Jedro

Določba 2. in 3. odst. 272. čl. ZIP se nanaša na čas in podaljšanje časa, za katerega je bila izdana začasna odredba. Rok za vložitev tožbe, ki ga sodišču naloži po 1. odst. 272. čl. ZIP, je instrukcijski.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek, ki ga je začelo po predlogu za izdajo začasne odredbe in razveljavilo sklep opr.

št. Rp 59/97 z dne 14.4.1997. Upniku je naložilo povrnitev stroškov postopka, ki jih je imel dolžnik.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa. Sodišče je odločilo enako kot prvič, pri čemer je spregledalo, da je izdalo začasno odredbo, ki je bila utemeljena in je tudi v nadaljevanju, ker je bila vložena tožba. Poleg tega pa sodišče ni obrazložilo izreka o pravdnih stroških, ni povedalo katere stroške je dolžniku priznalo in zakaj.

Pritožba je bila vročena dolžniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu upnika, izdalo začasno odredbo (list. št. 5) in med drugim naložilo upniku, da v roku 30 dni vloži tožbo, ter zapisalo, da se bo v tem primeru veljavna začasna odredba podaljšala do pravnomočne odločitve v pravdi, v nasprotnem primeru pa bo začasna odredba prenehala veljati. Nato je upnik tožbo vložil 17.7.1997 pod opr. št. P 162/97, vendar po preteku 30-dnevnega roka iz sklepa sodišča prve stopnje. Dne 25.8.1997 je nato dolžnik predlagal, da sodišče predlog ustavi, češ da upnik ni vložil tožbe, kot mu je sodišče prve stopnje naložilo.

Na podlagi takega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sklepalo v izpodbijanem sklepu, da upnik ni izpolnil pogoja, ki mu ga je naložilo sodišče v izdani začasni odredbi, to je, da ni vložil tožbe v roku 30 dni. Zato je odločilo kot v izreku izpodbijanega sklepa. Pri tem se je oprlo na določbo 272. člena ZIP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, kar je v konkretni zadevi določba 272. člena ZIP. Določba cit. člena se nanaša na čas, za katerega se izdaja začasna odredba. Tako 2. in 3. odst. 272. člena govorita o podaljšanju časa, za katerega se izdaja začasna odredba in ne o roku, v katerem mora upnik vložiti tožbo (primerjaj tudi 1. odst. 272. člena ZIP). Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v prvem razveljavitvenem sklepu, to pomeni, da je v konkretnem primeru bil 30-dnevni rok sodišča prve stopnje inštrukcijski in ne prekluziven. Ker je upnik vložil tožbo, preden je sodišče ustavilo postopek in razveljavilo izdano začasno odredbo, je tožba vložena pravočasno in začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravdne zadeve P 162/97. Dejstvo, da je dolžnik vložil predlog za ustavitev postopka potem, ko je upnik vložil tožbo, na trajanja že izdane začasne odredbe ne more več vplivati.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 272. člena ZIP, je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da odloči o ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo (list.št. 7).