi jih ovirali pri delu, ker je delo s pasovi bolj zamudno. Tožena stranka je sicer zagotovila varnostne pasove, primerno obutev, delavce je ustrezno izobraževala, vendar pri opravljanju nadzora za varno delo na strehi, ni izvajala ukrepov, ki bi dejansko zagotavljali varnost in zdravje delavcev, kot to določa 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (6). Posebej ker gre za zelo nevarno delo na višini, je bila tožena stranka dolžna preprečevati nedopustno prakso delavcev s povečanim nadzorom, saj bi na ta način lahko zagotovila, da bi delavci dosledno sledili Splošnim navodilom za varno delo na strehah, s tem, da bi pred pričetkom del na strehah postavljali varovala oziroma da bi uporabljali varnostne pasove. Za navedene dejanske ugotovitve tudi ni bilo potrebno strokovno znanje izvedenca s področja varstva pri delu, zato je prvo sodišče tudi glede na trditveno podlago pravdnih strank in njihove dokazne predloge ter glede na izvedeni dokazni postopek, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se postavi izvedenec varstva pri delu.

9. Tožena stranka bi že pred škodnim dogodkom morala izvajati konkretne ukrepe za izogibanje tveganjem, med katere sodijo tudi uvedbe disciplinskih postopkov zoper delavce, ki niso izvajali del na strehah v skladu s Splošnimi navodili za varno delo na strehah, saj je možnost padca v globino pri delu na strehi vseskozi prisotna. Takšne opustitve tožene stranke so bile nedopustne, zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti tožene stranke iz 153. člena OZ. Ker je tožena stranka objektivno odgovorna za škodni dogodek (149. člen OZ) in ker je opustila številne ukrepe, s katerimi bi lahko preprečila nevarnosti pri delu na strehi, je pritožbeno sodišče določilo višjo odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, zaradi soprispevka pokojnika k škodnemu dogodku.

10. Sodna praksa v posameznih primerih nalaga celotno breme odgovornosti za škodni dogodek na delodajalca za delo na višini, v primerih, če je bilo na strani delodajalca ugotovljeno tudi krivdno ravnanje, oziroma so bile ugotovljene takšne opustitve ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev, da se odgovornosti za nastalo škodo ni mogel razbremeniti (7). Pod pojmom, ali je tudi oškodovanec kriv za nastalo škodo, je treba ugotoviti, ali je bilo ravnanje oškodovanca neskrbno do te mere, da ne bi bilo prav, da nosilec nevarne dejavnosti sam nosi breme plačila odškodnine za celotno škodo (8). Vendar mora tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Uporabljati mora varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu (prvi in tretji odstavek 9. člena ZVZD). Pokojnik ni uporabljal varnostnega pasu za dela na strehah, ker uporaba varnostnega pasu ni bila del ustaljene prakse tožene stranke in ker bi na ta način oviral (ogrožal) druge delavce, ki varnostnega pasu niso uporabljali, kar pa še pomeni, da zato ni soprispeval k škodnemu dogodku. Pokojnik bi posebej glede na delovne izkušnje, moral delo opravljati v skladu z navodili tožene stranke za varno delo na strehah, v kolikor sodelavci ne bi sprejeli takšnega načina dela, bi moral pokojnik od delodajalca zahtevati, da izpelje ukrepe, s katerimi bi preprečil nedopustno prakso dela na strehah brez varovanja. Pokojnik pa je sprejel takšen (nedovoljen) način dela, zato ker je bilo delo hitreje opravljeno. Pritožbeno sodišče je upoštevalo podrejeno vlogo pokojnika naproti delodajalcu, hkrati pa tudi okoliščino, da je bil pokojnik delavec z dvajsetletnimi izkušnjami, ki bi lahko in moral zahtevati od delodajalca, da zagotovi izvajanje del na strehah v skladu s Splošnimi navodili za varno delo na strehah. Tudi sodna praksa mora s svojimi odločitvami prispevati, da se zagotavljajo pogoji varnosti in zdravja pri delu, kar pomeni, da morajo vsi udeleženci delovnega procesa vzpostavljati pogoje za varno delo, kar izhaja tudi iz določb ZVZD, razmejitev (obseg) odgovornosti med delodajalcem in zaposlenim pa je odvisna od okoliščin posameznega primera. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pokojnik soprispeval k škodnemu dogodku v višini 10%.

