Jedro

Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganja planiranega poslovanja) izvedla reorganizacijo poslovanja z minimiziranjem vseh dejavnosti, razen glavne, in optimizacijo vseh virov, tudi z optimizacijo števila izvajalcev del. Zaradi drugačnega organiziranja del, katerega posledica je bila tudi drugačna organizacija tožničinega dela (laborant), ki se je razdelilo med ostale zaposlene, je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Neutemeljene so tožničine navedbe, da dejstvo, da je tožena stranka zaposlila večje število delavcev (48 delavcev), pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Bistvena je ugotovitev, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena URS. Zato ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 19. 12. 2013 (pravilno: 7. 1. 2014) nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku 60-dnevnega odpovednega roka šteto od 25. 1. 2014, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za ta čas tudi obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2011 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače ter ji izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP v zvezi z določili prvega in drugega odstavka 89. člena ter drugega odstavka 87. člena ZDR-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi tako, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podrejeno tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sploh ni odločilo o s tožbo z dne 11. 2. 2014 postavljenem in obravnavanem tožbenem zahtevku, ter zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na neko drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 19. 12. 2013, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ta vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka je tudi sicer v sporni odpovedi pisno utemeljila le domnevni obstoj ekonomskega razloga, sodišče pa napačno zaključi, da je tožena stranka že v odpovedi navajala tudi poslovni razlog organizacijske narave, pri čemer očitno izhaja zgolj iz povsem pavšalne odpovedne navedbe o domnevni „optimizaciji števila izvajalcev del“. Zgolj pavšalen odpovedni razlog varstva ne omogoča oziroma omogoča delodajalcu, da v nadaljevanju postopka utemeljitev obstoja odpovednega razloga prilagaja potrebam postopka, kar pa je nedopustno. Sodišče ne bi smelo upoštevati navedbe tožene stranke, da je delo tožeče stranke razporedila med druge delavce oziroma njenih navedb o obstoju organizacijskega razloga ter na tej podlagi celo ugotoviti zakonitost predmetne odpovedi. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ekonomskega odpovednega razloga (nedoseganje poslovnih planov v letu 2013 in nedoseganje rezultatov leta 2012), kot tudi organizacijskega razloga (razporeditev dela tožeče stranke med druge zaposlene) je napačen in protispisen. Tožeča stranka je v svojih vlogah izkazala, da iz listin v spisu (AJPES, iBON) izhaja, da je tožena stranka v letu 2013 glede na leto 2012 dosegla povečanje drugih poslovnih prihodkov za 310 %, zmanjšanje stroškov blaga, materiala in storitev za 6 %, zmanjšanje poslovnih odhodkov za 6 %, povečanje poslovnega izida iz poslovanja za 73 %, povečanje poslovnega izida iz poslovanja (...) za 12 %, povečanje celotnega poslovnega izida za 16 %, povečanje čistega poslovnega izida obračunskega obdobja za 8 %, povečanje dodatne vrednosti na zaposlenega za 12 %, čisti dobiček (čisti poslovni izid) v višini 6.246.096 EUR, kar je za 8 % več kot v letu 2012, da je v letu 2013 ne le presegla rezultate iz leta 2012, ampak v pomembnejših kazalcih presegla tudi svoje plane. Dejanski poslovni izid poslovanja 2013 je presegel plan toženke za 10 % in rezultati iz leta 2012 za 12 %, dejanski poslovni izid iz rednega poslovanja 2013 pa je presegel plan toženke za 5 % in rezultat iz leta 2012 za 16 %. Zato je navedba tožene stranke, ki jo povzema sodišče prve stopnje, da je bil čisti dobiček v letu 2013 nižji kot v letu 2012 neresnična in protispisna. Tudi pojasnilo sodišča, da naj podatki o poslovanju tožene stranke sploh ne bi bili bistveni za presojo zakonitosti predmetne odpovedi, je glede na to, da je tožena stranka odpoved utemeljevala ravno na (prirejenih) podatkih o slabem poslovanju, tudi napačno. Tožena stranka je s predmetno odpovedjo in domnevno razporeditvijo delovnih nalog tožeče stranke na druge delavce, lahko zasledovala le cilj zmanjšanja stroškov dela, saj so sodelavci (A.A., B.B.) celo sami izpovedali, da sedaj dlje časa traja, da opravijo svoje delo, da razvojno delo stoji in da obseg njihovega dela ni odvisen od trenutnega obsega proizvodnje, prodaje, saj gre za razvojni oddelek, ki se ukvarja z razvijanjem novih produktov. Takšnega zmanjšanja stroškov dela pa tožena stranka s predmetno odpovedjo ni dosegla, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka v spornem obdobju zaposlila kar 48 novih delavcev (podatki ZZZS) in tako kljub odpuščanju dosegla povečanje skupnega števila delavcev, s čimer je dosegla ravno obratni efekt, povečanje stroškov dela. Četudi tožena stranka na delovno mesto tožeče stranke ni zaposlila nobenega novega delavca in je njegovo delo razdelila med njegove sodelavce, pa zaradi številnih novih zaposlitev na ta način ni mogla doseči ne izboljšanja poslovnih rezultatov, ne znižanja stroškov dela, kar pomeni, da je zatrjevani odpovedni razlog neizkazan in predmetna odpoved nezakonita. Glede na slabše zdravstveno stanje tožeče stranke, ki je predstavljalo oviro za opravljanje dela na dosedanjem delovnem mestu, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne obstoji diskriminacija tožeče stranke pri odpovedi na podlagi zdravstvenega stanja, nepravilna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je res v izreku sodbe napačno zapisalo datum odpovedi (19. 12. 2013, namesto pravilnega 17. 1. 2014), vendar zaradi navedene očitne pomote v zapisu datuma še ni podana bistvena kršitev določb postopka. Iz obrazložitve sodbe ( točka 4 in nadaljnje) jasno izhaja, da je sodišče presojalo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 1. 2014, ki jo je predložila tožeča stranka (A2) in jo tudi natančno povzelo, zato je neutemeljen in protispisen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo neko drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni podano nasprotje med listinami v spisu in med samimi ugotovitvami o teh listinah v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino listin oziroma podatkov v spisu, zato takšno nasprotje ne obstaja. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to kršitev, dejansko izpodbijajo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Tožeča stranka je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2011 (A1) zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu laborant II. Dne 17. 1. 2014 ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2), katero zakonitost tožeča stranka izpodbija v tem sporu.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Glede na število delavcev pri toženi stranki (več kot 800), je za obravnavano zadevo relevantna tudi določba 98. člena ZDR-1, ki v tretji alineji določa, da mora delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev, izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 30 delavcev.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2014 (A2) navedla: - da v poslovnem letu 2013 posluje in se sooča s težko gospodarsko situacijo; - da prihodki od prodaje v letu 2013 pod planiranimi za 12 %, izid iz rednega poslovanja za 11 % nižji od planiranega in čisti poslovni izid nižji za 3 % od planiranega; - da je tudi mesec december 2013 družba zaključila močno pod planom, in sicer so bili prihodki od prodaje kar 14 % pod planom, na letnem in tudi decembrskem nivoju pa sta za planirani vrednosti zaostajali tudi prodaja na zaposlenega in dodana vrednost na zaposlenega, pri čemer je tožena stranka zaznala, da stroški poslovanja in stroški dela ne padajo v enakem trendu, kot padajo prihodki od prodaje; - da se je zaradi zaostrenih gospodarskih razmer in upadanja poslovanja odločila izvesti racionalizacijo poslovanja z minimiziranjem vseh dejavnosti, razen glavne, zato izvedba optimizacije vseh virov tudi optimizacije števila izvajalcev del. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je ekonomski razlog dokazan, saj je to izhajalo iz prikaza poslovnega izida oziroma tabele za zatrjevano obdobje (B2), v kateri je po posameznih postavkah poslovanja prikazan plan za to obdobje (stolpec 3) in tudi doseženi rezultati primerjalnega obdobja preteklega leta (stolpec 1). Ti podatki so skladni s tem, kar se za leto 2013 navaja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da predvideni plan ne more biti podlaga za zakonito izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj ne bi bil realen oziroma dosegljiv. Glede samega plana pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi navedenega prikaza (B2 - B4) ter izpovedbe direktorja tožene stranke mag. C.C., ugotovilo, da je šlo za plan, ki ga je postavil direktor in ki ni bil dosežen. Prav tako ni mogoče šteti, da je plan nerealen zaradi težke gospodarske situacije in stanja v letu 2012, zaradi katerega naj bi bilo plan nemogoče doseči, oziroma da bi bila odpoved iz tega razloga nezakonita. Gre za poslovno odločitev, v katero se sodišče ne more posegati. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in verodostojnost podatkov oziroma tabele, ki ju je predložila tožena stranka in iz katerih izhaja predviden plan za leto 2013, ki ga je v svoji izpovedbi potrdil tudi direktor tožene stranke.

10. Tožena stranka je poleg ekonomskega razloga navajala tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer, da so bila zaradi drugačnega organiziranja del, dela tožeče stranke razporejena med druge delavce. Tožena stranka je dejansko tisto delo, ki ga je opravljala tožeča stranka reorganizirala tako, da ga sedaj opravljajo drugi poleg svojega dela. Tako je priča A.A. povedal, da po odhodu tožeče stranke njeno delo opravljata poleg njega še dva tehnologa, in sicer B.B. in D.D.. V zvezi s tem sta oba tehnologa povedala, da se sam obseg dela ni zmanjšal, razlika je le v tem, da ga sedaj opravljajo trije tehnologi, saj se tožeče stranke ni nadomestilo z novim delavcem, zaradi njene odsotnosti delo v razvojnem oddelku poteka z zmanjšano intenzivnostjo oziroma počasneje, saj morajo tehnologi opraviti tudi siceršnje svoje delo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tudi, da formalna ukinitev delovnega mesta ne pomeni neutemeljenosti reorganizacijskega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka za opravljanje dela tožeče stranke ni zaposlila novega delavca.

11. Tožeča stranka tudi neutemeljeno zatrjuje, da dejstvo, da je tožena stranka v obdobju od 1. 12. 2013 dalje zaposlila večje število delavcev (48 delavcev) pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Priči A.A. in B.B. sta potrdili, da sedaj delo opravljajo z manjšim številom delavcev na delovnem mestu laborant II, pri čemer se je tudi eden izmed delavcev upokojil, tako da sedaj z manjšim številom delavcev nadomeščajo dva delavca. Prav tako sta potrdili, da tožničinega dela ne opravlja noben novo zaposleni delavec. Ker je bilo njeno delo prerazporejeno med ostale zaposlene, je potreba po tožničinem delu vsekakor prenehala. Če temu ne bi bilo tako, ji tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi, oziroma bi na tem delovnem mestu zaposlila drugega delavca, česar pa ni storila.

12. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991 s spremembami; URS). Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožeče stranke pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je reorganizacijo izvedla zaradi nedoseganja planiranega poslovanja. To ne pomeni nujno, da je poslovala (glede na stanje gospodarstva v državi) slabo, pomeni pa, da ni poslovala tako, kot je planirala. Če bi bilo poslovanje takšno, bi delavci prejeli tudi celotni planirani znesek božičnice, glede na nedoseganje plana, pa so jo prejeli le v višini 50 % od planirane.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za kolektivni odpust. Ker tožena stranka v obdobju 30 dni ni iz poslovnega razloga odpovedala pogodbe o zaposlitvi najmanj 30 delavcem, ni šlo za odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je šlo v spornem obdobju za odpoved večjemu številu delavcev, zaradi česar naj bi po stališču tožeče stranke morala tožena stranka pripraviti program reševanja presežnih delavcev, pravilno ugotovilo, da iz poimenskega seznama odpuščenih delavcev ter izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da tožena stranka v spornem obdobju, torej od 17. 12. 2013 do poteka 30 dni ni odpustila 30 ali več delavcev. Sicer pa tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu s pritožbo ne izpodbija.

14. Neutemeljen je tudi pavšalni pritožbeni očitek, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki povezan z njenim zdravstvenim stanjem. Tožeča stranka je navajala, da je bila zaradi težav s ščitnico leta 2013 v daljšem bolniškem staležu, da ji je zdravnica odsvetovala delo na njenem delovnem mestu, česar delodajalec ni upošteval, ampak jo je poslal na pregled na medicino dela, kjer ji je bilo odsvetovano delo v neustreznih pogojih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz obvestila dispanzerja za medicino dela izhaja, da tožeča stranka izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto laborant. Četudi je v obvestilu odsvetovano delo v neugodni mikroklimi, kjer so prekoračeni ... hlapi in v prahu v ozračju, še ne pomeni, da so bile v primeru tožničinega delovnega mesta te vrednosti prekoračene. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala resnih zdravstvenih težav za opravljanje dela, da bi se iz njih sklepalo na diskriminacijo pri odpovedi, tega pa tudi v pritožbenih navedbah ne konkretizira.

15. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeči stranki zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker niso podani razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).