Jedro

Rok za prijavo terjatev je tri mesece od objave oklica o začetku stečajnega postopka, kar ni kratek rok. Nasprotno, rok je tako dolg, da bi zadostovalo, da bi vsak upnik že v primeru, da bi na tri mesece preverjal svoje dolžnike, lahko ugotovil, da je bil začet tak postopek in zato teče rok za prijavo terjatev. Tako ravnanje nenazadnje zahteva tudi skrbnost dobrega gospodarstvenika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrglo prijavo terjatve upnice Republika Slovenija na r. št. 88 spisa in (2) zavrglo prijavo terjatev in ločitvenih pravic pritožnika na r. št. 86 in 87. 2. Zoper 2. točko navedenega sklepa se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je bil v izvršilnem postopku zoper stečajnega dolžnika izdan sklep o izvršbi, ki je postal pravnomočen 12.5.2011, s sklepom z dne 6.2.2012 pa je bila dovoljena tudi izvršba na nepremičnine in blagovne znamke. Upnik ni prejel obvestila o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, oklic pa je bil objavljen na spletni strani AJPES 11.6.2013, ko so bile 204 objave v insolvenčnih postopkih, ta oklic je bil 106. objava. Zato za začetek stečajnega postopka preprosto ni vedel. Zakonska ureditev iz 59. člena ZFPPIPP v povezavi s 5. odstavkom 296. člena in 5. odstavkom 298. člena ZFPPIPP pomeni nesorazmeren in nerazumen poseg v z ustavo in mednarodnimi konvencijami zavarovane pravice upnika. Izguba pravic upnika je v nasprotju z 2. členom in 33. členom Ustave RS ter 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Ob prijavi terjatve 3.10.2013 ni bilo v stečajnem postopku izvedeno še nobeno dejanje, ki bi kakorkoli vplivalo na stečajno maso ali na samo možnost prijave terjatve, celo seznam preizkušenih terjatev je bil narejen kasneje, dolžniku pa je bil znan obstoj terjatve in ločitvene pravice. Tudi sklep o zavrženju prijave terjatve je bil le objavljen, ne pa tudi vročen pooblaščencu pritožnika; nedopusten je namen zakonodajalca, da s takimi ukrepi kar se da omeji dostopnost sodnega varstva. Objave so tudi nepregledne, kar tržijo komercialni ponudniki. Zato ni omogočena učinkovita uveljavitev pravic v sodnem ali drugem postopku. Upniki bi morali dnevno pregledovati nekaj sto objav in na AJPES vnesti vse svoje poslovne partnerje. Za tako ureditev ni najti smiselne podlage. Smisel bi bil le v pospešitvi postopka, vendar stečajni postopki trajajo več let, trajanje pa ni odvisno od časa prijave terjatev; pospešitev stečajnega postopka ni ustavna kategorija, kot sta na primer pravica do zasebne lastnine in premoženja, tako da ne more iti za tehtanje med tema dvema pravicama v testu sorazmernosti. Izvedba stečajnega postopka niti ne sodi v kategorijo pravice do sojenja v razumnem roku, saj ne gre za odločanje o pravici posameznika. Upnik, ki terjatev prijavi pozneje, bi bil lahko sankcioniran že s tem, da ne bi participiral na razdelitvenih narokih, ki so potekali pred prijavo. Rok 3 mesecev je nerazumno kratek, zakonodajalec bi lahko določil osebno obveščanje znanih upnikov in druge ukrepe. Pri osebnem stečaju pa je možna naknadna prijava terjatev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakonska ureditev prijave terjatev in ločitvenih pravic je povsem jasna in pregledna, zato niso na mestu trditve pritožnika na 3. strani pritožbe glede avtorice zakona. V stečajnem postopku mora upnik prijaviti svojo terjatev do insolventnega dolžnika v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka (2. odstavek 59. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP), v istem roku pa mora prijaviti tudi ločitveno pravico (1. odstavek 298. člena ZFPPIPP), sicer ločitvena pravica preneha (5. odstavek 298. člena ZFPPIPP); zaradi zamude prijave terjatve preneha tudi terjatev in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve (5. odstavek 296. člena ZFPPIPP). Pritožnik je prijavo terjatve vložil 3.10.2013, rok za prijavo terjatev pa je potekel 11.9.2013. Izpodbijani sklep je zato nedvomno v skladu z zakonskimi določili, ki so jasna in zanje ni potrebna nobena razlaga.

5. Glede trditev o neustavnosti navedene zakonske ureditve višje sodišče najprej ugotavlja, da je prijavo terjatve za pritožnika vložil pooblaščenec, ki je odvetnik. V prijavi, za katero je očitno vedel, da je prepozna, ni navedel nobenega od pomislekov glede ustavnosti te ureditve, zato jih sodišče prve stopnje ni niti moglo presojati in je moralo izdati izpodbijani sklep. S takim načinom pa želi pritožnik preskakovati pravna sredstva – šele v pritožbenem postopku uveljavlja to, kar bi po prepričanju višjega sodišča moral uveljaviti že pred sodiščem prve stopnje. Kljub temu pa višje sodišče pritožniku odgovarja, da ni našlo razlogov, ki bi ga prepričali o tem, da naj bi bila taka ureditev neustavna in se zato ni odločilo začeti s postopkom za presojo ustavnosti navedenih določil ZFPPIPP v smislu 156. člena Ustave Republike Slovenije.

