Jedro

Objektivna posledica razdrtja pogodbe iz kakršnegakoli razloga je pravica obeh pogodbenih strank zahtevati vrnitev danega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki predujem 1.300 DEM v tolarski vrednosti po menjalniškem prodajnem tečaju LB d.d. na dan sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka ter pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da sta stranki sklenili pogodbo o delu, da je tožnik dal tožencu 29.10.1990 avans v navedeni vsoti, da je tožnik pripravil vse za montažo hladilnika, da je bil rok glede na naravo posla bistvena sestavina pogodbe, ki pa je toženec ni spolnil. Tožena stranka izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču. Navaja, da dokazni postopek ni potrdil, da je bil rok izdelave bistveni element ustne pogodbe, saj tožnik tožencu ni povedal, da potrebuje hladilnico za spravilo zelja. Toženec je bil večkrat pri tožniku, pa prostor za hladilnico ni bil pripravljen.

Tožnik je odstopil od pogodbe, ker je dobil drugega izvajalca. Šlo je za aro in ne avans. Toženec se je med pravdo skliceval na stroške, ki jih je imel in bi jih lahko pobotal z zahtevkom tožeče stranke.

Tožnik toženca ni obvestil o razvezi pogodbe, vrnitev are - avansa pa je zahteval šele po enem letu. Priča S. F. bi vedela povedati, kolikokrat je bil toženec pri tožniku, pa dela ni mogel opraviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil rok glede na naravo posla bistvena sestavina pogodbe. Tožena stranka sicer v pritožbi zanika, da bi ji tožnik povedal, da potrebuje hladilico za spravilo zelja, vendar te trditve ni mogoče sprejeti, ker ni po eni strani podprta z nobenim dokazom, po drugi strani pa je toženec, zaslišan kot stranka, priznal, da mu je tožnik povedal, da gre za zelje, v pritožbi pa tudi ne pojasnjuje svoje zdaj diametralno nasprotne trditve. Zakon o obligacijskih razmerjih določa v četrtem odst. 125. člena, da pravila za primere, če je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, veljajo tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina. Ker se šteje, da je pogodba že po samem zakonu razdrta, če dolžnik v roku ni izpolnil, izpolnitev obveznosti pa je bila bistvena sestavina pogodbe (prvi odst. citiranega člena), se torej pokaže kot nepomembno vprašanje, ali je tožnik toženca obvestil, da je pogodba razdrta ali ne. Sicer pa neoziraje se na vse povedano toženec tudi sam ugotavlja, da je bila pogodba razdrta, res da iz drugega razloga, kot pa ga zatrjuje tožeča stranka. Objektivna posledica razdrte pogodbe pa je pravica obeh pogodbenih strank zahtevati vrnitev danega (tretji odst. 132. člena ZOR). Takšna vrnitev ima namreč naravo reparacijskega zahtevka pri neopravičenih pridobitvah, ko nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (četrti odst. 210. člena ZOR). Ob opisani pravni posledici pa je irelevantno, zakaj je prišlo do razdrtja pogodbe, kdo je kriv oziroma odgovoren za to, oziroma na čigavi strani so nastale okoliščine, ki so pripeljale do razdrtja. Tako se spet pokaže, da so pritožbene trditve o tem, kolikokrat je bil toženec pri tožniku, ali je pripravil prostor za ureditev hladilnice in podobno, nepomembne. Končno tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, češ da ni šlo za avans marveč za aro. V potrdilu z dne 29.10.1990, ki ga je podpisal toženec, je zapisano, da gre za avans. Toženec ni ponudil kakšnih dokazov, da bi šlo za aro, da je bil znesek dan le v znamenje, da je pogodba sklenjena. Še več, zaslišan kot stranka je priznal, da mu je tožnik (v razpravnem zapisniku pomotno zapisano "toženec") dal avans, toda v pritožbi ne pojasni, zakaj zdaj trdi, da je šlo za aro. Še več, v pritožbi prihaja celo sam s seboj v nasprotje, ko zatrjuje, da se je med pravdo skliceval na stroške, ki jih je imel, in ki bi jih lahko pobotal z zahtevkom tožeče stranke. Z aro menda ne.

Po povedanem je bilo torej dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno za rešitev tega spora in tako dokaznega postopka ni potrebno širiti, kot predlaga pritožba. Sodišče je materialno pravo, kot je bilo razloženo, pravilno uporabilo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne narave, je pritožbo zavrnilo in potrdilo pravilno sodbdo sodišča prve stopnje.