Jedro

Sodišče mora izvesti le potrebne dokaze. To pa so tisti, ki se nanašajo na za odločbo pomembna dejstva. Katera so ta dejstva, je odvisno predvsem od zahtevkov in ugovorov.

Če je zahtevek ugotovitvene narave, se ga lahko vsebinsko obravnava le, če je dopustna ugotovitvena tožba. Izpolnjevati mora v 1. odstavku 181. člena ZPP določene predpostavke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep in izpodbijana sodba potrdita.

II. Prva toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom ugotovilo vrednost spornega predmeta v tej zadevi. S sklepom je zavrglo tožbene zahtevke na: 1. ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, 2. ugotovitev ničnosti izvršilnega postopka in v tem postopku opravljenih izvršilnih dejanj ter 3. ugotovitev nastanka škode zaradi tega izvršilnega postopka in za napotitev na pravdo. S sodbo je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 344/2002 z dne 24. 01. 2005. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep o zavrženju tožbe in zavrnilno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič. Navaja, da k pritožbi prilaga prijavo na urad za preprečevanje korupcije. Trdi, da je bila 07. 10. 2010 na glavni obravnavi brez zastopnika in da je bila nemočna proti sodnici. Skušala naj bi ji obrazložiti dogajanje glede podpisov listine v obliki notarskega zapisa in sodne poravnave. Sodnica jo je vedno znova prekinila in ji ni pustila izpovedati do konca.

3. Sodišče naj bi tudi narobe odmerilo stroške. Odločitev o stroških ni obrazložena. Odvetniku po mnenju tožeče stranke ne pripada nagrada za postopek in še nagrada za narok.

4. Na pritožbo je odgovorila 1. toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

I. Pritožba zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta

6. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper celotno odločbo. Nič ni obrazložila pritožbe zoper sklep sodišča o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta. V okviru preizkusa, po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo ne kršitve določba pravdnega postopka, ne nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožba je torej v tem delu neutemeljena.

II. Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe

7. Sodišče mora izvesti le potrebne dokaze. To pa so tisti, ki se nanašajo na za odločbo pomembna dejstva (1. odstavek 213. člena ZPP). Katera so ta dejstva, je odvisno predvsem od zahtevkov in ugovorov.

8. Tožeča stranka je postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa. Njen zahtevek je bilo mogoče razumeti kot zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, zapisane v obliki notarskega zapisa. Tako je ta zahtevek prvostopenjsko sodišče tudi obravnavalo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno preizkusilo, ali je takšen zahtevek sploh dopusten.

9. Če je zahtevek ugotovitvene narave, se ga lahko vsebinsko obravnava le, če je dopustna ugotovitvena tožba. Izpolnjevati mora v 1. odstavku 181. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP) določene predpostavke. Če jih ne, se tožba zavrže (1. odstavek 274. člena ZPP). Tožeča stranka bi torej morala zatrjevati, da ima kakšno pravno korist od tožbe. Ker pa takšne koristi ni zatrjevala, saj sploh ni dvomila v obstoj posojilne pogodbe, je prvostopenjsko sodišče sodišče ravnalo pravilno. Tožbo je zavrglo, dokazov, ki bi nemara kazali na utemeljenost kakšnega drugega (in ne ugotovitvenega) zahtevka, pa ni niti izvajalo. Predlagani, pa pravilno neizvedeni so bili dokazi z zaslišanjem prič in z vpogledom v prijavo na urad za preprečevanje korupcije. Ker je bilo pravilno, da ti dokazi niso bili izvedeni, je neutemeljen tudi očitek, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno ali nepopolno.

10. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je skušala pojasniti sodišču okoliščine v zvezi z podpisom nekaterih listin, v zvezi s tem pa bi bilo potrebno tudi zaslišati priče. Sodnik je tisti, ki daje besedo strankam (1. odstavek 298. člena ZPP). Kakor jim jo lahko da, jim jo lahko tudi odvzame. Sodnik mora namreč paziti na to, da se postopek ne zavlačuje (2. odstavek 298. člena ZPP). Za dosego tega cilja, če so izvajanja strank takšna, da ne morejo niti teoretično voditi do odločitve o sporu, lahko stranki besedo tudi odvzame. Iz prej navedenih razlogov je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, če je toženi stranki odvzelo besedo v zvezi z nepotrebnimi dokazi.

11. Podobno je bilo tudi z opustitvijo izvajanja prej navedenih dokazov v zvezi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti izvršilnega postopka in izvršilnih dejanj. Za takšen zahtevek bi morala tožeča stranka izkazati pravni interes. Tega ni niti mogla, kar je razumljivo. Procesna zakonodaja, konkretno Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/1998, 11/2001-ZRacS-1, 75/2002, 87/2002-SPZ, 17/2006, 69/2006, 115/2006, 93/2007, 37/2008-ZST-1, 45/2008-ZArbit, 28/2009, 51/2010, 26/2011, v nadaljevanju: ZIZ) določa sistem pravnih sredstev. Ta sistem omogoča dolžniku, da se lahko odpravi morebitno prikrajšanje, ki ga je utrpel v izvršilnem postopku. Za ugotovitev ničnosti izvršilnega postopka in izvršilnih dejanj tožeča stranka nima pravnega interesa. Morebitni postopek za ugotovitev ničnosti bi bil sicer tudi nedovoljen, tako da je odločitev prvostopenjskega sodišča v vsakem primeru pravilna. Tudi glede tega zahtevka je bilo pravilno, da prvostopenjsko sodišče predlaganih dokazov ni izvajalo in je odvzelo stranki besedo.

12. Povedano smiselno velja tudi za zavrženje zahtevka na ugotovitev nastanka škode. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, saj je imela na razpolago dajatveno tožbo. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo že tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, je tudi pravilno ravnalo, ker ni izvajalo dokazov in je odvzelo stranki besedo.

III. Pritožba zoper sodbo o zahtevku za ugotovitev ničnosti sodne poravnave

13. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom za ugotovitev ničnosti sodne poravnave želela doseči ugotovitev, da je nična med S. E. na eni strani, in S. in M. K. na drugi strani dne 24. 01. 2005 v zadevi z opr. št. P 344/2002 pred Okrožnim sodiščem v Kranju sklenjena sodna poravnava.

14. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev zahtevka na razveljavitev sodne poravnave. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo. Takšna odločitev je pravilna. Če bi tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti sodne poravnave želela uspeti, bi moral biti materialnopravno utemeljen. Stranki sodne poravnave se lahko poravnata zgolj glede medsebojnih pravic in obveznosti, to je med njima spornih vprašanj (2. odstavek 306. člena ZPP). Izjema velja, če se sodne poravnave udeleži tudi nekdo tretji (2. odstavek 306. člena ZPP), česar pa pri tej sodni poravnavi ni bilo in torej zanjo velja pravilo iz 2. odstavka 306. člena ZPP. Sodna poravnava torej ne more niti teoretično vplivati na pravne obveznosti tožeče stranke do katerekoli od strank sodne poravnave. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pravilno je tudi ravnalo, ker ni izvajalo predlaganih dokazov, saj bi ti v nobenem primeru ne mogli koristiti tožeči stranki. Podrobnejši razlogi so bili podani že prej, v zvezi z odločitvijo o pritožbi, kolikor se nanaša na zavrženje tožbe. Smiselno isto velja tudi za samo vodenje glavne obravnave.

IV. Pritožba zoper sklep o stroških

15. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o stroških obrazložilo na str. 8 svoje odločbe. Brez podlage je torej očitek, da tega ni storilo. Odvetnik je glede na tar. št. 3100 in tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) upravičen tako do nagrade za postopek, kot tudi do nagrade za narok. Pritožbeni dvom v pravilnost takšne odločitve prvostopenjskega sodišča je neutemeljen.

16. Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena v celoti. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje na temelju 2. točke 365, 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

17. Vsebina odgovora na pritožbo ni takšna, da bi lahko vsaj hipotetično vplivala na procesni položaj tožene stranke. Stroški za to vlogo torej za to pravdo niso bili potrebni in jih sodišče ni priznalo (1. odstavek 155. člena ZPP).