Jedro

Prepoznava po fotografijah na policiji res nima dokazne vrednosti, ima pa takšno vrednost zagovor soobdolženega, tudi njegova navedba, da je isti dan na policiji prepoznal sostorilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno državno tožilstvo je zoper K. K., I. J. in S. M. vložilo obtožnico zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obdolžena K. in J. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženega J. 2. Zagovornik obdolženega J. vlaga zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženega I. J. odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne. Izpodbijana sklepa imata vse potrebne razloge o utemeljenosti suma, iz njih pa jasno izhaja, da je sodišče prepoznavo po fotografijah na policiji ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 16. 7. 2013. B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi se izpodbijani sklep opiral na dokaz, na katerega se sodna odločba ne more opirati. Vložnik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma oprli na prepoznavo po fotografijah, ki so jo opravili policisti v predkazenskem postopku, saj razen tega dokaza, na katerega sodne odločbe ni mogoče opreti, ni nobenega drugega dokaza o tem, da je prav obdolženi J. storil očitana kazniva dejanja. V preiskavi je bila opravljena sodna prepoznava, na kateri pa obdolženi K. obdolženega J. ni prepoznal kot osebo, katero je na zaslišanju opisal kot osebo z vzdevkom „Z.“. Po mnenju vložnika zato ni podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora.

6. Kot je na podobne pritožbene navedbe zagovornika odgovorilo že višje sodišče, prepoznava po fotografijah na policiji res nima dokazne vrednosti, vendar pa ima takšno vrednost zagovor obdolženega K., torej tudi njegova navedba, da je isti dan na policiji 100 % prepoznal „Z.“. Kot izhaja iz razlogov prvostopenjskega sklepa (točka 8), je sodišče sklep o obstoju utemeljenega suma oprlo na zagovor obdolženega K. K., ki je preiskovalni sodnici opisal moškega, ki se mu je predstavil kot „Z.“, po katerega navodilih je ravnal, in potrdil, da je na policiji na eni od fotografij prepoznal to osebo. Senat sodišča prve stopnje je ob primerjavi fotografij obdolženega J. presodil, da iz takšnega zagovora obdolženega K. izhaja utemeljenost suma, da je sostorilec prav obdolženi, takega zaključka pa ne omaje dejstvo, da obdolženi K. na sodni prepoznavi obdolženega J. ni prepoznal. Dodaten indic, ki po presoji sodišč prve in druge stopnje kaže na utemeljen sum, je analiza dohodnih in odhodnih klicev na telefonu, ki ga uporablja obdolženi J., in iz katere izhaja, da je obdolženi v istem času, kot so bile opravljene sporne transakcije, torej 1. 2. 2013 ponoči med 2.30 in 6.13, kar desetkrat komuniciral z neznanim uporabnikom telefonske številke 070 ... .

7. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov torej izhaja, da sodišči dokaznega zaključka o obstoju utemeljenega suma zoper obdolženega J. nista oprli na nedovoljen dokaz, temveč na zagovor soobdolženca, podan preiskovalni sodnici. Nestrinjanje vložnika s takšnimi razlogi pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP). V okvir dejanskega stanja sodijo tudi navedbe zagovornika, da obdolženi J. ni nikoli komuniciral s soobdolženima K. in M., da je analiza njemu zaseženega osebnega računalnika pokazala, da ne vsebuje podatkov, ki bi bili povezani s storitvijo očitanih kaznivih dejanj, ter da v preiskavi zaslišane priče niso v nobenem smislu obremenile obdolženca.

8. Ker ni ugotovilo kršitve, uveljavljane z zahtevo za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega I. J. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.