6. ZFPPIPP je v veljavi že več kot pet let in višje sodišče ne dvomi, da ga pooblaščenec pritožnika dobro pozna, poznati pa bi ga moral tudi vsak skrben gospodarstvenik. V stečajnem postopku je eno temeljnih načel načelo hitrosti postopka in načelo koncentracije. Rok za prijavo terjatev je tri mesece od objave oklica o začetku stečajnega postopka, kar ni nek kratek rok. Nasprotno, rok je tako dolg, da bi zadostovalo, da bi vsak upnik že v primeru, da bi na tri mesece preverjal svoje dolžnike, lahko ugotovil, da je bil začet tak postopek in zato teče rok za prijavo terjatev. Tako ravnanje nenazadnje zahteva tudi skrbnost dobrega gospodarstvenika, še posebej ob terjatvi, ki presega 100.000,00 EUR, dolžnik pa že dalj časa (glede na navedbe pritožnika že več let) ne plača terjatve in tudi nima sredstev na računu, s katerimi bi lahko to terjatev plačal. Pravočasnost prijav terjatev je pomembna tudi zaradi ugotavljanja, ali se bo stečajni postopek nadaljeval, ali pa premoženje ne zadostuje niti za poplačilo stroškov postopka, zaradi česar se stečajni postopek konča, lahko celo pred preizkusom terjatev (primerjaj 378. člen ZFPPIPP). Zato je pomembno, da se čim prej izve, kdo sploh uveljavlja terjatve v stečajnem postopku in v kakšni višini ter koga bo treba poplačati iz stečajne mase. Tak cilj zakonodajalca je po oceni višjega sodišča razumen. Tri mesečni rok pa je tudi dovolj dolg, da se lahko s tem seznani vsak upnik, ki ima tudi dovolj časa, da se odloči, ali bo terjatev (in ločitveno pravico) sploh uveljavljal v tem postopku. Zato po oceni višjega sodišča tudi ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika – upnik svojo terjatev in pravico do poplačila in določenega premoženja izgubi šele, če sam ni zadosti aktiven. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da se sklep o začetku stečajnega postopka vpiše v sodni register, skupaj z dnem začetka stečajnega postopka (133. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da upniku ni treba najprej opraviti iskanja po objavah v insolvenčnih postopkih na portalu AJPES, temveč lahko to dejstvo preveri v sodnem registru. Zato lahko pritožnik dejstvo, da za začetek tega stečajnega postopka ni vedel, pripiše le svoji neaktivnosti, ki nikakor ne izkazuje ravnanja dobrega gospodarstvenika.

7. Glede na navedeno višje sodišče tudi ocenjuje, da je bila upniku dana možnost učinkovitega sodnega varstva in zakonske določbe dostopnosti sodišča ne omejujejo. Pravica do zasebne lastnine in do premoženja pa nista absolutni pravici, za njuno uveljavitev mora vsak poskrbeti sam. Na to kaže na primer tudi institut priposestvovanja, določen v Stvarnopravnem zakoniku (prej že v ZTLR in ODZ), zaradi česar neaktivnemu in neskrbnemu lastniku lastninska pravica preneha, pa nihče ne izpodbija take ureditve. ZFPPIPP upnika pač sili, da v razumnem roku treh mesecev (ta rok je primeren tudi glede na zahteve poslovanja gospodarske družbe) svojo pravico tudi uveljavi. Pri stečajnem postopku nad pravno osebo gre tudi za povsem drugačen postopek, kot pa je postopek osebnega stečaja. Gospodarska družba namreč z zaključkom stečajnega postopka preneha obstajati, medtem ko fizična oseba tudi po zaključku postopka osebnega stečaja živi še naprej, živi in ustvarja pa tudi med stečajnim postopkom. Zato primerjava ni primerna.

8. Po oceni višjega sodišča tako zakonska ureditev prijave terjatev in ločitvenih pravic ni neustavna, saj omogoča dovolj dolg rok za prijavo, je pa tudi povsem v skladu z zahtevami samega stečajnega postopka in ne posega prekomerno v pravice upnikov. ZFPPIPP je osebno obveščanje znanih upnikov uveljavil le za tuje upnike (primerjaj 458. člen ZFPPIPP), pri katerih je upošteval, da izvirajo iz drugega pravnega reda in so od sodišča, ki vodi postopek, oddaljeni. Od domačih pravnih oseb, ki morajo seveda poznati domačo zakonodajo, ki se nanaša na poslovanje in prenehanje pravnih oseb, pa ni nerazumno pričakovati, da bodo skrbeli za svoje pravice in pravočasno, z zelo enostavnim postopkom, preverjali, kaj se dogaja z njihovimi dolžniki.

9. Ker tako višje sodišče ne meni, da so ta določila zakona protiustavna, ni prekinilo postopka in začelo postopka pred ustavnim sodiščem po 156. členu Ustave Republike Slovenije.

10. Navedbe, da izpodbijani sklep ni bil poslan po elektronski poti pooblaščencu pritožnika, za odločitev niso pomembne. Pritožba je bila vložena pravočasno po objavi sklepa in jo je višje sodišče tudi obravnavalo. Zato se o teh navedbah višjemu sodišču ni treba izreči (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP).

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, sprejeta na podlagi zakonskih določil, ki so v skladu z ustavo. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).