Jedro

Sicer drži, da je mladoletnik na vprašanje zagovornika povedal, da ni vedel, da je pošiljanje takih fotografij kaznivo dejanje oz. da je to protizakonito, ter da tega v nasprotnem primeru ne bi storil, vendar pa za obstoj krivde zadošča že potencialna zavest o protipravnosti (izogibna pravna zmota), pri čemer gre za vrednostno sodbo o tem, ali je bil storilec dovolj skrben pri seznanjanju s pravnimi predpisi. Za upravičen razlog ne gre, če bi se storilec s pravnimi pravili lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju. Mladoletnik je brez dvoma vedel, da mladoletni oškodovanki povzroča škodo, zaradi česar je imel ustrezno vzpodbudo za razmišljanje o protipravnosti svojega ravnanja ter vso možnost seznanitve s pravnimi pravili, pa temu vprašanju ni posvečal pozornost.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov mladoletnih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep prvostopenjskega sodišča o izrečenem vzgojnem ukrepu.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani mladoletnim A. A., B. B., C. C. in Č. Č. po določbi 6. točke drugega odstavka 77. člena Kazenskega zakonika (KZ) izrekel navodilo, da v obdobju dveh mesecev opravijo dvajset ur dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Navedene vzgojne ukrepe je sodišče izreklo po ugotovitvi, da so mladoletni B. B., C. C. in Č. Č. storili kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem in tretjem odstavku, mladoletni A. A. pa samo po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 484. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil zagovornik mladoletnega A. A. in predlagal, da se kazenski postopek zoper mladoletnika ustavi, saj dejanje, ki se slednjemu očita ni kaznivo dejanje, poleg tega pa mu tudi ni dokazano, da bi očitano kaznivo dejanje storil. Pritožbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložil tudi zagovornik mladoletnega B. B. s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in mladoletniku vzgojnega ukrepa ne izreče ter postopek zoper njega ustavi, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma, da samo spremeni napadeni sklep.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, izvedlo je vse potrebne dokaze, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo dovolj prepričljive razloge. V postopku ni zagrešilo s strani pritožnikov zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, na podlagi katerega je mladoletnikom izreklo ustrezne vzgojne ukrepe. Odločitev prvostopenjskega sodišča se tako pokaže kot pravilna in zakonita.

K pritožbi zagovornika mladoletnega A. A. 5. Mladoletni A. A. je priznal, da je v kritičnem času prejel fotografije, ki mu jih je preko MMS sporočil in spletne strani Facebook posredovala oškodovanka D. D. in na katerih je bila slednja v spodnjem perilu in brez zgornjih oblačil; priznal je tudi, da je fotografije pokazal mladoletnim B. B., Č. Č. in C. C., slednjemu je na njegovo prošnjo nekaj teh fotografij preko aplikacije Facebook tudi posredoval. Je pa A. A. tekom postopka navajal, da ga je oškodovanka sama vprašala, če mu pošlje fotografije na katerih je v kopalkah in je v to privolil. Skratka, mladoletnik je zanikal očitek tožilstva (kar obširno problematizira pritožnik), da je on nagovarjal oškodovanko k temu, da se slika pomanjkljivo oblečena in da mu nato pošlje fotografije, čemur pa sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo.

