Jedro

Po oceni sodišča druge stopnje, upoštevaje pri tem trditve predlagateljice, slednja ni izkazala za verjetno, da je predodelitev otroka na podlagi začasne odredbe, torej takoj, nujna zaradi preprečitve konkretno ogrožene otrokove koristi. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje predlagateljica ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazala, da bi bila takojšnja predodelitev otroka njej z vidika otrokovih največjih koristi, še pred odločitvijo o njenem identičnem predlogu v rednem postopku, nujno potrebna za varstvo koristi otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe predlagateljice z dne 18. 6. 2019 (točka I. izreka) ter odločilo, da predlagateljica nosi svoje stroške tega postopka (točka II. izreka).

2. Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo razveljavitev. Sodišče je zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, da naj se nemudoma zavaruje korist mladoletnega V.T.F. (v nadaljevanju otrok) tako, da se ga predodeli od očeta (nasprotni udeleženec) k materi (predlagateljica). Sodišče prve stopnje je storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ko v razlogih izpodbijanega sklepa ni navedlo nobenega dokaza oziroma listine, na katere je oprlo svojo odločitev (točka 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in ko pred izdajo sklepa ni pridobilo mnenja Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ter ni zaslišalo stranki postopka (kršitev načela kontradiktornosti). Sodišče se je s svojo odločitvijo postavilo v razsodnika ter predlog zavrnilo s primerjavo ocen v šolskih letih 2017/2018 ter 2018/2019 za otroka, kar je absolutno neprimeren razlog za odločitev sodišča. Med razlogi je namreč potrebno ugotavljati, ali je otrok pri staršu, ki mu je dodeljen v varstvo in vzgojo, ogrožen do takšne mere, da je do dokončne odločitve v sporu potrebno sporno pravno razmerje urediti z regulacijsko odločbo, da se prepreči nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali nasilje oziroma da se prepreči, da bi otroku nastala nepopravljiva škoda. Sodišče se do navedb predlagateljice v predlogu, da je otrok pri očetu zanemarjen, da oče ne skrbi za njegovo higieno in prehrano, da otrok ne opravlja šolskih obveznosti, da nazaduje v osebnostnem razvoju in ima zaradi očetove nezadostne starševske skrbi še večje in stopnjujoče težave v razvoju, kot bi jih sicer imel, sploh ni opredelilo, zato so razlogi v izpodbijanem sklepu nepopolni in v nasprotju z izrekom. Dejansko stanje je nepopolno in zmotno ugotovljeno, poleg tega pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, zato bi bilo potrebno izpodbijani sklep nemudoma razveljaviti ter na ta način ravnati v največjo korist mladoletnega otroka. Predlaga pridobitev mnenja CSD. Stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, da se otrok predodeli njej, zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da ni uspela izkazati za verjetno, da je otrok ogrožen v smislu obstoja izjemnega položaja, ko ni mogoče čakati na zaključek rednega postopka.

5. Na podlagi 161. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

6. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je tovrstna začasna odredba omejena na izjemne situacije, ko je zaradi ugotovljenega ogrožanja otroka potrebno nujno ukrepanje, da se otrok zavaruje in se posledično prepreči nastanek nesorazmerno težko popravljive škode. Tudi po oceni sodišča druge stopnje, upoštevaje pri tem trditve predlagateljice, slednja ni izkazala za verjetno, da je predodelitev otroka na podlagi začasne odredbe, torej takoj, nujna zaradi preprečitve konkretno ogrožene otrokove koristi. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje predlagateljica ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazala, da bi bila takojšnja predodelitev otroka njej z vidika otrokovih največjih koristi, še pred odločitvijo o njenem identičnem predlogu v rednem postopku, nujno potrebna za varstvo koristi otroka.

7. Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so navedbe predlagateljice glede nujnosti izdaje začasne odredbe splošne oziroma pavšalne in posledično ne izkazujejo škode oziroma verjetnosti nastanka škode, ki bi brez izdaje nastala otroku. Tako predlagateljica zgolj posplošeno navaja, da je deček prepuščen lenarjenju, da se oče ne zanima za izpolnjevanje njegovih šolskih obveznosti, ne skrbi za njegovo higieno, pri njem igra računalniške igrice, medtem ko je do stikov z mamo postal odklonilen in jih zavrača, vsled česar bi ga bilo nujno potrebno umestiti v stabilno okolje k materi, da se zanj ponovno vzpostavi red in vsakodnevna rutina ter se krepijo njegove osebnostne lastnosti in odpravijo čustvene in vedenjske motnje v največji meri. Predlagateljica pri tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki so bile podlaga njenim trditvam o ogroženosti otroka.

8. Niso utemeljene pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje do predlagateljičinih navedb o tem, da je otrok pri očetu zanemarjen, da ne skrbi za otrokovo higieno in prehrano, ne opravlja šolskih obveznosti ter nazaduje v osebnostnem razvoju, zaradi očetovo nezadostne starševske skrbi pa ima še večje težave v razvoju kot jih je sicer imel, ni opredelilo. Sodišču druge stopnje ni jasno, kako bi naj se sodišče prve stopnje do tovrstnih zgolj pavšalnih trditev, ki niso podkrepljene niti z dokazi, niti z dogodki oziroma okoliščinami, ki bi slednje izkazovali, do tega opredelilo. Gre za, kot že rečeno, posplošene trditve predlagateljice in njene zaključke. Tako na primer predlagateljica v pritožbi navaja, da otrok pri očetu ni deležen zadostne in primerne starševske skrbi, ker je cele dni prepuščen sam sebi in se oče z njim ne ukvarja. Kaj je podlaga predlagateljici za te trditve, predlagateljica ni pojasnila. Hkrati ni pojasnila svoje trditve o tem, da otrok nima primerne obleke in hodi naokoli zanemarjen. Tudi teh zatrjevanih dejstev ni obrazložila. Ni povedala zakaj meni, da nima primerne obleke, niti ni navedla kakšne so neprimerne obleke, ki naj bi jih otrok nosil, niti ni navedla kaj je podlaga za sklepanje, da otrok hodi okoli zanemarjen, kaj je torej videla in zaznala na otroku za takšno svoje sklepanje.

9. Tudi trditve o tem, da so se težave pri otroku (negativne ocene, pomanjkanje koncentracije, zasanjanost, zmedenost, negotovost) začele kopičiti sočasno z ureditvijo skrbništva pri očetu sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Nasprotno, ugotovilo je, da je imel otrok že pred sklenitvijo sodne poravnave (v aprilu 2018), ko je bil dodeljen očetu, učne težave, težave s koncentracijo, motivacijo in drugo ter je že septembra 2017 na podlagi odločbe Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prejel eno dodatno uro učne pomoči, dve uri strokovne pomoči socialne pedagogike ter eno uro svetovalnih storitev. Poleg tega tudi primerjava otrokovih ocen v šolskih letih 2017/2018 ter 2018/2019 ni pokazala, da so se le te v letu 2018/2019, torej po sklenitvi poravnave, bistveno poslabšale, saj je bil pri določenih predmetih (slovenščina in matematika) na meji pozitivne ocene.1

10. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko si pred izdajo izpodbijanega sklepa ni pridobilo mnenja CSD ter ni zaslišalo udeležencev postopka, s čimer naj bi kršilo načelo kontradiktornosti. Ker gre za začasni ukrep, katerega verjetnost obstoja predlagateljica ni izkazala, in ker bo presoja predlagateljičinih trditev v predlogu predmet obravnavanja v rednem postopku, ki ga bo sodišče izvedlo, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko na podlagi zatrjevanj predlagateljice v začasni odredbi ni pridobilo mnenja, niti zaslišalo predlagateljice in nasprotnega udeleženca. Začasna odredba po 162. členu DZ je namreč namenjena akutnemu stanju oziroma konkretni ogroženosti, ko je torej ogroženost otroka takšna, da otrok takoj potrebuje varstvo z izrekom začasnega ukrepa. V tem primeru pa, kot je razvidno že iz gornje obrazložitve, glede na posplošena navajanja predlagateljice, ni moč sklepati, da gre za takšno otrokovo ogroženost, ki bi imela za posledico izrek takojšnjega ukrepa s predodelitvijo otroka materi, ne da bi se počakalo na izvedbo rednega postopka in meritorne odločitve v zadevi.

11. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

12. O stroških postopka ni bilo odločeno, saj le ti niso bili priglašeni.

1 Točka 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa.