Jedro

Delovna sredstva, energija in delovanja je šteti za posebno nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe (ali na kakšen drug način) predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Ob upoštevanju vseh, pred nižjima sodiščema ugotovljenih dejstev je, tudi po mnenju revizijskega sodišča njuna odločitev, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, materialnopravno pravilno. V danem primeru temelji odgovornost za vtoževano škodo na odgovornosti za vzrok, saj se odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo od nevarne stvari (prvi odstavek 174. člena ZOR) presoja po načelu domnevne vzročnosti in ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena ZOR). Prav tako za škodo, ki nastane zaradi take dejavnosti odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožeča stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka v celoti odgovorna za škodo, nastalo tožniku v posledici nesreče pri delu. Dne 26.11.1992 se je tožnik poškodoval na kartonskem stroju, ko mu je ob napeljevanju pretrganega papirja potegnilo desno roko pod sušilni valj. Utrpel je opeklino in nekrozo kože desne podlahti, zapestja in roke ter poškodbo mehkih tkiv.

Odškodninsko odgovorno prvotoženo stranko je nerazdelno z Zavarovalnico zavezalo k plačilu odškodnine za negmotno škodo v znesku 1,600.000,00 SIT, pri čemer je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine odmerilo na 500.000,00 SIT, za prestani strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti 700.000,00 SIT in za skaženost - 200.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženima strankama naložilo, da tožniku povrneta stroške postopka v znesku 253.164,50 SIT, toženo podjetje pa še separatne stroške v znesku 16.130,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbe vseh strank zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. V pravočasno vloženi reviziji zoper pravnomočno drugostopno sodbo je drugotožena stranka uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Drugotožena zavarovalnica se ne strinja s presojo, da je za posledice tožnikove delovne nezgode v celoti odgovorna prvotožena stranka in vstraja pri predhodnih trditvah o tožnikovih soodgovornosti za nastalo škodo vsaj do 50 %. Materialno pravo je bilo po mnenju revidentke kršeno tudi zato, ker je odmerjena denarna odškodnina bistveno previsoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP).

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da tožena stranka dejansko uveljavlja revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tak revizijski razlog ni dopusten. Tudi trditev, da je prisojena odškodnina previsoka, ni sprejemljiva. Ob upoštevanju vseh okoliščin, je odškodnina prej prenizka kot previsoka. Hkrati je predlagala, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Revizija ni utemeljena.

Drugotožena stranka v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotavljalo le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena navedenega zakona. Ugotovilo je, da takšna kršitev ni podana.

Dejanska podlaga pravne presoje revizijskega sodišča je v ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je preizkušalo sodišče druge stopnje, da se je tožnik telesno poškodoval, ko mu je pri delu na kartonskem stroju ob ravnanju pretrganega papirja potegnilo desno roko pod nezaščiteni sušilni valj. Vzrok za tožnikovo poškodbo je bila, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč, konstrukcija kartonskega stroja, ki je dopuščala neoviran poseg v nevarno območje sušilnega valje ob njegovem obratovanju. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje sledi, da pretrganega papirja ni bilo mogoče ponovno vpeti na drug način.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato vsi ugovori drugotožene stranke, ki jih je uveljavljala že v rednem postopku in ki se nanašajo na dejansko stanje (nepazljivost in nedisciplina tožnika) ne morejo biti predmet revizije.

Delovna sredstva, energija in delovanja je šteti za posebno nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe (ali na kakšen drug način) predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Ob upoštevanju vseh, pred nižjima sodiščema ugotovljenih dejstev je, tudi po mnenju revizijskega sodišča njuna odločitev, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, materialnopravno pravilno. V danem primeru temelji odgovornost za vtoževano škodo na odgovornosti za vzrok, saj se odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo od nevarne stvari (prvi odstavek 174. člena ZOR) presoja po načelu domnevne vzročnosti in ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena ZOR). Prav tako za škodo, ki nastane zaradi take dejavnsoti odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja.

Tudi v obravnavanem primeru je objektivna odškodninska odgovornost podana zato, ker je tožnik opravljal delo na stroju za obdelavo kartona na motorni pogon, ki ga je že dosedanja sodna praksa štela za posebno nevarno. Ravnanje pretrganega papirja na kartonskem stroju, na katerem niso bili izvedeni HTV ukrepi in je zato tožnik lahko prišel v nevarno območje sušilnega valja, je nevarna dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za življenje in zdravje delavca. Po ugotovitvah nižjih sodišč je tak način dela na nepopolno zaščitenem stroju dopuščal poškodbe delavca tudi ob normalni pazljivosti pri delu.

Pravilen je zato zaključek obeh sodišč, da je v obravnavanem primeru pripisati nastanek škode tudi kršitvi pravne norme s strani prvotožene stranke. S Pravilnikom o varnostnih ukrepih pri izdelavi in dodelavi papirja, kartona in lesovine (Uradni list SRS, št. 36/89) je predpisano njeno dolžnostno ravnanje za zagotavljanje varnega dela. V določbi 11., 37., 60. in 129. člena so predpisani splošni varnostni ukrepi, ki jih morajo izpolnjevati sredstva za delo pri opravljanju dejavnosti, s katero se ukvarja prvotoženo podjetje. Zaradi kršitve varnostnih predpisov je namreč podana pravnorelevantna vzročnost za nastanek znane škodljive posledice. Zaradi opustitve s pravno normo predpisanih HTV ukrepov (zavarovanje dostopnih nevarnih območjih z ustrezno zaščito) je nastala ena izmed tistih posledic, ki jih je hotel veljavni izvršilni predpis preprečiti. Zato je tudi po mnenju revizijskega sodišča prvotožena stranka, ki ni podvzela varnostnih ukrepov in sicer ne samo tistih, ki so v pravilniku izrecno predpisani, temveč tudi tistih, ki s pravilnikom niso predvideni, pa je narava dela takšna, da se delavec lahko poškoduje tudi ob normalni pazljivosti pri delu, odškodninsko odgovorna. Zato se prvotožena stranka ne more otresti svoje odgovornosti za nastanek škode v obsegu, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči. Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninsega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi šodami in odškodninami zanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odškodnina iz vseh naslovov, ki jih je uveljavil tožnik, odmerjena v skladu z navedenimi načeli. Zato ni mogoče soglašati z revizijskim ugovorom, da je odmerjena odškodnina previsoka.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožena stranka z revizijo ni uspela, navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo pa niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato njenih stroškov ni mogoče šteti med potrebne stroške.

Revizijsko sodišče ji je zato na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko 2. O predlogu za oprostitev plačila takse tožnika revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).