Jedro

Pritožbeno sodišče po navedbah pritožnice ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res napačno citiralo določilo tretjega odstavka 17. člena Podizvajalske pogodbe št. 2020/36, po katerem naj bi bilo soglasje naročnika DARS, d. d. pogoj za veljavnost pogodbe s tem pa tudi aneksa, saj citirano določilo določa le, da so sestavni del pogodbe dokumenti, ki tvorijo nedeljivo celoto in natančno pojasnjujejo pogodbo v naslednjem vrstnem redu, pogodba med naročnikom in izvajalcem DARS, ponudbeni predračun, celotna pogodbena dokumentacija navedena v pogodbi, generalni terminski in finančni plan, tehnična dokumentacija, politika kakovosti in ravnanja z okoljem ter izjavo podizvajalca, da se je seznanil s sistemom ravnanja z okoljem in politiko kakovosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prišlo do pisne napake v obrazložitvi sodišča prve stopnje, saj je pravilna navedba 13. člena Podizvajalske pogodbe, ki določa, da v primeru, da naročnik izvajalcu ne odobri vključitve podizvajalca in s tem izvajanja del po pogodbi iz kakršnihkoli razlogov, je izvajalec upravičen, da odstopi od podizvajalske pogodbe s podizvajalcem brez kakršnihkoli obveznosti do podizvajalca. Seveda glavno določilo pogodbe velja tudi za dodatne storitve po aneksu, ki sta jih sklepali pravdni stranki in zanje nista dobili soglasja DARS, d. d.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v zvezi s popravnim sklepom z dne 12. 11. 2024 odločilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi na prepoved organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprte račune, da ne smejo toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu plačati iz njenih računov denarnega zneska v višini 419.882,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.840,60 EUR, banki A., d. d. se prepove, da ne sme toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačati iz njegovih transakcijskih računov, ki ima pri banki, a zneska v višini 419.882,00 EUR in dolžniku tožene stranke družbi DARS d. d. se prepove, da ne sme toženi stranki izplačati terjatve v višini 419.882,00 EUR ter prepoved toženi stranki, da od dolžnika DARS d. d. izterja terjatev v isti višini ali razpolagati z njo.

2.Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V napadenem sklepu obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med navedbami v razlogih sklepa in vsebini listin ter izvedenih dokazov. Predlaga, da sodišče druge stopnje njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo za plačilo poslovne odškodninske odgovornosti (izgubljenega dobička) in predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo. Ugotovilo je, da ni izpolnjen eden izmed pogojev po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in sicer, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper dolžnika - toženo stranko nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje drugega pogoja, torej da mora upnik-tožeča stranka verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), niti ni ugotavljalo. Navedlo je, da tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo premoženjske škode zaradi prekinitve podizvajalske pogodbe št. 2020/36 z dne 9. 7. 2020 in sicer izgubo na dobičku, ki naj bi ga tožeča stranka utemeljeno pričakovala glede na normalen tek stvari. Škodo je ocenila na 267.675,41 EUR. Na podlagi podizvajalske pogodbe št. 2020/36 z dne 9. 7. 2020 je tožeča stranka kot podizvajalec in tožena stranka kot naročnik (glavni naročnik del pa je družba DARS d. d. Ljubljana) prevzela v delno izvedbo dela na avtocestnem predoru D. Pogodbena vrednost del je bila 494.227,57 EUR, vrednost dejansko naročenih izvedenih in s strani naročnika del DARS potrjenih del, pa je po mnenju tožnice znašala 814.927,76 EUR (dopolnitev tožbe, l. št. 22). Pogodbeni stranki sta zaradi povečanja obsega del sklenili aneks k predmetni pogodbi in vrednost pogodbenih del povečali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka sodišču predložila aneks k podizvajalski pogodbi z dne 14. 7. 2021 (priloga A 8), iz katerega izhaja, da sta stranki vrednost aneksa določili na 827.999,68 EUR, skupna pogodbena vrednost pa znaša 1.322.297,25 EUR. V obrazcu 5.2E, ki je bil predložen aneksu in poslan DARS d. d. kot naročniku v potrditev (priloga B 11), pa sta pravdni stranki določili vrednost del iz aneksa na 2.000.000,00 EUR. DARS d. d. je na ta razhajanja v dopisu tudi opozoril (priloga B12). DARS d. d. k predloženemu aneksu in nominaciji tožeče stranke kot podizvajalca ni podal soglasja, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s strani tožene stranke predloženega poziva k dodatnim pojasnilom k nominaciji za povečan obseg del podizvajalca C., d. o. o., to je tožeče stranke z dne 16. 7. 2021 (priloga B 12), iz katerega je razvidno, da je DARS d. d. ocenil, da s strani pravdnih strank predloženi aneks in k njemu predložena dokumentacija nista bila popolna. Prav tako višina vrednosti del izhajajoča iz aneksa ni bila skladna z višino določeno v obrazcu 5.2E. Dela, ki naj bi jih izvajala tožeča stranka, niso bila specificirana in tožena stranka je bila s strani DARS d. d. pozvana, da predloži dokazila o kompetentnosti tožeče stranke pri opravi del, ki so bila predmet aneksa. Tožena stranka je sodišču predložila tudi aneks, ki sta ga stranki po pozivu DARS d. d. na dopolnitev vloge sklenili, in dne 31. 8. 2021 ponovno poslali DARS (priloga B 21). Iz navedenega aneksa izhaja, da sta pravdni stranki v njem določili novo vrednost dodatnih del in sicer 569.949,40 EUR. Ista vrednost je izhajala tudi iz obrazca 5.2E, ki sta ga stranki predložili skupaj z aneksom naročniku DARS d. d. Dne 5. 8. 2021 je tožena stranka DARS d. d. poslala pojasnilo k nominaciji tožeče stranke za povečan obseg dela (priloga B 13). Tožeča stranka se o drugem aneksu za višino 569.949,40 EUR, ki je bil predložen DARS z dne 31. 8. 2021, ni izrekla. Ni prerekala navedb tožene stranke o obstoju tega aneksa, kar se upoštevaje določbe 214. člena ZPP (… dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana …) šteje za priznano.

