Jedro

Višje sodišče pritrjuje razlogom, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da iz besedila pogodbenega določila jasno izhaja, da pogodbenici v dogovorjen znesek odmene nista vključili DDV, zaradi česar ga je tožeča stranka na podlagi veljavne zakonodaje ob izdaji računa upravičeno obračunala. Pritožnica zgolj v vztrajanjem pri stališču, da je 138.000,00 EUR maksimalni znesek odmene, ki se jo je zavezala plačati, ne more uspeti, saj je v nasprotju z jasnim besedilom pogodbenega določila. Kot tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih pritožnica ne izpodbija.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 14.487,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2021 do plačila (I. točka izreka), 39.294,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2021 do plačila (II. točka izreka) in povrne pravdne stroške v višini 4.602,54 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in primarno predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je toženi stranki v plačilo naložilo 14.487,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 27. 5. 2015 sklenili Pogodbo o prenosu tržnega deleža, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala na toženo stranko prenesti tržni delež dejavnosti obnove tovornih in viličarskih avtoplaščev X, za kar se ji je tožena stranka zavezala plačati odmeno v višini 1,7% letnih neto prihodkov, vendar skupaj ne več kot 138.000,00 EUR. Dogovorili sta se, da se pri obračunu odmene za tekoče poslovno leto upoštevajo prihodki za prejšnje poslovno leto, odmene pa se plačajo na podlagi izstavljenih računov.

6.Med pravdnima strankama je bilo sporno vprašanje, ali pogodbeno dogovorjen znesek odmene v višini 138.000,00 EUR vključuje 22% DDV. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je obrazloženo ocenilo predložene dokazne listine in izpovedi zaslišanih, razlogi so jasni in prepričljivi. Zato višje sodišče pritrjuje razlogom, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da iz besedila pogodbenega določila jasno izhaja, da pogodbenici v dogovorjen znesek odmene nista vključili DDV, zaradi česar ga je tožeča stranka na podlagi veljavne zakonodaje ob izdaji računa upravičeno obračunala. Pritožnica zgolj v vztrajanjem pri stališču, da je 138.000,00 EUR maksimalni znesek odmene, ki se jo je zavezala plačati, ne more uspeti, saj je v nasprotju z jasnim besedilom pogodbenega določila. Kot tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih pritožnica ne izpodbija. Tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka predhodnim računom, s katerimi je tožeča stranka obračunala odmene za poslovna leta 2015, 2016, 2017 in 2018 v neto zneskih, na katere je dodatno obračunala DDV, ni ugovarjala in jih je poravnala. Pritožba nadalje ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s podpisom kartice odprtih postavk z dne 31. 12. 2020 priznala odprto terjatev tožeče stranke po vtoževanemu računu št. 353, kot tudi ne ugotovitve, da je terjatev po navedenem računu pred pravdo delno že plačala. Pritožba tudi ne upošteva, da iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. izhaja, da je B. B. tekom dogovarjanj o poplačilu dolgov vtoževano terjatev vedno priznaval in so se pogovarjali le o načinu poplačila. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo razloge, zakaj izpovedi priče B. B. ni sledilo. Teh razlogov pritožba ne izpodbija. Na podlagi presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je zato sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da izpolni preostali, še neporavnani del obveznosti po Pogodbi o prenosu tržnega deleža.

7.Sodišče prve stopnje je toženi stranki v plačilo naložilo tudi 39.294,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba ne izpodbija ugotovitve v izpodbijani sodbi, da vtoževani znesek predstavlja še neporavnan del kupnine za dobavljeno blago – palete, ograjo, zunanjo opremo ter pisarniško in ostalo opremo. Celotna kupnina za dobavljeno blago je znašala 112.240,00 EUR, od tega je tožena stranka s poboti in delnimi plačili do vložitve tožbe že poravnala 72.945,10 EUR.

8.Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ker je neprerekana ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka svojo obveznost izročitve naročenih stvari (palete, ograje in zunanja oprema ter pisarniška in ostala oprema) izpolnila, tožena stranka pa svoje obveznosti plačila kupnine ni izpolnila v celoti, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo, naj zamujeno obveznost izpolni.

9.Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je tožeča stranka za dobavljeno blago izdala dva računa, in sicer račun št. ROS-3 in račun št. 3. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta stranki podaljševali zapadlost, zato je bil sprva izdan račun št. 3 z zapadlostjo 31. 12. 2016, kasneje pa račun št. ROS-3 z zapadlostjo 30. 12. 2020, česar pritožnica ne izpodbija. Hkrati pa sama priznava, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, da se oba računa glasita na isto terjatev, to je dobavljene palete, ograjo, zunanjo opremo ter pisarniško in ostalo opremo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se valuta in znesek računa št. ROS-3 ne ujemata z valuto in zneskom, navedenima na kartici odprtih postavk z dne 31. 12. 2020. V obeh predloženih listinah sta navedena valuta 31. 12. 2020 in znesek 112.240,00 EUR. Znesek 69.719,41 EUR pa predstavlja znesek, za katerega je tožena stranka s podpisom priznala, da na dan 1. 2. 2021 še ni bil poravnan.

10.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe, tožeči stranki pa mora povrniti stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in ji priznalo 1.125 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 839,97 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).