Jedro

V obligacijskih razmerjih na splošno velja, da je neveljavno pogodbeno določilo, ki določitev obveznosti prepušča eni stranki. Za odločitev o veljavnosti pogodbene določbe o spremembi realne obrestne mere v skladu s sklepom o višini obrestne mere banke (tožene stranke) je zato bistvena okoliščina, če je bila s to določbo prepuščena določitev spremembe obrestne mere toženi stranki sami.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, ki jo je s toženo stranko sklenila dne 8.2.1988. Svoj zahtevek je oprla na zatrjevano ničnost posameznih bistvenih pogodbenih določb (o revalorizaciji, spreminjanju obresti skladno s sklepi banke in depozitu) brez katerih pogodba ne more ostati v veljavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le ničnost posameznih pogodbenih določb in sicer naslednjih: - Realna obrestna mera in revalorizacijska obrestna mera se spreminjata v skladu s sklepom o višini obrestnih mer bank (3. odstavek 1. člena) - in na način, kot je določen z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestnih mer banke (drugi del 4. odstavka 1. člena).

- Pri posojilu, pridobljenem na podlagi vezanih sredstev, so le-ta varščina do plačila vsega revaloriziranega posojila z obrestmi in stroški. Uporaba vezanih revaloriziranih sredstev je določena s pogodbo o vezavi sredstev.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Pritožbi tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po stališču sodišča druge stopnje niso nične pogodbene določbe, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka, posebej po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odloči po 394. oziroma 395. členu ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da bi se sodišče druge stopnje lahko sklicevalo na 3. odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) le v primeru, če pogodbena obrestna mera ne bi bila določena, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Pri odločanju bi bilo treba upoštevati temeljna načela ZOR (11., 12. in 15. člen). Stališče, da lahko tožena spreminja pogodbene obrestne mere je tudi moralno nevzdržno. Tožena stranka pa je sama odločala tudi, kakšno stopnjo valorizacije bo uporabljala. Tožeča stranka meni, da bi se pogodbemo razmerje med strankama lahko spremenilo le z aneksi k pogodbi, zlasti še, ker je za kreditno pogodbo določena pismenost. Sodišče druge stopnje je glede oderuštva zavzelo nepravilno stališče, saj bi moralo nanj paziti po uradni dolžnosti. Nepravilna je tudi odločitev glede veljavnosti 8. člena pogodbe. Tožeča stranka končno še navaja, da se določbe Zakona o celotnem dohodku in prihodku ne nanašajo na obligacijska razmerja in tako ni podlage za valorizacijo kredita.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji ni pojasnila, v čem je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo le glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe glede uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je treba upoštevati, da v obligacijskih razmerjih na splošno velja, da je neveljavno pogodbeno določilo, ki določitev obveznosti prepušča eni stranki. Tako je po 50. členu Zakona o obligacijskih razmerjih predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če stranki prepustita nekomu tretjemu, da ga določi. V členu 466. ZOR je za prodajno pogodbo predvideno, da se šteje za pogodbeno določilo, s katerim se določitev cene pušča na voljo enemu pogodbeniku, kot da sploh ni bilo dogovorjeno in kupec dolguje ceno, kot v primeru, če ta ni bila določena. Izpeljava splošnega pravila iz obligacijskih razmerij je tudi določba 2. odstavka 6. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95), ki vsebuje sankcijo ničnosti za pogodbeno določilo, po katerem je določitev obrestne mere prepuščena eni stranki.

Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je pogodbena določba o bodočih spremembah realne obrestne mere po sklepu banke (tožene stranke) veljavna glede na določbo 3. odstavka 399. člena ZOR. Omenjena določba velja za primer, ko so obresti dogovorjene, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost. Pri pogodbah, kadar pogodbene stranke niso posamezniki, velja v takem primeru obrestna mera, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla. Te zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, da bi v primeru, če je pogodbena stranka banka, veljale obresti, kakršne ta sama določa za istovrstne posle. Za odločitev o veljavnosti pogodbene določbe o spremembi realne obrestne mere v skladu s sklepom o višini obrestne mere banke (tožene stranke) je zato bistvena okoliščina, če je bila s to določbo prepuščena določitev spremembe obrestne mere toženi stranki sami. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta se stranki s posojilno pogodbo dogovorili, da tožeča stranka kot posojilojemalec glede višine realnih obresti sprejema vsakokratne posojilne pogoje za tovrstno posojilo, ki bodo veljali pri toženi stranki kot posojilodajalcu in banki. Doslej pa v postopku ni bilo ugotovljeno, po katerih kriterijih je tožena stranka v posameznih obdobjih od sklenitve pogodbe dalje s sklepi spreminjala realno obrestno mero. Ta ugotovitev bi bila še zlasti potrebna glede na njene navedbe, da velja od aprila 1991 dalje obrestna mera 9 %, ki se ne bo več spreminjala. Tako ravnanje tožene stranke bi kazalo, da niso točne ugotovitve sodišča druge stopnje o sprotnem prilagajanju realne obrestne mere pogojem posojilnih pogodb za tovrstna posojila pri toženi stranki. Stranki sta se v posojilni pogodbi dogovorili za bodoče spreminjanje realne obrestne mere 4 %, ne da bi v pogodbi točno določili, kakšna bo ta obrestna mera oziroma kako se bo ta spreminjala, in ne da bi določitev vezali na tretjo osebo. Če sta se ob upoštevanju razmer v času sklenitve pogodbe dogovorili za sklepe banke (tožene stranke) bi morali biti za veljavnost dogovora bodoči sklepi tožene stranke sprejeti tako, da bi v njih prišel do izraza objektivni kriterij, ki bi upošteval vsakokratne situacije pri dajanju bančnih stanovanjskih kreditov. Ker gre za dogovorjeno bodoče spreminjanje obrestne mere, ni mogoče ničnosti pogodbene določbe presojati le ob upoštevanju pogojev ob sklenitvi pogodbe. Veljavnost take pogodbene določbe in s tem voljo strank ob sklepanju pogodbe je mogoče presojati tudi na podlagi poznejših ravnanj tožene stranke ob spreminjanju obrestne mere, saj se lahko pozneje pokaže, da je bilo z dogovorom o upoštevanju sklepov banke povsem prepuščeno toženi stranki, da določi pogodbeno obveznost. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pogodbeno določbo o spremembi realne obrestne mere, do katere je prišlo v izpodbijani sodbi, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). Ker je bil s sodbo sodišča druge stopnje zavrnjen tožbeni zahtevek v celoti, je bilo treba iz navedenega razloga sodbo v celoti razveljaviti. Prezreti ni mogoče, da je tožeča stranka v tožbi zahtevala ugotovitev ničnosti cele posojilne pogodbe in da ta njen zahtevek v nadaljnjem postopku ni bil spremenjen. V ponovnem postopku bo treba ugotoviti, ob upoštevanju katerih kriterijev se je s sklepi tožene stranke spreminjala realna obrestna mera, in kakšne posledice so imele te spremembe za pogodbene obveznosti tožeče stranke. Šele potem bo mogoče presoditi uveljavljano ničnost. Ob ugotovitvah, da je bilo spreminjanje realnih obresti dogovorjeno, vendar njihova višina s sklepi tožene stranke ni bila določno dogovorjena (50. člen in 466. člen ZOR), bi bilo treba, kolikor bi posojilna pogodba ostala v veljavi, pri dokončnem obračunu med strankama razlagati pogodbeno voljo strank po splošnih načelih obligacijskega prava.

Glede veljavno dogovorjene revalorizacije posojila in pogodbene določbe o depozitu (8. člen) se revizijsko sodišče strinja s stališči sodišča druge stopnje. Iz določb posojilne pogodbe jasno izhaja pogodbena volja strank, da se posojilo v času porabe in odplačevanja revalorizira. Določba, da se posojilo revalorizira na podlagi zakona in na način, kot je določen z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestnih mer banke, ni nična. Kot je poudarilo sodišče druge stopnje, je bil ob sklepanju pogodbe podlaga za revalorizacijo posojila Zakon o celotnem dohodku in prihodku (Uradni list SFRJ, št. 72/86 in 87/87), ki je v 4. odstavku 107. člena nalagal bankam, da opravijo revalorizacijo sredstev. V 28. a členu je določil načine revalorizacije tudi na podlagi letne stopnje rasti cen na drobno. Podrobneje je urejal način obračunavanja obveznosti in terjatev iz naslova dolgoročnih kreditov Pravilnik o načinu obračunavanja revalorizacije sredstev (Uradni list SFRJ, št. 42/87 - 65/88). Veljavnost pogodbene določbe o revalorizaciji na podlagi zakona je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je zato ugotovilo ničnost določbe 4. odstavka 1. člena pogodbe le v nadaljevanju, ki se glasi: "in na način, kot je določen z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestnih mer". Ker tožeča stranka ni s pritožbo izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbene določbe 4. odstavka 1. člena, kolikor se nanaša na revalorizacijo na podlagi zakona, ta odločitev ne more biti predmet obravnavanja na revizijski stopnji. Pravilno pa je stališče sodišča druge stopnje, da tudi ni podlage za ničnost dela pogodbene določbe o revalorizaciji, ki vsebuje vsakokratni veljavni sklep banke o višini obrestnih mer, sprejet na podlagi zakona. Pri pravilni razlagi te pogodbene določbe ni možno, da bi lahko sklep banke presegel zakonit okvir revalorizacije. Tožeča stranka omenja v reviziji kot dokaz, da je banka poljubno odločala o stopnji revalorizacije primer, ko jo je z dopisom z dne 10.7.1990 obvestila, da je uporabila nižjo valorizacijsko stopnjo, kot bi jo lahko in kolikor je po izračunih znašala stopnja rasti maloprodajnih cen. Na samovoljo tožene stranke naj bi kazalo tudi, da banka pri obračunu ni uporabljala jugoslovanskih indeksov drobnoprodajnih cen v skladu z Zakonom o celotnem prihodku in dohodku ampak slovenske, ki so bili višji. V zvezi s temi revizijskimi trditvami ni mogoče prezreti, da je tožeča stranka v tožbi grajala ravno obračun indeksa drobnoprodajnih cen na zvezni ravni za leto 1990, ker naj bi bil tedaj indeks v Sloveniji nižji. Tožena stranka je v svojem pripravljalnem spisu (r. št. 15) pojasnila, da je v času osamosvajanja uporabila slovenske indekse, ki so bili višji in da bo napravila nov izračun, v katerem bodo upoštevane nižje jugoslovanske revalorizacijske stopnje.

Tožeča stranka tudi ne more uspešno izpodbijati stališča sodišča druge stopnje, ki se nanaša na 8. člen posojilne pogodbe (vezana sredstva). Kot je to sodišče pravilno poudarilo, sta stranki o vezavi sredstev sklenili posebno pogodbo, ki ni predmet obravnavanja v tej pravdni zadevi. Za ugotovitev ničnosti določbe 8. člena posojilne pogodbe, da so vezana sredstva varščina, ni nobene pravne podlage.