Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sodba Pdp 2037/2003

ECLI:SI:VDSS:2004:VDS.PDP.2037.2003 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

pogodba o zaposlitvi odpravnina
Višje delovno in socialno sodišče
18. marec 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po 2. odst. 7. čl. ZDR-02 se s pogodbo o zaposlitvi in s kolektivno pogodbo lahko določijo ugodnejše pravice za delavca, kot jih določa zakon. KP za lesarstvo Slovenije (panožna KP) je bila sprejeta v letu 1995 in je v 19. členu dobesedno povzela 36.f člen ZDR-90, kar pomeni, da v času sprejetja za delavca ni določala večjih pravic, kot jih je zagotavljal zakon (ZDR-90). Ker je novi ZDR-02 pravico do odpravnine določil drugače, ni mogoče šteti, da so s panožno KP določene za delavca ugodnejše pravice. To izhaja tudi iz sklepa komisije za razlago panožne KP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožnika za izplačilo razlike v odpravnini v višini 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

7.7.2003 do plačila, zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 56.350,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.3.2003 in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja do vrnitve nazaj na delo, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi v tem času delal. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini v višini

150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2003 do plačila. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala odpravnino v skladu z 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002).

Sodišču prve stopnje očita, da se neutemeljeno sklicuje na 7. člen ZDR-02, po katerem se s kolektivno pogodbo lahko določijo za delavce večje pravice od tistih, ki jih zagotavlja ZDR-02. Ob takem stališču je tožniku neutemeljeno prisodilo razliko med izplačano odpravnino in odpravnino po Kolektivni pogodbi za lesarstvo Slovenije (panožna kolektivna pogodba, Ur.l. RS št. 67/95). Po panožni kolektivni pogodbi je odpravnina res višja, saj je povzeta po določbi 36.f člena starega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). To pa kaže na dejstvo, da tedaj, ko je bila panožna kolektivna pogodba sklenjena, za delavce ni določala večjih pravic, kot zakon, ampak povsem enake. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tudi podredni tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi postavilo na stališče, da je tožnik upravičen do odpravnine v višini, določeni v 4. odstavku 19. člena panožne kolektivne pogodbe. Štelo je, da zakon določa minimum pravic, ki jih je možno s kolektivnimi pogodbami ali pogodbami o zaposlitvi določiti ugodneje. V konkretnem primeru je ugotovilo, da panožna kolektivna pogodba zagotavlja tožniku pravico do višje odpravnine, kot je določena v 109. členu ZDR-02.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri tem napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba utemeljeno opozarja na pomen določbe v panožni kolektivni pogodbi. Po 2. odstavku 7. člena ZDR-02 se s pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Panožna kolektivna pogodba je bila sprejeta v letu 1995 in je v 19. členu dobesedno povzela besedilo 36.f člena ZDR-90, kar pomeni, da tedaj, ko je bila sprejeta, delavcem ni zagotavljala večjih pravic od zakonskih, ampak enake. Zato ob sprejemu novega ZDR-02, ki je višino odpravnin uredil drugače, ni mogoče šteti, da so s panožno kolektivno pogodbo določene za delavca ugodnejše pravice. Da določbe panožne kolektivne pogodbe ni mogoče uporabljati po sprejemu ZDR-02 pa izhaja tudi iz sklepa komisije za razlago panožne kolektivne pogodbe (Ur.l. RS št. 121/2003). Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni upravičen do razlike v odpravnini, saj mu jo je tožena stranka izplačala v višini, določeni z zakonom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini zavrnilo.

Tožnik ni uspel s primarnim in tudi ne s podrejenim zahtevkom. V zvezi s primarnim zahtevkom je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS 19/94), po katerem delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Za podrejeni zahtevek pa velja splošno načelo odločanja o stroških postopka glede na uspeh.

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da s tem delom zahtevka toženi stranki posebni stroški niso nastali. Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve stoškov, nastalih s pritožbo (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP). Potrebni stroški znašajo za pritožbo 250 točk oz. 27.500,00 SIT, povečani za DDV pa 33.000,00 SIT. Materialni stroški znašajo 550,00 SIT, taksa za pritožbo pa 1200 taksnih točk oz. 22.800,00 SIT. Priznani pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 56.350,00 SIT.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia