10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 496/2003 z dne 31. 8. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je darilna pogodba z dne 15. 5. 1991, sklenjena med pritožničinim očetom in pritožnico, nična, ker nasprotuje morali, in da v zapuščino po pokojni B. B. sodi tudi nepremičnina, ki je bila predmet omenjene pogodbe. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, ker toženke (med njimi pritožnica) z navedbami v pritožbi niso uspele omajati dokazne ocene in pravnih zaključkov o nemoralnosti pogodbe, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Kot zmotno je zavrnilo pritožbene trditve o izpodbojnosti takega pravnega posla in s tem v zvezi sklicevanje na drugi odstavek 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR).

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča in zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi bila arbitrarna, saj naj bi pomenila, da bo skoraj vsaka darilna pogodba lahko nična. Sodišči naj ne bi pojasnili, zakaj naj bi bilo nemoralno, če oče podari del nepremičnine otroku in če se obdarjenec takoj vknjiži v zemljiško knjigo. Ugotovitev, da naj bi se s sklenitvijo darilne pogodbe izigralo dediče, po mnenju pritožnice nima za posledico ničnosti, temveč le izpodbojnost pravnega posla. Zato meni, da bi sodišče moralo uporabiti določbe ZOR o izpodbojnosti pravnega posla, kar naj bi izhajalo tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 727/94 z dne 3. 4. 1996. Sodišči prve in druge stopnje naj bi sicer jasne določbe ZOR uporabili na način, ki naj bi bil nedopusten ter v nasprotju z vsebino in namenom pravne norme. Višje sodišče pa naj ne bi odgovorilo na njene obrazložene ugovore. Ne strinja se tudi z zaključki o njeni nedobrovernosti pred vložitvijo tožbe, saj naj bi upravno dovoljenje za gradbene posege pridobila že 24. 3. 1995, v začetku gradnje pa naj bi v zemljiški knjigi že bila vknjižena kot lastnica hiše.

B.

3.Z očitki, da je izpodbijana odločitev arbitrarna in da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, pritožnica uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar te kršitve z navedbami, ki po vsebini pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in ugovor zmotne uporabe prava, ni mogoče utemeljiti.

4.Oceno arbitrarnega ravnanja bi namreč lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Višje sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 103. člen ZOR, pritožnikovo mnenje, da je obravnavana pogodba lahko le izpodbojna, pa je zavrnilo kot zmotno. Glede na to, da je po 103. členu ZOR nemoralnost eden izmed razlogov za ničnost pogodbe, izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati očitne napačnosti. V pravilnost presoje sodišča, ali gre pri nemoralnosti za tako intenzivnost kršitve, ki posega v splošne interese in ne le v posamezne, pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Očitno je neutemeljen tudi očitek pritožnice, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve. Višje sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na dokazno oceno sodišča prve stopnje in pojasnilo, zakaj pritožnica s pritožbenimi očitki te ocene in pravnih zaključkov o nedobrovernosti pritožnice ter o nemoralnosti pogodbe ni uspela izpodbiti. Iz te obrazložitve je tudi razvidno tudi, da ocena nemoralnosti ravnanja ne temelji le na okoliščini hitrega zemljiškoknjižnega vpisa pritožnice. Zgolj to, da pritožnica pravo, ki ureja neveljavnost pogodb, razume drugače od sodišča, in da se ne strinja s presojo sodišča glede teže kršitve in s tem sankcije ničnosti, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pritožnica ne izkaže niti s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 727/94. Že Višje sodišče je pojasnilo, da se ta sodba nanaša na drugačen primer in da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti drugega odstavka 107. člena ZOR. S pavšalno trditvijo, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča drugačna od stališča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pritožnica odstopa od ustaljene sodne prakse in s tem kršitve 22. člena Ustave tudi ne more izkazati.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić