Jedro

Zastaranje odškodninskega zahtevka v primeru razžalitve dobrega imena in časti, ki jo je bil tožnik deležen s pretepom na javnem kraju, teče od samega škodnega dogodka dalje, saj je tožnik že tedaj vedel za storilca in obseg duševnih bolečin.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se znižajo v 1. točki izreka zneska 1.100,00 EUR za 400,00 EUR (na 700,00 EUR) in znesek 263.604,00 SIT za 95.856,00 SIT (na 167.748,00 SIT) ter v 2. točki izreka znesek 243,76 EUR za 68,79 EUR (na 174,97 EUR).

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 96,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo tožencu v plačilo tožniku odškodnino 1.100,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 263.604,00 SIT od 20. 11. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.100,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, medtem ko je višjih tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod 2. točko izreka pa je tožencu naložilo v povrnitev tožniku pravdne stroške v višini 243,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da glede temelja tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni naredilo pravilnih zaključkov in ni pravilno ocenilo ravnanja tožnika v obravnavanem dogodku. V nadaljevanju opisuje potek škodnega dogodka tako, kot ga zatrjuje že skozi ves postopek. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo ugovora zastaranja tožene stranke, v kolikor se ta nanaša na prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. V 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je določena denarna odškodnina za posamezne oblike škode, pri čemer je odškodnina za pretrpljene duševne bolečine za razžalitev dobrega imena in časti opredeljena kot samostojna oblika odškodnine in jo je tožeča stranka tudi tako vtoževala. Do škodnega dogodka naj bi prišlo dne 20. 10. 2003 in tožniku je tega dne bil znan storilec, dejanje in posledice, ki so relevantne za odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Zato je za odškodnino iz tega naslova pričel teči rok zastaranja takrat in je do vložitve tožbe dne 21. 11. 2006 triletni zastaralni rok že krepko potekel. Odločitev o stroških postopka tožena stranka izpodbija, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno pri odločitvi upoštevalo ločeno uspeh strank v postopku po temelju in po višini. Potrebno bi bilo upoštevati le skupen uspeh strank v postopku in v tem deležu odločiti o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje potek obravnavanega škodnega dogodka tako, kot ga s svojimi navedbami zatrjuje skozi ves postopek pred sodiščem prve stopnje, in napada pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Vendar pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede temelja tožbenega zahtevka za pravilne, saj vsi temeljijo na izvedenih dokazih in so prepričljivi, logični ter življenjsko pričakovani. Ne omajajo jih niti pomisleki pritožbe. Na podlagi tako podanih razlogov je pravilna in 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladna tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka.

Ker se je sodišče prve stopnje s svojimi razlogi dejansko opredelilo o vseh pritožbenih pomislekih na ugotovljena dejstva, torej so v teh razlogih podani že odgovori na pritožbo, se pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi glede temelja tožbenega zahtevka v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Tako je sodišče prve stopnje s tem, ko toženi stranki ni sledilo v njenih trditvah o silobranu in doprinosu tožnika k nastali škodi, tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odškodninsko odgovornost za vso škodo naložilo toženi stranki.

Slediti pa je pritožbi v trditvi o zastaranju vtoževane odškodnine za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, vključno z v pritožbi podanimi vzroki za to zastaranje. Resnično je potrebno ugotavljati razloge zastaranja za vsako vrsto odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ posebej, ne glede na to, da se v tožbenem zahtevku zahteva odškodnina v skupnem znesku za vse vrste škod. Torej je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pogoje za zastaranje ugotavljalo za vse vrste vtoževanih škod enotno. Ker je nedvoumno in s strani strank neprerekano, da se je škodni dogodek zgodil 20. 10. 2003, tožba v tej pravdi pa je bila vložena 21. 11. 2006 oziroma je bila priporočena oddana po pošti 20. 11. 2006, medtem ko po določbi 1. odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, je bila tožba očitno vložena po poteku triletnega zastaralnega roka. Nedvomno je namreč tožnik na dan škodnega dogodka izvedel za povzročitelja škode (toženca) in kakšno škodo v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti je utrpel – to škodo je po lastnih navedbah utrpel s pretepom na javnem kraju in ob prisotnosti mladoletnega sina, pri čemer je bil pretep začet in zaključen istega dne, to je 20. 10. 2003. Pritožba je tudi v zmoti glede odločitve o stroških postopka, saj večinska sodna praksa v odškodninskih pravdah ločeno od višine upošteva uspeh strank glede temelja tožbenega zahtevka, če je ta sporen. V tej pravdi je bil temelj tožbenega zahtevka sporen in ga je bilo potrebno ugotavljati posebej, pred ugotavljanjem višine odškodnine.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena in je ustrezno temu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Skladno določbi 2. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev prvega sodišča o stroških postopka, ker se je s spremembo odločitve o glavni stvari spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje je tožeča stranka uspela z 58,5 % svojega tožbenega zahtevka (100 % po temelju in 17 % po višini), nasprotno temu uspehu je uspeh tožene stranke 41,5 %. Ob takem uspehu je tožeča stranka upravičena do povračila ji pravdnih stroškov v višini 473,47 EUR, tožena pa v višini 298,50 EUR, kar po medsebojnem pobotanju pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 174,97 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in je skladno določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti te stroške, v kolikor je tožena stranka s pritožbo uspela. Stroški pritožbenega postopka tožene stranke skupno znašajo 266,63 EUR (250 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za prejem sklepa in poročilo stranki, vse povišano za 2 % materialni strošek in 20 % DDV ter ob vrednosti točke 0,459 EUR in 114,94 EUR sodna taksa za pritožbo) in je tožena stranka upravičena do povračila in stroškov pritožbe s strani tožeče stranke, glede na njen 36,36 % uspeh s pritožbo, v višini 96,95 EUR.