6. Razpolagalo je namreč z izpovedbo oškodovanke, ki je tako v pripravljalnem postopku kot tudi na glavni obravnavi (enako) izpovedala, da jo je A. A. kakšen teden, dva, nagovarjal, naj mu pošlje svoje razgaljene slike ter ji govoril, da je njen fant in da mu lahko zaupa, saj da ni tak kot ostali, da bi slike pošiljal naprej. Pojasnila je tudi, da ga je sprva zavrnila iz razloga, ker je že imela prijateljico, katere slike so krožile naprej; po mladoletnikovih zagotovilih, da fotografij ne bo pošiljal dalje, pa mu je vendarle ustregla. Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje izpovedbi oškodovanke v celoti sledilo. Pri tem oškodovankine verodostojnosti, glede katere tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, ni utemeljevalo (kot protispisno navaja pritožnik) zgolj z navedbo, „da ne vidi nobenega razloga, zakaj bi oškodovanka v tem delu izpovedovala neresnico“, ampak tudi sklicujoč se na verodostojnost izpovedbe priče E. E., kateri se je oškodovanka zaupala oziroma ji je povedala, da jo je k ravnanju nagovoril A. A. Na podlagi vsebine tega posrednega dokaznega vira (ki ga zagovornik v celoti prezre) in ob odsotnosti motiva, ki bi oškodovanko vodil k temu, da bi mladoletnega A. A. po krivem bremenila, je sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bila izpovedba oškodovanke (za razliko od zagovora mladoletnega A. A.) resnicoljubna in verodostojna. S tem se ne strinja pritožnik, ki pa s tezo, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj je verjelo oškodovanki in ne mladoletniku, v pritožbenem postopku ne more uspeti. Kot rečeno je prvostopenjsko sodišče zaključek o dokazanosti zakonskega znaka „nagovarjanja“ po drugem odstavku 176. člena KZ-1, oprlo na izpovedbi zgoraj navedenih prič, glede katerih je opravilo korektno dokazno oceno, zato ni mogoče trditi, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7. Kar pa se tiče pritožbenega zatrjevanja, da naj bi imela oškodovanka interes, da A. A. doletijo negativne posledice tega postopka ter da pripravlja podlago za vložitev odškodninskega zahtevka, kar naj bi bil vzrok za to, da v svoji izpovedbi ni govorila resnice, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za špekulativne in tudi dokazno povsem nepodprte pritožbene navedbe, ki jim nikakor ni moč slediti. Posledice na psihičnem področju, ki jih je opisovala oškodovanka, so glede na situacijo v kateri se je znašla, povsem razumljive. Prav tako pa ne gre spregledati dejstva, da v predmetnem postopku oškodovanka niti ni priglasila premoženjsko pravnega zahtevka, torej v postopku očitno ni zasledovala premoženjskega interesa, na katerega sicer namiguje pritožnik, katerega očitek, da je prvostopenjska sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne more uspeti.

8. Drugostopenjsko sodišče, za razliko od pritožnika, ne dvomi, da gre v primeru fotografij kot so razvidne iz spisa na listovnih številkah od 6 do 8, za seksualno gradivo v smislu tretjega odstavka 176. člena KZ-1. Zagovornikovo sklicevanje na znane kipe v središču L., na katerih so upodobljena gola dekleta, kar naj bi po njegovem nakazovalo na to, da gole ženske prsi v našem kulturnem okolju ne predstavljajo seksualnega gradiva, temveč naj bi bilo to nekaj povsem normalnega in družbeno sprejemljivega, je popolnoma neprimerno ter izven konteksta danega primera, katerega predmet ni umetnostno oziroma kulturno udejstvovanje, ampak delikventno ravnanje. Sicer drži, da v skladu s sodno prakso golo telo še ne predstavlja nujno seksualnega gradiva, vendar pa je potrebno upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Nobenega dvoma pa ni, da gre v obravnavani zadevi za intimni fotografiji, ki ju je oškodovanka posnela z namenom zapeljevanja in spolnega vzburjenja svojega takratnega fanta, A. A., kateri jo je, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, v to početje uspel nagovoriti šele po večkratnih prošnjah in ob hkratnem zagotovilu, da bodo fotografije ostale del njune intime. Ker je na fotografijah razgaljena mladoletna oseba, je potrebno to okoliščino še posebej ozko razlagati. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da nima pomislekov, da gre za fotografije s seksualno vsebino, saj prikazujejo oškodovanko popolnoma golo ali pa v spodnjem perilu. Glede na očiten seksualni kontekst poslanih fotografij je takšna obrazložitev povsem na mestu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da inkriminirane fotografije ne predstavljajo seksualnega gradiva. Neupoštevno je tudi pritožbeno sklicevanje na judikat Višjega sodišča v Mariboru, saj iz njega ne izhaja nič takšnega, kar bi govorilo v prid pritožbenih navedb.

9. Navedba v prvem odstavku na šesti strani izpodbijanega sklepa, da naj bi na mobilnem telefonu A. A., poleg fotografij oškodovane D. D., našli še tri fotografije mladoletne G. G. s prav tako seksualno vsebino, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik, predstavlja očitno pomoto prvostopenjskega sodišča, ki pa je sicer na tretji in peti strani obrazložitve pravilno ugotovilo, da so bile fotografije, na katerih naj bi bila mladoletna G. G., najdene ob preiskavi mobilnega telefona Č. Č. in ne na mobilnem telefonu mladoletnega A. A., kateremu se omenjena okoliščina niti ni očitala.

10. Sicer drži pritožbena navedba, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede subjektivne plati očitanih kaznivih dejanj (stran 6) nekoliko skopa. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki izkazujejo obstoj direktnega naklepa, kot ga determinira določba 25. člena KZ-1 (ki jo sodišče prve stopnje povzema), dovolj jasno izhajajo iz celotne vsebine izpodbijane odločbe, v kateri sodišče prve stopnje opisuje ravnanje mladoletnikov v zvezi s spornimi fotografijami. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da so se vsi mladoletniki zavedali okoliščin, ki ustrezajo zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja, torej da so s svojimi ravnanji pridobili, razširili oziroma hranili fotografije seksualne narave ter da to predstavlja hud poseg v zasebnost mladoletne oškodovanke, ki k temu očitno ni podala svojega soglasja. Prav A. A. pa je bil tisti, ki je oškodovanko nagovoril k temu, da se fotografira ter mu slike posreduje, nato pa jih je kljub temu, da ji je zagotovil, da tega ne bo storil, pokazal še trem prijateljem, Č. Č. pa je fotografije celo posredoval. Tudi sam A. A. je v zagovoru (ki ga izpodbijani sklep povzema na tretji in četrti strani) potrdil, da se je sicer zavedal, da ravna napačno, vendar pa se je želel malo „považiti“ svojim prijateljem (list. št. 92). Če se torej upošteva - kako in na kakšen način je mladoletni A. A. znotraj zaupnega odnosa z mladoletno oškodovanko prišel do njenih intimnih (razgaljenih) fotografij, katere je po tistem, ko jih je pokazal prijateljem in nekaj poslal Č. Č., iz telefona izbrisal in se je oškodovanki za svoje ravnanje, ki ga sam ocenjuje kot nepremišljeno, tudi opravičil - vse te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča ne puščajo prav nobenega dvoma, da je mladoletnemu A. A. kaznivo dejanje, ki je lahko storjeno zgolj s krivdno obliko naklepa, tudi v subjektivnem smislu v celoti dokazano.

11. Pritožba zatrjuje, da se A. A. naj ne bi zavedal, da je s tem, ko je fotografije poslal svojemu prijatelju, storil kaznivo dejanje, glede na to, da mu jih je poslala mladoletnica sama, kar naj bi izhajalo tudi iz njegovega zagovora. S takšnimi navedbami, ki jih je dokazni postopek ovrgel kot neprepričljive, želi pritožnik prikazati, da je A. A. ravnal brez zavesti o protipravnosti kot samostojnega elementa krivde. Sicer drži, da je mladoletnik v zagovoru na izrecno vprašanje zagovornika povedal, da ni vedel, da je pošiljanje takih fotografij kaznivo dejanje oziroma, da je to protizakonito ter poudaril, da tega v nasprotnem primeru ne bi storil. Vendar pa za obstoj krivde zadošča že potencialna zavest o protipravnosti (izogibna pravna zmota), pri čemer gre za vrednostno sodbo o tem, ali je bil storilec dovolj skrben pri seznanjanju s pravnimi predpisi.1 Pravno zmoto ureja 31. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da ni kriv le tisti storilec, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je njegovo ravnanje v nasprotju s pravom. Za upravičen razlog pa ne gre, če bi se storilec s pravnimi pravili lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju (drugi odstavek iste zakonske določbe). Nobenega dvoma ni, da je mladoletni A. A. vedel, da s svojim ravnanjem drugemu (konkretno oškodovanki D. D.) povzroča škodo, zaradi česar je imel ustrezno spodbudo za razmišljanje o protipravnosti svojega ravnanja ter vso možnost seznanitve s pravnimi pravili, pa presoji tega vprašanja ni namenil nobene pozornosti.2 Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da je mladoletnikova krivda podana, saj ni ravnal v pravni zmoti, ki se ji ne bi mogel izogniti.