6.Poleg tega se v pritožbi sama pritožnica sklicuje na obstoj aneksa iz avgusta 2021, iz katerega pa izhaja drugačna (nižja) vrednost aneksa (3. člen aneksa) sicer 569.949,40 EUR, medtem ko je vrednost aneksa iz julija 2021 znašala 827.999,68 EUR. V tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka kot podlago za izračun izgubljenega dobička navajala vrednost prvotnega aneksa, torej iz julija 2021 (827.999,68 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve tožeče stranke tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko se ne izreče o trditvah tožene stranke glede znižane vrednosti podizvajalskih del v drugem aneksu, kot v pritožbi, ko priznava obstoj aneksa z njegovo znižano vrednostjo, med tem ko je najprej (v tožbi in pripravljalnih vlogah) zatrjevala višjo vrednost, nekonsistentne in jim tako ni mogoče slediti niti s stopnjo verjetnosti.

7.Prav tako ji ni mogoče slediti glede pritožbenih navedb, da je DARS d. d. podal soglasje za njeno nominacijo za dodatna dela. Ravno nasprotno, iz že zgoraj opisanih pozivov DARS d. d. izhaja, da je toženo stranko pozival k izkazu kompetenc tožeče stranke. Nobena stranka ni zatrjevala, da je DARS d. d. prejel kompetence tožeče stranke za dodatna dela in tako nedvomno ni podal soglasja za sklenitev spornega aneksa (niti prvega, niti drugega). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pa je soglasje DARS d. d. bistveno za obstoj pogodbe oziroma obstoj spornega aneksa, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko izterjevala pogodbeno škodo izgubljenega dobička, ki je nastala zaradi prekinitve Podizvajalske pogodbe s strani tožene stranke.

8.Pritožbeno sodišče po navedbah pritožnice ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res napačno citiralo določilo tretjega odstavka 17. člena Podizvajalske pogodbe št. 2020/36, po katerem naj bi bilo soglasje naročnika DARS d. d. pogoj za veljavnost pogodbe s tem pa tudi aneksa, saj citirano določilo določa le, da so sestavni del pogodbe dokumenti, ki tvorijo nedeljivo celoto in natančno pojasnjujejo pogodbo v naslednjem vrstnem redu, pogodba med naročnikom in izvajalcem DARS, ponudbeni predračun, celotna pogodbena dokumentacija navedena v pogodbi, generalni terminski in finančni plan, tehnična dokumentacija, politika kakovosti in ravnanja z okoljem ter izjavo podizvajalca, da se je seznanil s sistemom ravnanja z okoljem in politiko kakovosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prišlo do pisne napake v obrazložitvi sodišča prve stopnje, saj je pravilna navedba 13. člena Podizvajalske pogodbe, ki določa, da v primeru, da naročnik izvajalcu ne odobri vključitve podizvajalca in s tem izvajanja del po pogodbi iz kakršnihkoli razlogov, je izvajalec upravičen, da odstopi od podizvajalske pogodbe s podizvajalcem brez kakršnihkoli obveznosti do podizvajalca. Seveda glavno določilo pogodbe velja tudi za dodatne storitve po aneksu, ki sta jih sklepali pravdni stranki in zanje nista dobili soglasja DARS d. d.

9.Glede na navedeno pogodbeno določilo v Podizvajalski pogodbi verjetnost terjatve kot eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe v tej fazi sodnega postopka ni podana, saj, kot v tej fazi kaže, je toženka utemeljeno odstopila od Podizvajalske pogodbe (ozr. aneksa). Tožnica je na tej podlagi gradila svojo verjetnost terjatve in zatrjevala protipravnost ravnanja tožene stranke, ki je ena izmed kumulativno zahtevanih pogojev za ugotovitev pogodbene odškodninske odgovornosti in ta se v tej fazi postopka ni izkazala kot verjetno.

10.Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/1, 270/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.