Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, ker prvostopni organ in tožena stranka, kljub tožnikovim navedbam, nista ugotovila dejanskega stanja v zvezi z okoliščino ali je ali ni tožniku kako drugače zagotovljeno preživljanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.11.1992 (pravilno 22.1.1993).

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 14.12.1992, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovi prošnji in ni dovolil tožniku začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih. Tožena stranka je ugotovila, da pri tožniku ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno. Prav tako tožnik nima sredstev za preživljanje. Dejstvo, da trenutno za tožnika skrbi sestra, po mnenju tožene stranke ni zadosten razlog, da bi zaradi tega tožnik pridobil dovoljenje za začasno prebivanje. Poleg tega je tožnik zaposlen brez delovnega dovoljenja, predpisanega po zakonu o zaposlovanju tujcev. To po mnenju tožene stranke pomeni, da bi z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje to dejstvo legalizirali.

Tožnik v tožbi navaja, da so razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi v nasprotju z dejanskim stanjem. Dne 8.9.1992 je namreč pribežal k sorodnikom v Republiko Slovenijo iz Bosne in Hercegovine. Njegova mati ter brat sta državljana Republike Slovenije. Mati in oče sta v Republiki Sloveniji od 12.12.1992 dalje. Sedaj prebiva pri svoji teti, ki je skupaj z zakoncem prevzela obveznost in zagotavlja materialna sredstva za njegovo preživljanje, kot tudi zagotavlja stanovanje v svoji hiši v Sloveniji. Ker ima tako zagotovljeno stanovanje in preživljanje, pa tudi sam občasno kaj zasluži, ne drži trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da nima sredstev za preživljanje. Meni, da obstajajo razlogi za njegovo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije. Lahko bi kot drug upravičen razlog za daljše prebivanje v državi šteli, da v državi, iz katere je prišel, ne more več prebivati, ali se tja vrniti, ne da bi bilo ogroženo njegovo življenje. Poleg tega pa je tudi porušeno stanovanje oziroma blok, v katerem so imeli stanovanje. Zato tudi nima možnosti, da bi se tam preživljal ali, da bi ga kdo drug preživljal. Poleg tega pa je podano še dejstvo, da je slovenskega porekla oziroma sin in brat slovenskih državljanov. Povsem človeško in normalno je tudi, da želi živeti skupaj z družino. Neutemeljeno oziroma nerazumljivo je, da se enemu članu družine kot otroku istih staršev, ki je bil pač rojen v Republiki Sloveniji, da ne le stalno prebivališče, ampak tudi državljanstvo Republike Slovenije, drug otrok pa, ki je bil rojen v drugi državi, nima niti pravice do začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Zaradi tega ne more pridobiti niti dovoljenja za stalno prebivanje, niti skleniti delovnega razmerja. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in dodaja. Tožena stranka posebej opozarja na dejstvo, da tožnik dela brez delovnega dovoljenja, kar pomeni prekršek. Če pa bi delovno dovoljenje pridobil, bi mu upravni organ lahko izdal delovni vizum, ki velja hkrati kot dovoljenje za začasno prebivanje in za neomejeno število potovanj. Ob navedbah tožnika, da želi živeti skupaj z družino, tožena stranka postavlja vprašanje, zakaj se mu je ta želja porodila šele po prihodu v Republiko Slovenijo. Prav tako niso točni očitki, da zaradi dejstva, da tožnik nima dovoljenja za začasno prebivanje, ne more skleniti delovnega razmerja, saj mora tožnik najprej pridobiti dovoljenje za delo. Tožena stranka posebej poudarja, da kljub negativni odločbi za tožnika, ne bo uporabila ukrepa po 28. členu zakona o tujcih, ker bi to bila prisilna odstranitev tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje v nevarnosti (33. člen zakona o tujcih). Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbi 1. in 2. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I): tujec ne more dobiti dovoljenja za začasno prebivanje, če pri njem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno (2. odstavek 13. člena oziroma 16. člen); kot tudi ne tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno.

Po presoji sodišča niti prvostopni organ niti tožena stranka nista popolno ugotovila dejanskega stanja, čeprav bi ga morala, glede na navedbe tožnika na zaslišanju pred prvostopnim organom dne 4.11.1992 in v pritožbi proti prvostopni odločbi z dne 21.12.1992, in sicer v zvezi z okoliščino, ki jo določa navedeni zakon, to je, ali je ali ni tožniku preživljanje v Republiki Sloveniji kako drugače zagotovljeno. Ta okoliščina v obrazložitvi odločbe prvostopnega organa in izpodbijane odločbe ni bila navedena in presojena. Pač pa sta prvostopni organ in tožena stranka v svojih odločbah le pavšalno navedla, da pri tožniku ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v Republiki Sloveniji potrebno oziroma da tožnik nima sredstev za preživljanje. Iz tega izhaja, da prvostopni organ in tožena stranka nista ugotavljala oziroma razčistila navedene okoliščine. Tožnik je k tožbi priložil izjavi svoje tete in njenega moža z dne 24.2.1993, ki sta tudi v upravnih spisih, da bosta zagotovila vsa materialna sredstva za tožnikovo preživljanje in bivanje v njuni stanovanjski hiši. Z navedenim ravnanjem sta prvostopni organ in tožena stranka bistveno kršila pravila postopka (določbe 7., 9., 159. in 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi na podlagi določb 242. člena ZUP, potem ko bo razčistila navedeno okoliščino, ali je ali ni tožniku preživljanje v Republiki Sloveniji kako drugače zagotovljeno. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je določbe ZUP in ZUS uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).