Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je oškodovanec kot tožilec pravočasno prejel vabilo na razpisano glavno obravnavo, na katero pa ni pristopil, kazenski postopek s sklepom ustavilo, pa čeprav je oškodovanec kot tožilec svoj izostanek vnaprej opravičil. Nobeno določilo ZKP namreč sodišču ne nalaga, da bi moralo opravičilo tudi sprejeti ter bi zato moral oškodovanec kot tožilec avtomatično šteti, da glavna obravnava ne bo preložena, saj ga sodišče prve stopnje o preložitvi ni obvestilo.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani kot sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog, vložen zoper obdolženega J. T., ker je štelo, da je oškodovanec kot tožilec tožbo umaknil, ker ni prišel na glavno obravnavo, čeprav je bil nanjo v redu povabljen. Zoper takšen sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Ker je bil oškodovanec kot tožilec že v vabilu, poslanem za glavno obravnavo, razpisano za dne 6.9.2000 opozorjen, da se bo štelo, da je tožbo umaknil, v kolikor ne bo prišel na glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da na glavno obravnavo ni pristopil, kazenski postopek ustavilo. Ob tem sodišče prve stopnje ni kršilo nobene procesne določbe, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijanega sklepa. Oškodovanec kot tožilec v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z njegovo udeležbo na glavnih obravnavah na Okrajnem in Okrožnem sodišču v Mariboru, vendar pa ta okoliščina nima nobenega vpliva na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede na določbo 2. odst. 306. čl. ZKP namreč sodišče prve stopnje sploh ni bilo dolžno v razlogih sklepa ugotovljati, zakaj izostanka oškodovanca kot tožilca ni mogoče opravičiti, saj ta določba sodišču le nalaga da ugotovi, ali je bil oškodovanec kot tožilec, ki na glavno obravnavo ni prišel, nanjo v redu povabljen. Ker je ob tem sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec predpostavljati, da njegovemu predlogu za preložitev glavne obravnave sodišče ni ugodilo, niso utemeljena njegova pritožbena sklepanja, da pomeni pravočasna obvestitev sodišča o bodoči odsotnosti stranke na glavni obravnavi že avtomatično tudi razlog za preložitev le-te. Česa takšnega namreč ne določa nobeno določilo Zakona o kazenskem postopku ter je zgolj od volje sodnika oziroma njegovega procesnega vodstva odvisno, ali bo predlogu stranke za preložitev glavne obravnave ugodil ali ne. Sodišče o svoji negativni odločitvi tudi ni dolžno obveščati stranke ter bi zato moral pritožnik že na podlagi izostanka takšnega obvestila sklepati, da njegovemu predlogu ni bilo ugodeno ter bi lahko zato zagotovil nadaljnji potek tega kazenskega postopka na isti način, kot je to storil v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, na katero se v svoji pritožbi sam sklicuje in pri kateri ga je nadomeščal substitut. Sodišče prve stopnje bi se moralo pri svoji odločitvi za uporabo domneve o umiku obtožnega predloga sicer opreti na določilo že omenjenega 2. odst. 306. čl. ZKP in ne na 1. odst. 437. čl. ZKP v zvezi z 2. odst. 277. čl. ZKP, vendar pa tudi ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih členov 96/3 in 98/1 ZKP.