Jedro

Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi z okoliščino, ali je obstajal znak za omejitev hitrosti, prepričljivo utemeljilo in navedlo, na katere dokaze opira svojo odločitev. Zato je zaključek glede prekoračitve hitrosti utemeljen.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obt. Jureta V. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obt. Jure V. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obt. Jureta V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/2 in 1 KZ in mu je izreklo kazen pet mesecev zapora. Odredilo je prestajanje izrečene zaporne kazni v odprtem zavodu. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožil okrožni državni tožilec. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtožencu izreče tudi stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Obtoženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je razvidno iz obrazložitve pritožbe, pa se je pritožil tudi zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, ali pa vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Višji državni tožilec je na seji predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe kot neutemeljene in ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca glede izreka stranske kazni. Pritožbi nista utemeljeni. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno navaja, da še vedno obstoja velik dvom v dejstvo, ali je obstojal v času prometne nesreče znak omejitev hitrosti 40 km/h ali ne. Prvostopenjsko sodišče je namreč prepričljivo obrazložilo, zakaj se je oprlo na izpovedbo policista Igorja B., ki je opisal, kje je znak stal, to pa je tudi vnesel v zapisnik o ogledu kraja nesreče (sodba, stran 5), pa tudi na podatke sodnega izvedenca ing. S., da je tam vedno bila omejitev hitrosti, čeprav so prometne znake večkrat menjali. Pritožbeno sodišče prepričljiv in utemeljen zaključek o obstoju prometnega znaka sprejema. Pritožbene navedbe, da je izpovedbi policista "težko dati popolno zaupanje in popolno vero v njegove trditve", so neutemeljene, saj s sklepanjem, da policist, ki obravnava veliko prometnih nesreč, težko drži "v glavi vse prometne znake", zagovornik ne more izpodbiti odločne izpovedbe policista, ki mu je prvostopenjsko sodišče upravičeno verjelo. Tudi podatek o neuspešnih poizvedbah glede prometnega znaka ne vpliva na dokazno oceno in zaključke v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je torej dovolj raziskalo okoliščine glede obstoja prometnega znaka omejitve hitrosti in je zato tudi pravilno ugotovilo prekoračitev obtoženčeve hitrosti ob nesreči. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek prvostopenjskega sodišča glede obtoženčevega zagovora, da se je umikal nekemu nasproti vozečemu vozilu, ker naj bi ta avto pripeljal nasproti malo po njegovi strani (stran 5 sodbe). Sodišče prve stopnje je vpliv morda nasproti vozečega vozila res težko ugotavljalo, saj razen obtoženčevega zagovora in izpovedbe priče Mihe A. - sopotnika, ki sta oba vozilo omenila zelo nedoločno, drugih dokazov in podatkov ni. Zato sodišče prve stopnje te okoliščine utemeljeno ni moglo upoštevati niti kot okoliščino v zvezi z nesrečo, niti pri odmeri kazni, prav tako kot ne tehničnih napak vozila (zavor), ki niso vplivale na gibanje avtomobila. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa ni kršilo niti določb kazenskega postopka niti ne materialnega zakona. Obtožencu je prvostopenjsko sodišče izreklo pravično kazen, v kateri je upoštevalo številne okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Izrečena kazen je torej sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je glede na obe hudi kršitvi cestnoprometnih predpisov pravilno izrečena kazen pet mesecev zapora, ne pa pogojna obsodba, za katero se zavzema zagovornik. Glede na navedeno je zagovornikova pritožba torej neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Neutemeljena je tudi pritožba okrožnega državnega tožilca, ki predlaga izrek stranske kazni, tako kot že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj ni izreklo predlagane stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Vse okoliščine, navedene v sodbi (stran 7) so take, da ne pogojujejo izreka stranske kazni. Sicer pa je bil obtoženec kljub temu, da ni bila izrečena stranska kazen, brez vozniškega dovoljenja od 24.5.1996, ko mu je bilo odvzeto, do 5.5.1997, ko mu je bilo dovoljenje vrnjeno. Vozniško dovoljenje je bilo torej obtožencu že odvzeto skoraj eno leto, kar je blizu maksimalnega časa trajanja stranske kazni, če bi bila izrečena. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno tudi pritožbo okrožnega državnega tožilca. Ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih kršitev materialnega ali procesnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je zato potem, ko je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka, povprečnino, ki je odmerjena ob upoštevanju trajanja, zamotanosti pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer.