Jedro

Na podlagi določbe 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se le nejasna določila razlagajo v korist druge stranke v primeru, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana le od ene pogodbene stranke. V našem primeru ne gre za nejasna določila. Najemna pogodba sklenjena med pravdnima strankama je jasna in nedvoumna. V 2. členu je določen čas trajanja najemnega razmerja, ter da je možna samo soglasna prekinitev pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in stroškovni odločitvi tj. v točki I. in III. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 892,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, specificiranih v točki I. izreka izpodbijane sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 308,84 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2. Zoper obsodilni del te sodbe, posledično pa tudi zoper stroškovno odločitev (točka I. in III. izreka sodbe) se pravočasno pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo dejstvo v smislu dokazne ocene in odločitve dopis DURS iz katerega izhaja, da tožeča stranka nikoli ni odvajala davka od najema, in kar je edina stvar, po kateri bi preverjali resničnost navedb tožničinega očeta. Kljub temu je sodišče poklonilo vero tej priči. Hkrati se protivi dokazni oceni glede izpovedbe priče M.M. Tožničin oče je očitno goljufal tako stranke kot državo z neplačevanjem davkov. Zato ni pričakovati, da bi lahko najemniki od njega zahtevali potrdilo o plačilu najemnine, tožničin oče pa tudi ni izdajal takšnih potrdil. Ker sta najemno pogodbo sestavila tožeča stranka oziroma njen oče, so pogodbena določila nedefinirana in nejasna, nejasna določila pa bi se morala razlagati v korist druge stranke, v konkretnem primeru toženke. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s vprašanjem, kaj vse bi morala storiti toženka, da bi lahko odstopila od pogodbe (zagotoviti novega najemnika, kar ni navedeno v pogodbi, tudi ni v skladu s Stanovanjskim zakonom (SZ-1) oziroma drugimi prisilnimi predpisi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravnoodločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so natančni, prepričljivi, izkustveno sprejemljivi, zato pritožba, ki smiselno graja dokazno oceno sodišča, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, v ničemer ni utemeljena. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, v nadaljevanju zgolj odgovarja na pritožbena izvajanja.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici najemnino iz naslova med njima sklenjene najemne pogodbe za obdobje od meseca januarja 2007 do izteka najemne pogodbe sklenjene za določen čas enega leta, pri čemer zahteva za mesec januar polovico najemnine, za ostale mesece pa celotno mesečno najemnino, kot je določena v najemni pogodbi (v višini 105,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokrat zapadle in neplačane mesečne najemnine (od 15 dne v mesecu za tekoči mesec). Na podlagi skrbne dokazne ocene je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama sklenjeno najemno razmerje ni prenehalo, saj o tem med njima ni bilo doseženo soglasje ter je toženka vse do izteka pogodbeno dogovorjenega roka, to je do 30. 9. 2007 dolžna izpolniti z najemno pogodbo sprejete obveznosti, torej plačati dogovorjeno najemnino. Ugotovilo je, da je toženka dolžna plačati najemnino v višini 892,50 EUR. Kljub zatrjevanju toženke, da je najemnino do vključno meseca maja 2007 tožnici oziroma njenemu pooblaščencu Z.K. (očetu tožnice) poravnala, je izpovedbi slednjega verjelo, kar je natančno obrazložilo v izpodbijani sodbi na strani 8. in 9. obrazložitve.

7. Toženka sedaj v pritožbi graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje verjelo tožničinemu očetu, smiselno torej graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na verodostojnost izpovedbe priče Z.K. ne more vplivati nedokazana trditev toženke o tem, da najemniki niso bili prijavljeni, in da od najemnih pogodb niso bili odvedeni davki. Trditve toženke v zvezi s tem so bile podane prepozno (šele v pritožbi), pa tudi sicer na plačilo njene obveznosti ne morejo vplivati, to dejstvo bi bilo lahko kvečjemu stvar drugega postopka. Hkrati je neutemeljena pritožbena graja glede verodostojnosti priče M.M. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno podalo na podlagi svojega osebnega zaznavanja ob priliki pričinega zaslišanja. Poleg tega je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno in nedvoumno povedalo zakaj ne verjame, da je toženka svoje obveznosti delno poravnala. Pri tem ni relevantno pritožbeno izvajanje, da oče tožnice ni izdajal potrdil o plačilu najemnine, kajti od toženke, kot od povprečno skrbnega človeka bi bilo pričakovati, da se ob plačilu najemnine zavaruje z izdajo potrdila in takšno potrdilo zahteva. Glede na to, da je bila sklenjena pisna najemna pogodba v njej pa navedena višina in pogoji plačevanja najemnine, sodišče ne vidi razloga, zakaj toženka od očeta tožnice, ki je najemnine pobiral, ni zahtevala potrdila. Toženka sama pove, da potrdila nikoli ni zahtevala, ne pa da ji prevzemnik denarja potrdila ni hotel izdati.

8. Kar pa se tiče dejstva, da je najemno pogodbo sestavila tožnica (oziroma njen oče) ter bi se morala določila najemne pogodbe razlagati v korist tiste stranke, ki pogodbe ni sestavila, je potrebno povedati, da v obravnavanem primeru ne gre za kakršnokoli nejasno določilo v pogodbi. Na podlagi določbe 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se namreč le nejasna določila razlagajo v korist druge stranke v primeru, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana le od ene pogodbene stranke. V našem primeru ne gre za nejasna določila. Najemna pogodba sklenjena med pravdnima strankama je jasna in nedvoumna. V 2. členu je določen čas trajanja najemnega razmerja, ter da je možna samo soglasna prekinitev pogodbe. Ta določba ni nejasna, saj iz vsebine jasno izhaja, da lahko pride do prekinitve pogodbe samo v soglasju s pogodbenima strankama oziroma sporazumno. Presoja te določbe pogodbe v smislu 83. člena OZ zato ni bila potrebna, je pa bilo potrebno ugotoviti ali je med strankama pogodbenega razmerja do sporazumne prekinitve pogodbe prišlo ali ne, o čemer pa ima sodišče jasne in nedvoumne razloge na strani 7. in 8. obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Iz navedenih razlogov pritožba toženke ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in stroškovni odločitvi potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

10. O stroških postopka s pritožbo ni bilo odločeno, saj le-teh pritožnica (toženka), ki je sicer s pritožbo v celoti propadla, ni priglasila.