Jedro

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v primerih, ko je materialnopravna presoja Upravnega sodišča oprta na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ni dopustno uveljavljati, saj se v pritožbenem postopku lahko izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je Upravno sodišče samo ugotovilo, ne pa tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Presoja Vrhovnega sodišča se v pritožbenem postopku namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe, upravni akt pa je v to presojo vključen zgolj posredno in omejeno. Ker tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ne more opredeljevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba iz I. točke izreka potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo iz I. točke izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep, s katerim mu je toženka omejila gibanje, ker naj bi bilo to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 16. 1. 2025 od 11.08 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 16. 4. 2025 do 11.08 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je bila odreditev izpodbijanega ukrepa iz zgoraj navedenih razlogov nujno potrebna. Navedlo je, da toženka odločilnih dejstev ni ugotavljala samo na podlagi listin, ampak tudi na podlagi vsebine osebnega razgovora s tožnikom. Ob tem mu je omogočila izjavo o vseh očitkih, kar je aktivno izkoristil. Kot odločilna dejstva je ugotovilo, da se je tožnik 26. 11. 2024 prerival z drugim prosilcem (z metlo), 15. 1. 2024 pa je varnostnika, ki mu je želel preprečiti snemanje sobe, odrinil. Ko so mu nadeli lisice, se ni umiril, ampak je nadaljeval z agresivnim vedenjem in brcanjem varnostnikov, zaradi česar so mu morali vkleniti še noge in poklicati policijo. Toženkina ocena sorazmernosti ukrepa je pravilna, iz izpodbijanega upravnega akta pa jasno izhaja tudi, da njegova odreditev temelji na četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in I. točko izreka spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. Zatrjuje kršitev pravice do izjave in se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. V upravnem spisu ni poročila socialne službe, ki ga omenja Upravno sodišče, tudi toženka se nanj ni sklicevala v izpodbijanem upravnem aktu. Pritožnik bi moral v upravnem postopku imeti možnost soočenja z napadalcem. V zvezi z dogodkom z dne 26. 11. 2024 ga policija ni obravnavala zaradi storitve prekrška, zato ne razume, zakaj je Upravno sodišče nanj oprlo svojo odločitev. Tudi v zvezi z drugim dogodkom pritožniku ni bil zagotovljen kontradiktoren sodni postopek, saj je bil dokazni predlog za vpogled nadzornih kamer zavrnjen. Razlogi izpodbijane sodbe so si med seboj v nasprotju, saj Upravno sodišče po eni strani ugotavlja, da je kršil 16. točko 11. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba), da je prepovedano snemati ali fotografirati razgovore z zaposlenimi na uradu oziroma osebami, ki z uradom sodelujejo, po drugi strani pa sledi njegovim navedbam, da je želel posneti le svojo sobo (in ne ravnanj uradnih oseb). Ker ovadba še ni procesirana, velja za nedolžnega. Ne strinja se, da pobudnik in potek spora nista ključna. Zadeva Vrhovnega sodišča I Up 237/2022 z obravnavano ni primerljiva. Toženka izpodbijani ukrep temelji na različnih pravnih temeljih. Kršitve hišnega reda same po sebi niso razlog za omejitev gibanja. Razlaga nedoločenega pravnega pojma "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda", kot jo je zavzelo Upravno sodišče, presega okvire možnih razlag.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7.Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep. Pritožnik sicer trdi, da naj bi toženka v izpodbijanem upravnem aktu izmenično uporabljala četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1 ter da ne ve, na katerem temelju mu je bil izpodbijani ukrep odrejen, vendar pa Vrhovno sodišče po preučitvi izpodbijanega upravnega akta pritrjuje Upravnemu sodišču, da to ne drži. 82.b člen ZMZ-1 v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta namreč sploh ni omenjen.

8.Določba četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sicer samostojno pravna podlaga za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člen ZMZ-1 (lažjo ali težjo). Pogoj za odreditev izpodbijanega ukrepa na tej podlagi torej ni storitev prekrška ali kaznivega dejanja, niti, kot pravilno opozarja pritožnik, kršitev Uredbe, ampak zgolj in samo, da je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Vrhovno sodišče v zvezi s tem opozarja še na svoje ustaljeno stališče, da pri izreku izpodbijanega ukrepa ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.

9.Presoja, da je ta pogoj izpolnjen, v obravnavani zadevi temelji na dejanskem stanju, da se je pritožnik 26. 11. 2024 s prosilcem A. A. prerival z metlo in da se je 15. 1. 2025 spustil v spor z varnostniki, ko so mu ti prepovedali snemanje sobe. Varnostnika je najprej odrinil, ko so mu nato nadeli lisice, se ni umiril, ampak je nadaljeval z agresivnim vedenjem in brcanjem varnostnikov, zaradi česar so mu morali vkleniti še noge in poklicati policijo.

10.Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da je opisano dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče opozarja, da je v tem primeru treba upoštevati, da je opisano dejansko stanje v izpodbijanem upravnem aktu najprej ugotovila toženka, pravilnost njenih ugotovitev v tej zvezi pa je nato v izpodbijani sodbi potrdilo še Upravno sodišče. Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v takšnih primerih (ko je materialnopravna presoja Upravnega sodišča oprta na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje) ni dopustno uveljavljati, saj se v pritožbenem postopku lahko izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je Upravno sodišče samo ugotovilo, ne pa tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Presoja Vrhovnega sodišča se v pritožbenem postopku namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe, upravni akt pa je v to presojo vključen zgolj posredno in omejeno. Ker tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne določa, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ne more opredeljevati.