K pritožbi zagovornika mladoletnega B. B. 12. Pritožbeno zatrjevanje, da je mladoletni B. B. fotografije pridobil izključno z namenom, da jih pokaže svojemu očetu F. F., ki je bil takratni partner oškodovankine matere in da je hotel zgolj pomagati oškodovanki, je protispisno, kar velja tudi za vse ostale obširne in ponavljajoče se pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na ta mladoletnikov namen. Tako je sam B. B., zaslišan v pripravljalnem postopku (list. št. 96) in tudi na glavni obravnavi pojasnil, kar povzema tudi pritožnik, da je fotografije kmalu zatem ko jih je pridobil, tudi izbrisal ter da jih ni pokazal nikomur. Ker pa je sporne fotografije nedvomno pokazal in tudi posredoval svojemu očetu (kar izhaja iz listinske dokumentacije v spisu in izpovedbe priče F. F.), ne more biti prav nobenega dvoma, da je mladoletnik oškodovankine fotografije pridobil dvakrat. To je povedal mladoletni Č. Č., to je nenazadnje potrdil tudi sam B. B. (list. št. 134), ki fotografij prvič (kmalu po tistem, ko jih je pokazal A. A.) očitno ni pridobil z namenom, kot ga na večih mestih izpostavlja pritožnik. Torej z namenom, da jih pokaže očetu, saj bi v nasprotnem primeru to tudi (takoj) storil, ne pa da jih je izbrisal in jih je v nadaljevanju, ko se je zadeva začela „pogrevati“, od prijatelja Č. Č. ponovno pridobil. Kot je izpovedala oškodovankina mati E. E. (list. št. 109), ji je F. F. sporne fotografije, ki jih je pridobil od svojega sina, poslal šele takrat, ko jih je sama izrecno zahtevala, zanje pa je izvedela šele v mesecu juliju, kar je skoraj dva meseca zatem, ko je B. B. za slike prvič zaprosil Č. Č. Vse navedeno pritožba spregleda oziroma te dejstvene okoliščine zmotno tolmači, s čimer želi očitno prikazati, da naj bi bil motiv B. B. za pridobitev fotografij že od samega začetka dobronameren in povsem drugačen od motiva ostalih mladoletnikov, čemur pa glede na spisovne podatke nikakor ni moč pritrditi.

13. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi B. B., ko je prvič pridobil fotografije od Č. Č., vedoč, da gre za fotografije z intimno oziroma seksualno vsebino mladoletne oškodovanke, ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Ob tem zavrača stališče pritožnika, da bi bil naklep podan le v primeru, če bi mladoletnik ravnal z namenom, da bi to gradivo kakorkoli zlorabil, saj predmetni očitek presega okvire očitanega kaznivega dejanja. V nasprotju z izvajanji pritožbe se B. B. očita pridobitev gradiva s seksualno vsebino, ter se mu ne očita posedovanje oziroma hramba takšnega gradiva, zaradi česar pritožbene navedbe o subjektivni koncepciji posesti ter o tem, da B. B. dejansko ni želel posedovati tovrstnega gradiva, niso pravno relevantne.

14. Glede vprašanja obstoja zavesti o protipravnosti pri mladoletnem B. B., se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge navedene v točki 11 tega sklepa, ki jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne navaja. Ob tem pa gre vendarle še poudariti, da se je tudi mladoletni B. B. nedvomno zavedal, da oškodovanki s svojim ravnanjem lahko povzroči škodo, kar je razvidno tudi iz njegovega zagovora (list. št. 96), da je potem, ko je fotografije dobil, nekaj časa skrival, da jih ima, nato pa jih je izbrisal, saj je vedel, da se bo slej ko prej vse izvedelo in ni želel biti vpleten v tem. Pritožbene navedbe, da se B. B. glede na svojo starost (15 let) ter glede na to, da je oškodovanka fotografije posnela sama, ni mogel zavedati njihove sporne pravne narave, niso prepričljive ter ne izkazujejo okoliščin, ki bi dopuščale zaključek, da se B. B. upravičeno ni mogel zavedati prepovedanosti svojega ravnanja.

