Jedro

Pritožba, vložena zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 219. člena ZPP, torej ni dopustna. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog tožene stranke, da se rok za izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem priče M.J.A. podaljša še za štiri mesece, zavrnilo.

2. Zoper ta sklep je pritožbo vložila tožena stranka in ga izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da šele od 14.2.2017 teče čas, od katerega se čaka na izvedbo dokaza, in da sodišče ni pravilno pretehtalo vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev glede pravice do sojenja v razumnem roku, ker ni upoštevalo kompleksnosti zadeve, ravnanja strank in sodišča ter pomembnosti hitre razrešitve zadeve za stranko. Pritožnik je tudi opozoril, da sodišče še vedno izvaja dokazni postopek, saj je na naroku 17.10.2017 odločilo, da bo v tem postopku postavilo še dva izvedenca.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

4. O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila zadeva v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, štev. Su 1465/2017, z dne 13.7.2017, prenesena z Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. 5. Pritožba ni dopustna.

6. V skladu s 363. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v zakonu določeno, da pritožbe ni. Če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

7. Z obravnavanim sklepom je sodišče odločalo o izvedbi dokaza z zaslišanjem priče, in sicer je odločalo o roku, do katerega bo na izvedbo tega dokaza čakalo. Gre za dokazni sklep, ki je eden izmed sklepov, katere sodišče izda zaradi vodenja glavne obravnave, konkretno zaradi izvedbe dokaznega postopka. Za sklepe procesnega vodstva je značilno, da sodišč ne zavezujejo, kar pomeni, da ne postanejo materialno pravnomočni, in jih lahko sodišča po potrebi tudi spremenijo1. Zato je za te sklepe v četrtem odstavku 298. člena ZPP izrecno določeno, da zoper njih ni posebne pritožbe. Takšna ureditev velja tudi za dokazne sklepe2, za katere je ZPP v tretjem odstavku 287. člena še posebej določil, da zoper njih ni posebne pritožbe. Zgoraj povzete določbe namreč omogočajo sodiščem, da na svoj sklep niso vezana in ga zato lahko med postopkom spremenijo, če ugotovijo, da je sklep nepotreben ali nepravilen, udeleženci postopka pa ga lahko izpodbijajo le v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari (drugi odstavek 363. člena ZPP).

8. Pritožba, vložena zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 219. člena ZPP, torej ni dopustna. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP). Pravni pouk v izpodbijanem sklepu, v skladu s katerim naj bi bila zoper sklep dopustna pritožba v roku osmih dni, na to odločitev ne more vplivati, saj sodišče z napačnim pravnim poukom ne more spremeniti zgoraj navedenih kogentnih zakonskih določb in dati strankam več pravic, kot jih daje zakon.

9. Odločitev, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno ob izdaji končne odločbe, temelji na določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP.

1 glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 634 in nasl. 2 sklepe, s katerimi zavrne ali odredi (kar je vsebina obravnavanega sklepa) izvedbo dokaza