Jedro

Obrtnica je soustanoviteljica družbe z omejeno odgovornostjo kot nove gospodarske družbe, njena obratovalnica pa je prenehala zaradi odjave obrti. V takem primeru tudi enaka oziroma podobna dejavnost in opravljanje dejavnosti družbe v prostorih nekdanje obrtne delavnice še ne pomeni, da je družba pravni naslednik obratovalnice. Predvsem pa ni nobene pravne podlage, da bi morala družba zaposliti vse delavce nekdanje zasebne delodajalke. Lahko jih, vendar o tem koga bo zaposlila, odloča družba samostojno in tožnik ne more zahtevati sklenitve delovnega razmerja s sodbo sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi delovnega razmerja tožniku z dne 3.1.1994 in tožbene zahtevke zoper drugotoženo stranko. O prenehanju delovnega razmerja je tako odločilo na podlagi ugotovitve, da je prvotožena stranka prenehala z opravljanjem dejavnosti in odjavila obrt. Iz tega razloga je tožniku lahko odpovedala delovno razmerje po 125. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Vse zahtevke zoper drugotoženo stranko je zavrnilo, ker je presodilo, da ni pasivno legitimirana. Drugotožena stranka kot družba z omejeno odgovornostjo ni bila pravni naslednik prvotožene stranke kot fizične osebe, čeprav je bila prvotožena stranka tudi soustanovitelj in družbenik drugotožene stranke. Prav tako tudi ni šlo za prenos dejavnosti ali za sporazumno prerazporejanje delavcev od prvotožene k drugotoženi stranki.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana zato, ker sodišče ni navedlo razlogov o uveljavljani kršitvi enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave zaradi osebne okoliščine. Tožnik je delodajalki večkrat odkrito povedal svoje mnenje in je šlo zato za maščevanje, saj je bil edini, ki mu je ob prenehanju obratovalnice delovno razmerje prenhalo, ne da bi se upokojil ali zaposlil drugje. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker samo zunanja oblika odpovedi temelji na določbi 125. člena ZDR (1990), vsebinsko, z vidika namena zakonodajalca pa je nezakonita. Čeprav formalno niso bili izpolnjeni pogoji za prevzem delavcev (zapisan dogovor o prevzemu), je šlo za dejanski prevzem vseh delavcev prvotožene stranke k drugotoženi, razen tistih, ki so se upokojili ali so si sami našli delo drugje. Opustitev zapisa dogovora o prevzemu delavcev kaže na poskus zaobidenja zakona in na zlorabo pravic obeh toženih strank. Prvotožena stranka nadaljuje delo, le v drugačni organizacijski obliki in je obratovalnica na družbo prenesla vse znanje, opremo in mehanizacijo ter klientelo in tudi nadaljuje delo na strojih, na katerih je delal tožnik. Zato prenehanje delovnega razmerja tožnika ni bilo v skladu z namenom zakona, ki omogoča prenehanje le za primer prenehanja dela oziroma obratovanja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik se v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka sicer sklicuje na 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Uveljavlja torej bistvene kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pove pa izrecno katere. Smiselno je navedbo, da "pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov o uveljavljeni kršitvi enakosti pred zakonom" mogoče razumeti kot zatrjevanje bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Tožnik predvsem v sodnem postopku ni uveljavljal kršitve ustavne pravice, temveč kršitev zakona z odločitvijo delodajalke in z (ne)ravnanjem drugotožene stranke. Določba 14. člena Ustave ureja dvoje: prepoved diskriminacije pri zagotavljanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi osebnih okoliščin (prvi odstavek) in načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek). Pravice delavcev, ki jim delovno razmerje preneha, so zakonske in ne ustavne pravice. Tožnik niti ne pove, katera ustavna pravica naj bi mu bila kršena in na podlagi katere osebne okoliščine. Trditev pritožnika, da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, pa je obravnavati v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Delovna razmerja zaposlenih pri zasebnih delodajalcih so bila urejena, ob upoštevanju določenih posebnosti, z zakonom in kolektivno pogodbo (drugi odstavek 2. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Tako je ZDR (1990) deloma drugače urejal tudi razloge za prenehanje delovnega razmerja. V 125. členu ZDR (1990) sta kot razlog, zaradi katerega delavcu lahko preneha delovno razmerja, navedena tudi začetek postopka za prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca in prenehanje obratovalnice zasebnega delodajalca. V skladu z Obrtnim zakonom (Uradni list SRS, št. 35/88 in nasl. - ObrtZ, ki je veljal v spornem obdobju) je samostojni obrtnik opravljal dejavnost v obratovalnici (na primer obrtni delavnici, prvi odstavek 10. člena ObrtZ). Obratovalnica prvotožene stranke je prenehala 31.12.1993 zaradi odjave na podlagi 95. člena ObrtZ. S tem dnem je tožniku, in tudi vsem drugim zaposlenim, lahko zakonito prenehalo delovno razmerje. Zakon v teh primerih ne nalaga zasebnemu delodajalcu nobenih posebnih obveznosti (na primer zagotovitev zaposlitve pri drugem delodajalcu, dokup delovne dobe, in podobno). Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS/I, št. 26/91) v 12. členu sicer ureja možnost razporeditev delavcev k drugemu delodajalcu, če preneha obratovalnica zasebnega delodajalca. Te določbe pomenijo posebno ureditev prevzema delavcev, ki jo dopušča 15. člen ZTPDR. Vendar tudi kolektivna pogodba ne določa take razporeditve kot obveznost delodajalca, ampak le kot možnost. Če ob prenehanju obratovalnice do razporeditve k drugemu delodajalcu ne pride, je prenehanje delovnega razmerja kljub temu (ne glede na to) zakonito. Zato je odločitev izpodbijane sodbe glede prenehanja delovnega razmerja tožnika pri prvotoženi stranki materialnopravno pravilna, pri čemer se revizijsko sodišče ne spušča v presojo, ali so bile v tem delu za vložitev tožba sploh izpolnjene procesne predpostavke (predhodno varstvo oziroma pravočasnost).

Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da bi ga morala zaposliti drugotožena stranka zato, ker je med njenimi soustanovitelji tudi njegova prejšnja delodajalka. To dejstvo ne ustvarja pravnega nasledstva ali obveznosti za gospodarsko družbo, ki je samostojna in od ustanovitelja oziroma lastnika ločena pravna oseba (pravni subjekt).

Za kontinuiteto zaposlitve bi lahko šlo le v primeru, če bi se obratovalnica prvotožene stranke preoblikovala v gospodarsko družbo (d.o.o.). Tako možnost je dopuščal oziroma predpisoval Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD, 584. člen) in kasneje sprejeti Obrtni zakon (Uradni list RS, št. 50/94, 45. člen). Vendar iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje kaj takega ne izhaja. Družba T. je bila ustanovljena 25.11.1993 kot nova gospodarska družba, obratovalnica prvotožena stranke pa je prenehala 31.12.1993. V takem primeru lahko gre tudi za enako oziroma podobno dejavnost in tudi za opravljanje dejavnosti družbe v prostorih nekdanje obrtne delavnice, pa to še ne pomeni, da je družba pravni naslednik obratovalnice. Predvsem pa ni nobene pravne podlage, da bi morala družba zaposliti vse delavce nekdanje zasebne delodajalke. Lahko jih, vendar o tem koga bo zaposlila, odloča samostojno in tožnik ne more zahtevati sklenitve delovnega razmerja s sodbo sodišča. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, ne izhaja, da bi družba T. prevzela delavce prvotožene stranke in tudi ni šlo za preoblikovanje obratovalnice v gospodarsko družbo, je tudi glede zahtevkov zoper drugotoženo stranko odločitev nižjih sodišč pravilna.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog niso podani, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).