Jedro

Vprašanje, v kakšnem obsegu je potrebno presojati ugovor zastaranja (tj. na kateri del tožbenega zahtevka se ugovor zastaranja nanaša), je neodvisno od odgovora na vprašanje, v kakšnem obsegu je bila s pripravljalno vlogo tožba spremenjena po drugem odstavku 184. člena ZPP. Za presojo obsega ugovora zastaranja je pomembna le vsebina ugovornih navedb.

Za odločitev o ugovoru zastaranja kot ugovoru materialnega prava mora imeti sodišče na razpolago dejstva, ki takšno presojo sploh omogočajo. Glede na to, da že iz trditev tožeče stranke izhajajo podatki o datumih, do katerih naj bi tožeča stranka opravila sporna plačila, kot del ugotovljenega dejanskega stanja pa jih je navedlo tudi sodišče prve stopnje, toženi stranki ob sklicevanju na ugovor zastaranja ni bilo treba navesti nobenih dodatnih dejstev.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, po katerem bi moral drugi toženec plačati drugemu tožniku 457,70 EUR, tretjemu tožniku 720,43 EUR, četrtemu tožniku 5.696,50 EUR in petemu tožniku 360.712,16 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2006 do plačila, ter v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrže. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delom sodbe, ki je pomemben za revizijski postopek, tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in drugemu tožencu naložilo plačilo 457,70 EUR, 720,43 EUR, 5.696,50 EUR in 360.712,16 EUR drugemu do petemu tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2006 do plačila.

Prisojeni zneski predstavljajo del zneska, ki ga je prvotna tožeča stranka, družba K. d. o. o., katere direktor je bil drugi toženec, plačala prvi toženki kot odmeno za prevzem delavcev po Pogodbi o prevzemu delavcev z dne 22. 8. 2003. Po mnenju sodišča prve stopnje drugi toženec zaradi kršitve dolžnosti vestnega in skrbnega vodenja družbe K. d. o. o. za tako nastalo škodo odškodninsko odgovarja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je nosilnim razlogom sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske obveznosti drugega toženca.

3. Drugi toženec je z revizijo izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožnikom. Drugi tožnik je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija sodbama sodišč druge in prve stopnje med drugim očita, da sta storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker nista odločili o ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2010. Revizijsko sodišče takšnim očitkom v celoti sledi. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19. 1. 2010 izhaja, da je tožena stranka izrecno ugovarjala zastaranje zahtevka po razširjeni in spremenjeni dejanski in pravni podlagi spora. Sodišče prve stopnje je o ugovoru zastaranja odločalo le v obrestnem delu tožbenega zahtevka, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Slednje je štelo, da je o ugovoru zastaranja mogoče odločiti le v okviru obrestnega dela tožbenega zahtevka, saj je bila le v tem delu tožba objektivno spremenjena v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP. Takšno naziranje je zmotno, saj je vprašanje, v kakšnem obsegu je potrebno presojati ugovor zastaranja (tj. na kateri del tožbenega zahtevka se ugovor zastaranja nanaša), neodvisno od odgovora na vprašanje, v kakšnem obsegu je bila s pripravljalno vlogo z dne 17. 12. 2009 tožba spremenjena po drugem odstavku 184. člena ZPP. Za presojo obsega ugovora zastaranja je pomembna le vsebina ugovornih navedb. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19. 1. 2010 izhaja, da ugovarja zastaranje celotnega zahtevka po razširjeni in spremenjeni dejanski in pravni podlagi spora. Da se takšen ugovor ne nanaša le na obrestni del zahtevka, temveč na celoten sklop dodatnih navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 17. 12. 2009, s katerimi je opisala vrsto domnevnih škodnih ravnanj drugega toženca in tako vtoževani znesek uveljavljala tudi na odškodninski podlagi, je razvidno tudi iz uvodnega dela obrazložitve pripravljalne vloge tožene stranke. V njej namreč navede, da nasprotuje tako spremembi tožbe glede novih navedb, spremenjene dejanske in pravne podlage spora, kot tudi razširitvi tožbenega zahtevka v obrestnem delu.

7. Za odločitev o ugovoru zastaranja kot ugovoru materialnega prava mora imeti sodišče na razpolago dejstva, ki takšno presojo sploh omogočajo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da se na zastaranje sklicuje zaradi poteka časa. Glede na to, da že iz trditev tožeče stranke izhajajo podatki o datumih, do katerih naj bi tožeča stranka opravila sporna plačila, kot del ugotovljenega dejanskega stanja pa jih je navedlo tudi sodišče prve stopnje, toženi stranki ob sklicevanju na ugovor zastaranja ni bilo treba navesti nobenih dodatnih dejstev. Ker se sodišči druge in prve stopnje do zatrjevanega ugovora zastaranja glavnega tožbenega zahtevka nista opredelili, njuni sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in ju ni mogoče preizkusiti. S takšnim postopanjem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo treba na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Revizijsko sodišče je zavrglo revizijo v delu, ki se nanaša na potrditev subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke, saj je v skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.