15. Kot je bilo že predhodno obrazloženo, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v primeru spornih fotografij za gradivo s seksualno vsebino in izpodbijani sklep o tem ponudi zadostne razloge. Pritožba zagovornika mladoletnega B. B. poleg tega ne navaja nobenega prepričljivega argumenta, iz katerega bi lahko izhajalo nasprotno. Ne držijo navedbe pritožnika, da naj bi se B. B. seznanil le s fotografijami na katerih je oškodovanka spodaj oblečena v spodnje hlačke ter torej ni popolnoma gola, ter da naj ne bi šlo za neke izzivalne poze, saj je iz fotografij v spisu (list. št. 6 do 8) jasno razvidno, da ima oškodovanka hlačke odmaknjene ter da so fotografije posnete na izzivalen način. Tudi sicer pa vprašanje, ali je bila oškodovanka popolnoma gola ali ne, glede na očitno seksualno naravo fotografij oziroma glede na okoliščine, v katerih so bile posnete, v tem primeru niti ne igra ključne vloge.

16. Pritožnik nima prav ko zatrjuje, da je bila vloga mladoletnega B. B. bistveno drugačna od vloge ostalih mladoletnikov, zaradi česar izrečen vzgojni ukrep zanj naj ne bi bil na mestu. Drži sicer, da je B. B. s tem ko je fotografije nazadnje pokazal svojim staršem in staršem oškodovanke, preprečil njihovo nadaljnje širjenje. Vendar pa ni moč spregledati dejstva, je to storil šele „post festum“, ko je zadeva že navzven eskalirala, iz česar je moč utemeljeno zaključiti, da je na ta način reševal tudi „lastno kožo“. Zato po oceni pritožbenega sodišča navedena okoliščina nima takšne teže kot to hoče prikazati pritožnik, katerega stališče, da je bil B. B. zaradi njegove drugačne vloge izrečen nesorazmeren in nerazumen vzgojni ukrep, ni sprejemljivo.

17. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je glede na težo in naravo očitanega kaznivega dejanja in posledice le-tega ter predvsem tudi upoštevajoč družinsko in življenjsko situacijo mladoletnega B. B., slednjemu upravičeno izreklo „zgolj“ navodilo za opravo dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Gre za enega najmilejših vzgojnih ukrepov, pri katerem bo imel mladoletnik vendarle možnost razmisliti o svojem početju, ki ga pritožnik sicer ovrednoti s tezo, da je mladoletnik z izrečenim vzgojnim ukrepom dobil poduk, da naj se nikoli več ne potrudi za druge, saj bo na koncu sam „nastradal“. Takšno stališče je glede na ugotovljeno dejansko stanje ne le zavajajoče, ampak tudi z vzgojnega vidika mladoletniku naložene humanitarne obveznosti, ki naj bi krepila občutek odgovornosti do sočloveka, povsem nesprejemljivo. Nenazadnje pa tudi ob upoštevanju splošno znanega dejstva, da so mladostniki dandanes vpeti v zelo različne oblike medsebojnega komuniciranja, ki so s stališča varovanja intimnosti in zasebnosti posameznika visoko rizična in morajo biti prav zato s strani družbe na ustrezen način prepoznana, ovrednotena in tudi „sankcionirana“. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je izrečen vzgojni ukrep, glede na svoje trajanje in vsebino pravzaprav minimalen ter da za mladoletnega B. B. (in ostale mladoletnike), tudi upoštevajoč njihove šolske obveznosti, vsekakor ne bo predstavljal prehudega bremena.

18. Sodišče druge stopnje glede na zgoraj povedano ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in ker v postopku in izpodbijanem sklepu ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je bilo potrebno pritožbi zagovornikov mladoletnih A. A. in B. B. zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sklep sodišča prve stopnje. (391. člen v zvezi s 451. členom ZKP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP.

1 Bavcon, Ljubo et al, Kazensko pravo: splošni del, Uradni list RS, šesta izdaja, Ljubljana 2013, str. 296. 2 Prav tam, str. 316.