11. Tožena stranka opredeljeno ne izpodbija prisojene višine odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnici, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvo sodišče materialnopravno pravilno priznalo tožnici odškodnino v višini 8.000.00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo individualne okoliščine konkretnega primera in objektivne kriterije, ki se odražajo v primerljivi sodni praksi pri priznanju odškodnin za smrt bližnjega. Prvo sodišče je pri priznanju odškodnine pravilno upoštevalo, da so bili stiki tožnice s pokojnikom redki, da je pokojnik zapustil mater še relativno mlad, upoštevalo je tudi, da je bila tožnica od pokojnika ločena več kot trideset let, pa tudi starost tožnice. Nobenega dvoma ni, da je tožnica imela hude duševne bolečine, ko je zvedela za škodni dogodek in smrt svojega sina, vendar vse ostale okoliščine, ki se nanašajo na oddaljenost bivanja tožnice od pokojnika, pogostost stikov, finančno pomoč, ki jo je dajal pokojni tožnici v višini 10,00 do 20,00 EUR ob srečanjih enkrat letno, individualne osebne lastnosti tožnice, kraj in okoliščine v katerih živi tožnica, sodelovanje tožnice v postopku izplačila odškodnine, prepričujejo pritožbeno sodišče, da bo odškodnina v višini 8.000,00 EUR za tožnico ustrezno denarno zadoščenje in so zato pritožbene navedbe tožnice v tem delu povsem neutemeljene. Primerjava sodne prakse v Sloveniji, ki je relevantna (9), saj se je v postopku uporabljalo slovensko pravo pokaže, da se v podobnih primerih odškodnine gibljejo med 6 do 7,6 povprečnih neto plač (10), največ do 12 povprečnih neto plač. Glede na 10% soprispevek pokojnika je tožnica upravičena do denarne odškodnine v višini 7.200,00 EUR, kar predstavlja 7,32 povprečne plače. 12. Pritožbeni razlogi tožnice so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo v celoti in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je tožnici za odškodninski zahtevek in za postopek priznalo koeficient 1.8 (tar. št. 2200 in 3100 - za nagrado za postopek 1.3 in za nagrado za posel 0.5) ter pri tem upoštevalo določbo tretjega odstavka 3. opombe tretjega dela tarife po Zakonu o odvetniški tarifi (11). Nagrada za postopek skupaj z nagrado za posel znaša 567,00 EUR, tako da priznani stroški tožnici pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.204,80 EUR, glede na uspeh (81%), je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 976,00 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov v višini 1.057,80 EUR, glede na uspeh (19%), je upravičena do povrnitve stroškov v višini 201,00 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 775,00 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo tudi stroške nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210) v višini 339,84 EUR skupaj z DDV, za fotokopije je priznalo 3,00 EUR in za poštne in telekomunikacijske storitve pavšalni znesek v višini 20,00 EUR, kar skupaj znese 362,84 EUR. Uspeh tožnice s pritožbo je 63%, zato je tožnica upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 229,00 EUR. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Odgovor na pritožbo tožnice ni bil potreben, zato navedene stroške krije tožnica sama. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.

(3) Podrobneje bodo razlogi pojasnjeni v nadaljevanju.

(4) Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 884/2009. (5) Priloga A 1. (6) V nadaljevanju ZVZD; glej tudi 6. člen ZVZD.

(7) Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 263/2008. (8) Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 123/2008. (9) Saj se uporablja slovensko pravo, zato pritožbene navedbe o višini odškodnin, ki jih priznava hrvaška in italijanska sodna praksa, razen primerjalnopravno, niso bile odločilne pri priznanju odškodnine tožnici.

(10) Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 1108/2008, II Ips 657/2007 in II Ips 142/2009. (11) V nadaljevanju ZOdvT.