11.Opredeljevati se ne more niti do pritožbenih navedb, da bi morala toženka pritožniku omogočiti soočenje z A. A. Kršitev pravil upravnega postopka namreč ni neposreden pritožbeni razlog, ampak se lahko v pritožbi uveljavlja zgolj posredno, v okviru zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ker pritožnik navedb o opustitvi izvedbe dokaza s soočenjem v tožbi ni podal, se Upravno sodišče do tega ugovora ni bilo dolžno opredeliti, posledično pa tudi Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je Upravno sodišče v tem smislu pravilno presodilo pravilnost in zakonitost upravnega postopka (ter to presojo tudi obrazložilo).

12.Kar se pa tiče pritožbenih navedb glede zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v nadzorne kamere, ki ga je pritožnik podal v tožbi, pa Vrhovno sodišče poudarja, da zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do kontradiktornega postopka. Pravica stranke do izvedbe dokaza namreč ni absolutna in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to sprejemljive (ustavno dopustne) razloge. Da konkretni zavrnitveni razlogi Upravnega sodišča iz 36. in 37. točke obrazložitve izpodbijane sodbe tega pogoja ne izpolnjujejo, pa pritožnik ne uveljavlja.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da Upravno sodišče odločitve ne bi smelo opreti na poročilo socialne službe. Upravno sodišče je poročilo socialne službe zgolj omenilo v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je zavrnilo tožbeni ugovor, da naj bi toženka odločilna dejstva ugotavljala zgolj na podlagi listin. V zvezi s tem je pojasnilo, da je iz izpodbijanega upravnega akta razvidno, da je toženkina odločitev oprta tako na listine (med njimi na poročilo socialne službe), kot tudi na vsebino pritožnikovega osebnega razgovora. Ta ugotovitev ni v neskladju z izpodbijanim upravnim aktom, saj je toženka v drugem odstavku njegove obrazložitve izrecno navedla, da je bil pristojni organ 15. 1. 2025 s strani socialne službe azilnega doma in varnostne službe obveščen o kršitvah Uredbe ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

14.Ne Upravno sodišče, ne toženka tudi nista ugotovila, da naj bi pritožnik kršil 16. točko 11. člena Uredbe, ki določa prepoved snemanja ali fotografiranja razgovorov z zaposlenimi na uradu oziroma osebami, ki z uradom sodelujejo na podlagi pogodb. Iz povzetka obrazložitve izpodbijanega upravnega akta v 9. točki izpodbijane sodbe (ki ji je Upravno sodišče, kot pojasnjuje v 30. točki obrazložitve, v celoti sledilo) izhaja le, da naj bi pritožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe v delih, ko določata, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb, da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražati rasno, versko, nacionalno, spolno, politično ali drugo nestrpnost v kakršni koli obliki in imeti žaljiv ali nasilen odnos do pristojnih oseb, sostanovalcev, obiskovalcev in drugih oseb ter da je prepovedano tudi kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb ter vnašanje in uživanje alkohola.

15.V splošnem se Vrhovno sodišče sicer lahko strinja s pritožnikom, da ni vselej nepomembno, kdo je bil pobudnik spora in kako se je odvijal posamezni incident, vendar pa v okoliščinah obravnavanega primera (torej ob zgoraj opisanem dejanskem stanju), ko je pritožnik v krajšem časovnem obdobju fizično obračunaval tako s sostanovalcem, kot z varnostniki, Vrhovno sodišče v odsotnosti kakršnihkoli konkretnih nasprotnih argumentov ne vidi razlogov, zakaj bi presoja, da je za preprečitev ponovitve podobnih dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja, presegala možne okvire razlage četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

16.V zvezi s presojo sorazmernosti tega ukrepa je Upravno sodišče v 39. točki izpodbijane sodbe pojasnilo še, da je toženka v izpodbijanem sklepu dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj konkretne okoliščine primera terjajo izrek najstrožjega ukrepa. Iz povzetka toženkine obrazložitve v 10. točki izpodbijane sodbe, na katero se Upravno sodišče, kot že pojasnjeno, v celoti sklicuje, nadalje izhaja, da je toženka tehtala sorazmernost v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma in presodila, da milejši ukrep ne bi pripomogel k temu, da bi pritožnik s kršitvami prenehal, saj bi bil še zmeraj nastanjen v istih prostorih, v katerih velja enak hišni red, ki ga je v kratkem roku meseca kljub opozorilom dvakrat kršil. Če bi ostal v azilnem domu, bi tako še vedno ogrožal osebje, skupaj z varnostniki, pa tudi ostale prosilce. Teh zaključkov pa pritožnik konkretizirano ne prereka.

17.Glede na navedeno, ker druge pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Pritožnik sicer najprej navaja, da "izrek sodne odločbe izpodbija v celoti", a nadaljuje s pritožbenim predlogom za spremembo zgolj njene I. točke izreka. Da bi želel hkrati izpodbijati tudi sklepa iz II. in III. točke izreka, s katerima je Upravno sodišče zavrnilo predloga za zavarovanje dokazov in za izdajo začasne odredbe, ne izhaja niti iz nadaljnje obrazložitve pritožbe, ki je očitno uperjena zgolj zoper sodbo iz I. točke izreka. Zato je Vrhovno sodišče štelo, da izpodbija le slednjo.

2Sodba Vrhovnega sodišča I Up 107/2024 z dne 3. 6. 2024, 13. točka.

3Sodbi Vrhovnega sodišča I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 (5. točka), I Up 107/2024 z dne 3. 6. 2024 (11. točka) in druge.

4B. Domjan Pavlin, v: E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 432-433. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 287/2023 z dne 13. 12. 2023, 9. točka in tam navedena sodna praksa.

5Pavšalno navaja le, da "mu ni bil zagotovljen kontradiktoren postopek, ker je bil dokazni predlog vpogleda kamer v AD v zadevnem času zavrnjen".

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1/4, 84/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.