Jedro

Tožnik je tožbo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za pogojni odpust, vložil potem, ko je bil že odpuščen s prestajanja kazni zapora. Zato si z vloženo tožbo tudi v primeru morebitne ugoditve ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tožnik tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik sicer izpolnjuje formalni pogoj, ker je prestal že več kot polovico kazni, ni pa izkazal drugega pogoja, ki se nanaša na odnos storilca do storjenega kaznivega dejanja. Tožnik ne obžaluje storitve kaznivega dejanja, prav tako oškodovanki ni plačal škode. Glede na navedeno komisija ocenjuje, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do kaznivega dejanja.

Tožnik v tožbi navaja, da v zadevi niso bili kriteriji iz 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) upoštevani dovolj tehtno, predvsem tožena stranka ni upoštevala njegovih prizadevanj, da prične z življenjem na prostosti kot lojalen državljan. Zavodska strokovna komisija je v njegovem primeru že dvakrat podala pozitivno mnenje za pogojni odpust, česar pa tožena stranka ni upoštevala. Odločba tudi ni dovolj obrazložena. Meni, da izpolnjuje vse pogoje po 88. členu KZ-1. Odnos do kaznivega dejanja je večkrat pojasnil, prav tako je storitev že zelo odmaknjena, zoper oškodovanko, kateri bi naj vrnil škodo, je vložena kazenska ovadba zaradi lažnivega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin, do vseh teh dejstev pa se tožena stranka ni opredelila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis z dodatnim pojasnilom, da bi tožniku iztekla kazen zapora 12. 9. 2014, vendar je bil na podlagi odločitve direktorja zavoda dne 18. 7. 2014 odpuščen iz zapora.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, torej mora za to izkazati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Iz dopis tožene stranke z dne 21. 11. 2014 je razvidno, da je bil tožnik odpuščen iz zapora dne 18. 7. 2014. Nadalje je iz podatkov spisa razvidno, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 14. 8. 2014, tožbo v upravnem sporu pa je vložil dne 5. 9. 2014, torej že po odpustu iz zapora. To pomeni, da tožnik ne prestaja več zaporne kazni, zaradi česar si z vloženo tožbo, tudi v primeru morebitne ugoditve, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tožnik tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa, je ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavreči.